Jedro

116. člen ZPlaSS določa uporabnikovo obveznost, da brez odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev ali osebo, ki jo ponudnik plačilnih storitev navede, o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta. V kolikor tega ne stori, je dolžan v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPlaSS2 tisti uporabnik, ki je pri tem ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, sam kriti ves znesek neodobrene plačilne transakcije.

Izrek

I. Pritožbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec nosi sam svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 11. 2016: - odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43228/2015 z dne 14. 4. 2015 v veljavi v 1. točki izreka za znesek 25,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 10. 2014 dalje do plačila, znesek 0,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2014 dalje do plačila, znesek 1.985,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 12. 2014 dalje do plačila, znesek 41,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 4. 2015 dalje do plačila ter v celoti v 3. točki izreka (I. točka izreka), - višji tožbeni zahtevek (in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 0,40 EUR od 14. 10. 2014 do 12. 4. 2015 in za zakonske zamudne obresti od zneska 41,76 EUR od 2. 12. 2014 do 12. 4. 2015) zavrnilo ter v tem obsegu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43228/2015 z dne 14. 4. 2015 v 1. točki izreka razveljavilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožnici v 15-ih dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 136,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper tretjo in četrto alinejo I. točke ter zoper III. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma navaja, s katerimi ugotovitvami sodišča prve stopnje se strinja. Poudarja, da nasprotuje zaključkom, da ni izpolnil svojih dolžnosti iz drugega odstavka 116. člena ZPlaSS. Opozarja na dejstvo, da tožnica ni podala popolnoma nobenih navedb v zvezi z zahtevami določb 116. ali ostalih členov omenjenega zakona, zaradi česar naj bi sodišče v tem oziru prekoračilo okvir njenih navedb (in ravnalo v nasprotju z določbo 7. člena ZPP). V nadaljevanju pritožnik omenja, kaj naj bi tožnica navajala po njegovi izpovedbi na glavni obravnavi dne 9. 11. 2016. Izdana sodba oziroma njeni razlogi v tem delu naj bi bili zanj presenečenje. Podane naj bi bile kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje razen drugega odstavka 116. člena ZPlaSS ni definiralo konkretne materialno pravne podlage za toženčevo obveznost plačila zahtevanega zneska. Zato naj bi nepravilno uporabilo materialno pravo. Omenja, kakšna naj bi bila vsebina 120. člena ZPlaSS. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se sodišče nikjer ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec pri očitanem kršenju 116. člena ZPlaSS ravnal naklepno ali zaradi hude malomarnosti. To vprašanje pa glede na materialno podlago, ki jo je pri svojem odločanju uporabilo, predstavlja bistvene okoliščine obravnavanega primera. Zato se sodbe ne da preizkusiti. Pojasnjuje, zakaj ni moč govoriti o tem, da naklepno ali zaradi hude malomarnosti ne bi izpolnil svojih obveznosti po 116. členu ZPlaSS. V kolikor bi tožnica za to podala ustrezno trditveno podlago, bi se lahko konkretni primer nanašal na dejansko stanje po 120. členu ZPlaSS, nikakor pa ne po 130. členu istega zakona, kot je to neupravičeno storilo sodišče. