Jedro

Kolikor tožnica meni, da so podatki, ki se v arhivskih listinah nanašajo na njeno mater, netočni oziroma nepravilni, je imela možnost v upravnem postopku dokazovati nasprotno, vendar netočnosti podatkov tudi na neposrednem zaslišanju dne 27. 5. 2003 ni ugovarjala. Upravni organ je bil zato v upravnem postopku upravičen presoditi vse dokaze, ki so bili v tem postopku zbrani, po prosti presoji, in na podlagi takšne presoje odločiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Upravna enota A je na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1 do 76/98) v postopku, ponovljenem na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. U 1275/2002 z dne 18. 12. 2002 in odločbe tožene stranke z dne 12. 2. 2003, z odločbo št. ... dne 28. 5. 2003 ponovno ugotovila, da se BB po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 7/03) ni štela za jugoslovansko državljanko. Zoper to odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo, navedeno v uvodu sodbe, zavrnila, ker je ugotovila, da je odločba upravnega organa prve stopnje zakonita in utemeljena. Iz nje namreč izhaja, da je bila BB nemške narodnosti, ter da je že pred 4. 12. 1948 živela v Avstriji, pritožnica pa ni ponudila konkretnih dokazil o okoliščinah, ki bi kazale na kontinuirano lojalno ravnanje, ki dejansko izniči negativni pomen članstva v Kulturbundu. Po določbi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46) so se za državljane FLRJ štele vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ po veljavnih predpisih, toda po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, uveljavljenem z novelo tega zakona z dne 4. 12. 1948, ki je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi živele v tujini, se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se pred vojno ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. V obravnavanju te zadeve na upravni prvi stopnji ni bilo sporno, da je bila BB nemške narodnosti in da je že pred 4. 12. 1948 živela v Avstriji. Prav tako je prvostopenjski upravni organ tožnici za izpodbijanje domneve lojalnosti ponudil možnost nasprotnega dokazovanja, vendar tožnica ni ponudila konkretnih dokazil o okoliščinah, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki dejansko izniči negativni pomen članstva BB v Kulturbundu, dokazanega na podlagi arhivskega gradiva. Člani te okupatorjeve organizacije so bile lahko le osebe nemške narodnosti ali pa tisti, ki so se ob včlanitvi v to organizacijo opredelili za nemško narodnost oziroma za pripadnika nemškega naroda, iz zgodovinskih virov pa izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. Tožničine pritožbene ugovore, da se je nemška narodnost njene matere predpostavljala le na podlagi dejstva, da je rojena v C v Avstriji, ter da se je njeno članstvo v Kulturbundu ugotavljalo na podlagi podatkov, ki niso verodostojni, je tožena stranka zavrnila z mnenjem, da je prvostopenjski upravni organ arhivske podatke, ki jih je uporabil kot podlago za svojo odločitev, lahko uporabil kot dokaz. Gre namreč za arhivske podatke Arhiva Republike Slovenije, Arhiva Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije in Muzeja narodne osvoboditve D ter Pokrajinskega arhiva D, ki se nanašajo na tožničino mater in kažejo njeno članstvo v Kulturbundu. Če je bila tožnica drugačnega mnenja, je imela možnost predložiti nasprotne dokaze, ki bi kazali na to, da njena mati ni bila članica Kulturbunda, vendar takšnih nasprotnih dokazov v postopku ni predložila. Tožena stranka zato meni, da so v obravnavani upravni zadevi izkazani vsi trije pogoji iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu, na podlagi katerih se BB ni štela za jugoslovansko državljanko, in ni razlogov za spremembo odločbe upravnega organa prve stopnje.

