Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plače za mesec maj do avgust 2012 v skupnem znesku bruto 2.521,42 EUR z izplačilom neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto mesečnega zneska plače za posamezni mesec od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/1. točka). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja na račune pristojnih organizacij, v skupnem znesku 1.338,16 EUR in sicer za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 542,97 EUR, zdravstveno zavarovanje v višini 222,80 EUR, starševsko varstvo v višini 3,40 EUR, zaposlovanje v višini 4,91 EUR (vse v korist tožeče stranke) ter v nadaljevanju v breme tožene stranke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 310,02 EUR, zdravstveno zavarovanje v višini 229,82 EUR, starševsko varstvo v višini 3,49 EUR, zaposlovanje v višini 2,11 EUR, poškodbe pri delu v višini 18,55 EUR, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I/2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I/3. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.658,39 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in ga zaveže k plačilu stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, oziroma podredno, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni zaradi pomanjkljive ugotovitve okoliščin dejanskega stanja. Izpodbijana sodba ima tolikšne pomanjkljivosti, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, saj sodišče med drugim ni izvedlo vseh potrebnih dokazov za ugotovitev dejanskega stanja, ki jih je predlagal tožnik, pri čemer je bil tožnik obravnavan neenakopravno. Tožnik navaja, da nikoli ni prejel vtoževanih zneskov plač in nadomestila v skupnem znesku 3.859,58 EUR, pri čemer v celoti zanika, da bi mu bili zneski izplačani na roke, nikoli ni podpisal nobene izjave ali potrdila o prejemu plače. Sodišče je v celoti zmotno zaključilo, da so bile tožniku plače v celoti izplačane, svojo odločitev pa je v večjem delu oprlo prav na izvedeniško mnenje strokovnjaka oziroma sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav oziroma grafologa. Sodišče za takšen zaključek nima dovolj dokazov, kar nenazadnje potrjuje prav samo izvedeniško mnenje grafologa, ki lahko le s 50 % verjetno potrdi, da bi lahko bili podpisi na izjavah o prejetih denarnih sredstvih resnično tožnikovi. Sodišče je v celoti napačno postopalo, ko je zavrnilo predlog za dodatno zaslišanje A.A., saj naj bi le to po prepričanju sodišča ne bilo potrebno. Povsem nesporen in nezanesljiv je zaključek sodišča, ki opira odločitev na tiste izpovedbe prič, ki po mnenju tožnika niso verodostojne, saj gre za delavce, ki so bili tako ali drugače povezani s tožencem oziroma z njim v delovnem razmerju, zaradi česar gre tovrstne izjave prič presojati v luči specifičnega odnosa podrejenosti, ki nastane med delavcem oziroma delodajalcem oziroma v tem primeru toženo stranko.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik zatrjuje, da mu zneski plač in nadomestila v skupnem znesku 3.859,58 EUR niso bili izplačani, prav tako zatrjuje, da sporni znesek plače za mesec maj 2012 ni bil izplačan tožnikovi ženi, kakor želi po mnenju tožnika drugače in v nasprotju z dejanskim stanjem prikazati tožena stranka. V okviru ugotavljanja dejanskega stanja je sodišče ugotovilo, da je tožnik prejel izplačane plače, pri čemer je sodišče upoštevalo, da je bil izvedenec po kriterijih ocenjevanja pri izvedenski oceni zelo strog, zlasti v primerjavi z ocenami večine ostalih izvedencev in stroke, pri čemer je upoštevalo ugotovitve izvedenca, da tožnika kot pisca spornih podpisov ni mogoče izključiti. Sodišče je upoštevalo pri tem tudi ostale izvedene dokaze in povsem pravilno zaključilo, da ni dvomov, da je tožnik podpisnik potrdil o prejemu plače dne 15. 6. 2012, 13. 7. 2012 in 15. 8. 2012. Navedbe tožnika so neresnične in neutemeljene. Neutemeljene so pritožbene navedbe o trditvah, da je tožnik šibkejša stranka v primerjavi s toženo stranko. Tožena stranka se tudi ne strinja, da bi moralo sodišče dodatno zaslišati A.A., saj le-to ni bilo potrebno. Tožnik trdi, da izjave pridobljene o delavcu tožene stranke ne morejo biti podlaga za odločitev, pri čemer je jasno, da so le-te verodostojne, sicer pa gre za delovno razmerje. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to navaja pritožba. Obrazložitev sodišča je jasna, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni, prav tako je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, tako da je sodbo mogoče tudi preizkusiti. Sicer pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami in uporabljenim materialnim pravom sodišča prve stopnje ter glede na podane pritožbene navedbe dodaja:

7. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter izvedlo dokaze s postavitvijo izvedenca za forenzično preiskovanje pisave C.C., ki je podal izvedensko mnenje in dopolnilno mnenje ter zaslišalo tožnika, priče A.A., B.B., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. ter tudi zaslišalo sodnega izvedenca C.C. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog z dodatnim zaslišanjem priče A.A., saj je priča prepričljivo izpovedal o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev, sicer pa se je strinjati tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil dokazni predlog podan prepozno. ZPP v 286. členu namreč določa, da mora stranka najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so pomembna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjasniti o navedbah in ponujenih dokazih druge stranke. Stranke lahko na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Ugotoviti je tudi, da pritožba konkretno ne navaja, zakaj bi moralo sodišče dodatno zaslišati A.A. in kaj naj bi le-ta dodatno izpovedal, tako da pritožbe o tem delu pritožbeno sodišče tudi ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bil A.A. zaslišan na naroku za glavno obravnavo 1. 4. 2014, vprašanja pa mu je postavljal tudi pooblaščenec tožnika, kot to izhaja iz zapisnika.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu zidar od 14. 3. 2012 dalje do vključno 20. 6. 2013 po več pogodbah o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako, da mu je delovno razmerje prenehalo 9. 8. 2012, pri čemer je bilo sporno, ali mu je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je tožnik navajal, da plačil ni prejel, tožena stranka pa je v postopku navajala, da mu je v gotovini izplačala celotne zneske plače, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom, poravnala pa je tudi vse davke in prispevke iz plače za tožnika. Tožnik v tožbi in v pritožbi navaja, da mu tožena stranka ni izplačala plače za mesec maj 2012, junij 2012 in julij 2012 ter sorazmerni del plače za avgust 2012. 9. Tožnik se v pritožbi sklicuje zlasti na izvedeniško mnenje grafologa, ki je lahko le s 50 % verjetnosti potrdil, da so bili podpisi na izjavah tožnikovi. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da je sodišče svojo dokazno oceno oprlo tako na izvedeniško mnenje izvedenca grafologa C.C., kot na ostale izpovedbe prič A.A., B.B., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., ki so bili v spornem obdobju zaposleni pri toženi stranki, pri čemer so nekateri prejemali plače neposredno v gotovini „na roke“ in sicer iz razloga, če niso ob podpisu pogodbe o zaposlitvi sporočili številke transakcijskega računa, kar velja tudi za tožnika. Vse priče so skladno izpovedale, da so ne glede na način plačila, vsak mesec prejele plače, pri čemer so bile izjave, ki so jih podpisale ob plačilu plače identične spornim izjavam, ki jih je podpisal tožnik ob prejemu plače v gotovini - kuverte z gotovino. Priča D.D. je pojasnil, da je tožnik na zbirnem mestu enako kot drugi, prejemal gotovino, kar je priča videl vsaj enkrat ali dvakrat. Tožnik tudi nobenemu od sodelavcev nikoli ni omenil, da kadarkoli ne bi prejel plače. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožnika, da so izjave prič sporne iz razloga, ker gre za priče, ki so delavci pri toženi stranki in odvisni od tožene stranke. Logično je, da sodišče v delovnih sporih rešuje odnose med delavci in delodajalci, torej so tudi priče po pravilu zaposlene pri delodajalcu, pri čemer pa morajo tudi zaposleni pri delodajalcu govoriti po resnici.

10. V primeru, da je delavec zaposlen pri delodajalcu, je ta dolžen zanj plačati prispevke v skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s sprem. - ZPSV). Sodišče je pravilno obrazložilo, da ZPSV v 3. členu določa, da zavezanci (delavci) plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, prispevke za socialno varnost pa obračunavajo in plačujejo delodajalci - izplačevalci plač o plačilu njihovih plač. Prav tako po 6. členu ZPSV tudi delodajalci plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto plače. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je tožena stranka imela do 1. 4. 2012 plačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, do 1. 7. 2012 pa vse druge prispevke, tako tiste, ki se plačujejo v breme delavca, kot tiste, ki se plačujejo v breme tožene stranke. Iz potrdila davčne uprave z dne 20. 2. 2013 izhaja, da je tožena stranka imela na dan 20. 2. 2013 plačane vse evidentirane davke in druge obvezne dajatve, kar pomeni, da so bili za tožnika plačani vsi davki in prispevki, glede na to, da je bila tožba vložena 5. 2. 2013. Sicer pa tožnik niti ni upravičen do uveljavljanja prispevkov iz 6. člena ZPSV, ki jih sicer plačujejo delodajalci.

11. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka, glede na določila 154. in 155. člena ZPP. Tožnik v sporu ni uspel, zato mora toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.658,39 EUR, pri čemer gre za nujne stroške postopka, ki jih je sodišče pravilno odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - 35/2009 - ZOdvT).

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.