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski znaki po 130. členu omenjenega zakona. Tudi če bi bilo moč v konkretnem primeru uporabiti določbo 130. člena ZPlaSS, naj bi sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko mu očita, da ni pravočasno tožnice obvestil brez odlašanja, ko je ugotovil, da je prišlo do neodobrene oziroma nepravilno izvršene plačilne transakcije. Zaradi specifičnih in osebnih okoliščin ter prestajanja zaporne kazni ni odlašal z obvestilom tožnici in je takšno obvestil podal najkasneje 8. 5. 2015, ko je v predmetni zadevi podal ugovor zoper sklep o izvršbi. Poudarja, da ZPlaSS ureja tudi odgovornost oziroma razmerje med plačnikom ter plačnikovim ponudnikom, pri čemer slednji plačniku odgovarja za neodobreno plačilno transakcijo. Dejstvo je, da toženec nikdar ni bil koristnik storitev ali prejemnik blaga, za katerega je bil s strani hotela K. v S. izdan račun za vtoževani znesek. Tožnica ima v skladu z drugim in tretjim odstavkom 119. člena ZPlaSS možnost uveljavljati odgovornost pristojnih oseb v omenjenem hotelu. V kolikor bi sodišče izvedlo tudi druge z njegove strani predlagane dokaze, bi lahko ugotovilo, da so le-te ravnale neskrbno in ne toženec. Slednjemu je bila odvzeta možnost dokazovanja lastnih navedb.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbenemu očitku, da tožnica ni podala nobenih navedb v zvezi z zahtevami določb 116. člena ZPlaSS,1 ni moč pritrditi. Tožnica namreč svojega tožbenega zahtevka ni utemeljevala zgolj z obstojem toženčevega soglasja s transakcijo, ki je bila dne 28. 7. 2014 opravljena s pomočjo kartice X., temveč tudi z navedbami, ki sodijo v okvir drugega odstavka 116. člena prej omenjenega zakona. Ta določa uporabnikovo obveznost, da brez odlašanja obvesti ponudnika plačilnih storitev ali osebo, ki jo ponudnik plačilnih storitev navede, o izgubi, kraji ali zlorabi plačilnega instrumenta. V kolikor tega ne stori, je dolžan v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPlaSS2 tisti uporabnik, ki je pri tem ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, sam kriti ves znesek neodobrene plačilne transakcije. Tožnica je v tem oziru navajala, da toženec, kljub temu, da je bil o sporni transakciji obveščen (da je zanjo vedel), nanjo nikoli ni naslovil obvestila (reklamacije) o zlorabi kartice,3 nadalje pojasnjevala, kako bi slednji v tem oziru moral postopati (a da ni),4 ter (izrecno) poudarila tudi,5 da s svojo kartico ni ravnal skrbno.6 Tem jasno postavljenim tožničinim očitkom (navedbam)7 o neskrbnem postopanju toženec (ki se je v postopku branil, češ da je bil z obstojem transakcije seznanjen šele v tem postopku) nikoli ni ustrezno (obrazloženo) ugovarjal8 (drugi odstavek 214. člena ZPP9). Upoštevaje navedeno kot tudi zaključek sodišča prve stopnje10 (ki ga je lahko naredilo na podlagi toženčeve izpovedbe, podane v tem postopku), da je bil slednji (za razliko od tega, kar je sicer zatrjeval) s transakcijo (zaradi tožničinih obvestil) seznanjen že v decembru 2014 ter da o njej (kljub temu, da je trdil, da je ni odobril) tožnice brez odlašanja ni obvestil, njegovim pritožbenim očitkom o tem, da naj bi sodišče (kar se tiče dejanskega stana iz 116. člena ZPlaSS) prekoračilo tožničin trditveni okvir, o neobrazloženosti odločitve (glede teh istih okoliščin) ter o sodbi presenečenja,11 ni moč slediti.

