Jedro

Toženec ob uveljavitvi SZ ni bil niti uporabnik stanovanja; zato po ZSR nima stanovanjske zaščite in se mora iz stanovanja izseliti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora izprazniti 2,5 sobno stanovanje v K., V., I. nadstropje ter ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in vsebinsko predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Res je, da sta toženec in njegova že pokojna žena v letu 1993 odkupila drugo stanovanje v L., vendar pa ga je moral toženec zaradi zapuščinskega postopka in zahtev ženinih dedičev prodati. Tako je izgubil stanovanje v K. in v L. Upoštevati je treba posledice, ki izhajajo iz nesrečnega primera ter uporabiti določbe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter zakona o dedovanju.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter Zakona o dedovanju, ki naj bi po revidentovem stališču morale biti uporabljene, so za odločanje v tej zadevi nepomembne. Dejanske okoliščine, ki slede iz (pravnih) posledic toženčeve zakonske zveze in iz zapuščinskega postopka po njegovi v letu 1994 umrli ženi, namreč ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve.

Nanašajo se namreč na razmerja, ki so med tožencem in njegovo ženo nastala po pridobitvi stanovanja v L., po njegovi privatizaciji in po prodaji tega stanovanja zaradi zahtev ženinih dedičev v zapuščinskem postopku. V obravnavanem primeru so pravno odločilne le tiste dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na toženčev pravni status v spornem stanovanju v K. v času smrti njegovega očeta (4.7.1991), ko je še veljal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 - ZSR). Če bi toženec ob očetovi smrti bival v stanovanju kot uporabnik v skupnem gospodinjstvu, bi mu bilo mogoče ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona v oktobru 1991 podeliti stanovanjsko zaščito. Vendar pa iz dejanskih ugotovitev sledi, da je v času očetove smrti toženec bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v L. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeno presodilo - ob uporabi določb 12., 13. in 14. člena ZSR - da ni mogel istočasno imeti tudi statusa uporabnika stanovanja v K. Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona torej toženec ni izpolnjeval niti pogojev za odkup stanovanja v K., niti za sklenitev najemne pogodbe.

Izpodbijana odločitev je torej pravno pravilna in jo revizijsko sodišče sprejema. Ker po uradnem preizkusu (386. člen ZPP) revizijsko sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).