6. Z ozirom na to, da toženec tovrstnih trditev ni podal12 že v postopku na prvi stopnji, predstavlja njegovo navajanje, zakaj ne drži, da ni izpolnil svojih dolžnosti iz drugega odstavka 116. člena ZPlaSS, oziroma zakaj ni moč govoriti o njegovem odlašanju z obvestilom tožnice, nedopustno (neupoštevno) pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Upoštevaje, da v konkretnem primeru materialno-pravno podlago njegove obveznosti predstavljajo prej omenjene določbe 116. in 120. člena ZPlaSS, je (obširno) pritožbeno pojasnjevanje, zakaj niso izpolnjeni zakonski znaki iz 130. člena istega zakona, brezpredmetno.13 To v celoti velja tudi za njegovo poudarjanje, da ni bil koristnik storitev ali prejemnik blaga, za katerega je bil s strani hotela K. v S. izdan račun za vtoževani znesek.14 Prav tako je za presojo obstoja njegove obveznosti (oziroma pravilnosti/zakonitosti izpodbijane odločitve) nebistveno, zakaj ga tožnica ni bremenila tudi glede ostalih transakcij (kjer naj bi prav tako prišlo do zlorabe), oziroma ali ima slednja zaradi obravnavane (sporne) transakcije kakršnekoli zahtevke tudi napram pristojnim osebam prej omenjenega hotela.15 Posledično tudi ni bilo nobenega razloga, da bi se glede teh okoliščin16 izvajali kakršnikoli dokazi.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o plačilnih storitvah in sistemih, Uradni list RS, št. 58/2009, s kasnejšimi spremembami. 2 Prav to relevantno materialno-pravno podlago 116. in 120. člena ZPlaSS v 13. točki obrazložitve predmetne sodbe omenja tudi sodišče prve stopnje. A tudi če bi ta omemba z njegove strani izostala, to (samo za sebe) vpliva na presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve ne bi imelo. 3 Glej pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2015 in z dne 19. 9. 2016 4 Glej pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2016 in z dne 20. 10. 2016. 5 Glej pripravljalno vlogo z dne 19. 9. 2016. 6 Obstoj neskrbnosti pa je tista ključna okoliščina, ki vzpostavlja (pravni) zaključek obstoju (hudo) malomarnega ravnanja. 7 Na kakšen način bi morala slednja opredeliti vzročno zvezo (kot to očita pritožba), ni (po)jasn(jen)o. Za razliko od prvega prav tako v 2. odstavku 120. člena ZPlaSS opredeljenega zakonskega dejanskega stana, v katerem je izvršitev neodobrene plačilne transakcije izrecno opredeljena kot posledica uporabnikove prevare, omenjena zakonska določba v okviru (alternativno postavljenega) drugega (v katerega sodi tudi obravnavani) zahteva ("le"), da uporabnik naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 116. členom istega zakona (pri tem drugem zakonskem dejanskem stanu gre očitno za neizvršitev uporabnikove dolžnosti po tistem, ko je bila neodobrena plačilna transakcija že izvršena). 8 Navajal je zgolj (glej njegovo tretjo pripravljalno vlogo z dne 26. 2. 2016), da je tožnici, ker naj bi za zlorabo izvedel šele po prejemu sklepa o izvršbi v predmetni zadevi (čemur pa zaradi njegove lastne izpovedbe ni bilo moč slediti), to okoliščino notificiral z vložitvijo ugovora (zoper sklep o izvršbi). 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 10 Glej 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Oziroma z njimi povezanimi trditvami o kršitvah določb Ustave RS. 12 Ker vsebina dokaza (izpovedbe) trditev (ki niso bile podane) ne more nadomestiti, je brez pomena njegovo pritožbeno sklicevanje na to, kaj je povedal ob svojem zaslišanju. 13 Okoliščina, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe omenja (tudi) vsebino 130. člena ZPlaSS, na ta zaključek nima vpliva. 14 Razlog obstoja njegove obveznosti namreč ni v omenjenih okoliščinah, ampak njegovi kršitvi (zakonsko predvidenih) dolžnosti do tožnice. 15 Drugi in tretji odstavek 119. člena ZPlaSS, na katera se v tem oziru sklicuje pritožba, (tudi sicer) urejata (zgolj) odgovornost v razmerju med ponudnikom plačilnih storitev (npr. banko - glej 17. člen ZPlaSS) in plačnikom (to je uporabnikom - glej 7. člen ZPlaSS). 16 Da bi toženec v zvezi z (v pritožbi zatrjevano) neskrbnostjo teh oseb v postopku na prvi stopnji predlagal njihovo zaslišanje (oziroma druge dokaze), tudi sicer ni razvidno (glej npr. njegovo 2. pripravljalno vlogo z dne 29. 12. 2015 oziroma 4. pripravljalno vlogo z dne 4. 10. 2016).