Tožnica se v tožbi, ki jo opira na tožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sklicuje na svoje pritožbene ugovore ter navaja, da gre v obravnavani zadevi za evidentno kršitev ustavne določbe o nediskriminaciji zaradi narodnosti (14. člen) ter za kršitev Konvencije o človekovih pravicah, ki jo je Slovenija ratificirala in je s tem postala njeno interno pravo, čeprav se ustvarja videz, da gre za zakonito in z materialnimi dokazi podprto odločbo, kar pa je le pesek v oči. Poudarja, da je celo časopis ... v članku pod naslovom "..." objavil predpise in stališča, ki dokazujejo, da je tudi vprašanje državljanstva človekova pravica, zanikanje teh človekovih pravic je kriminalno početje in nadaljevanje leta 1945 začetega genocida, ki ga je izvajala takratna oblast po direktivi XX, YY in ZZ, kot to izhaja iz poročila načelnika Ozne z dne 13. 6. 1945, v katerem je zapisano, da imajo dve strojepiski, ki sta začeli tipkati seznam kulturbundovcev. Arhiv Republike Slovenije je izdal potrdilo, da se seznami kulturbundovcev, ki krožijo po občinah, ne morejo uporabljati kot verodostojen dokument in jih je zato dovoljeno (? - verjetno: nedovoljeno) uporabljati v upravnih in sodnih postopkih. V upravni in sodni praksi ni opaziti sprememb, kar kaže na dejstvo, da se kršitve nadaljujejo. Drugo pomembno dejstvo je, da je bila BB poročena z jugoslovanskim državljanom EE, katerega državljanstvo je nesporno dokazano, saj ni preživel decembra 1948, ker so ga že leta 1945 ubili. Premoženje mu je bilo vrnjeno in ga bodo dediči dedovali. S sklenitvijo zakonske zveze je postala BB jugoslovanska državljanka in tega državljanstva z nobenim pravnim aktom ni izgubila. Ustavno sodišče je v primeru "izbrisanih" odločilo, da pridobljenih pravic oseba ne more izgubiti brez individualne odločbe. V medijih so se pojavili članki, ki postavljajo analogije med sedanjimi izbrisanimi in tistimi iz leta 1948, glasne pa so pripombe, da ima koroški deželni glavar tudi v tem primeru prav, ko ne spoštuje odločb ustavnega sodišča. Ugotoviti je treba staro dejstvo, da nima smisla prepričevati nekoga, ki noče ali ne sme biti prepričan v zakonitost in ustavnost. Toda Evropsko kazensko sodišče je začelo z delom. Navedbe v prejšnjih spisih in v tožbi bi bile nepotrebne, če bi tožena stranka spoštovala ustavne določbe, ki jih je po 15. členu Ustave dolžna izvajati brez vmesnih zakonov. Zato tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi (pravilno: odpravi), ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu RS kot zastopniku javnega interesa, ki je z izjavo št. ... z dne 20. 4. 2005 prijavilo udeležbo v tem sodnem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Kadar gre za ugotavljanje državljanstva v zvezi z uveljavljanjem denacionalizacijskih zahtevkov in v sporni upravni svari je šlo za to, se poleg predpisov, ki so urejali državljanstvo v preteklosti (39. člen Zakona o državljanstvu - ZDRS, Uradni list RS, št.1/91-I do 96/02) uporabljajo tudi določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/04), zlasti 3. odstavka 63. člena in 9. člena tega zakona. Iz določbe 9. člena izhaja, da je ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva pomembno v dveh smereh: prvič v smeri ugotavljanja državljanstva bivše Kraljevine Jugoslavije, drugič pa v smeri ugotavljanja državljanstva DFJ oziroma FLRJ oziroma SFRJ. Za vračanje premoženja v denacionalizacijskih postopkih je namreč pri osebah, ki so preživele 28. 8. 1945 relevantno tudi vprašanje, ali je bilo preje doseženo jugoslovansko državljanstvo, priznano osebi tudi po predpisih, ki so veljali po 28. 8. 1945. To vprašanje, ali je bilo državljanstvo nove Jugoslavije priznano konkretni osebi, se presoja glede na okoliščine, ki se nanašajo na to osebo. Zato tožbeni ugovor, da je bila tožnica poročena z jugoslovanskim državljanom EE, katerega jugoslovansko državljanstvo naj bi bilo po tožbenih navedbah nesporno dokazano, saj ni preživel decembra 1948, ne more imeti takšne teže, kot mu ga pripisuje tožnica. Jugoslovansko državljanstvo za EE se je ugotavljalo glede na okoliščine, ki se nanašajo nanj, državljanstvo tožničine matere BB pa je trebe presojati izključno samo glede na okoliščine, ki so se nanašale nanjo. Dejstvo, da je navedena jugoslovansko državljanstvo pridobila s poroko, kaže samo na to, da je pač to državljanstvo pridobila ne enega od tedaj z zakonom predvidenih načinov. To dejstvo pa v nobenem pogledu ne more vplivati na odločitev o tem, ali je bilo njeno jugoslovansko državljanstvo, pridobljeno z sklenitvijo zakonske zveze, tudi priznano po predpisih, ki so pridobitev državljanstva urejali po 28. 8. 1945. V spornem primeru gre za ureditev, ki jo je vseboval 2. odstavek 35. člena nekdanjega Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in FLRJ, št., 54/46; dalje: ZDrž) in ki je bila zakonskemu besedilu dodana z novelo ZDrž iz leta 1948 (Uradni list FRLJ, št. 105/48). Določba te novele se je uporabljala retroaktivno, in za ustavno skladno je takšno uporabo novele tudi za ugotavljanje državljanstva v zvezi z denacionalizacijo, presodilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 23/97 (v nadaljevanju: Odločba). Ustavno sodišče je razloge za takšno svojo odločitev obširno utemeljilo, bistvo njegove utemeljitve pa je v ugotovitvi, da določba ni diskriminatorna na podlagi narodnosti, ampak da zajema le primere nelojalnega ravnanja oseb nemške narodnosti med 2. svetovno vojno, takšna ureditev pa ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v 2. svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima (45. točka obrazložitve Odločbe). Tožbeni ugovor nadaljevanja genocida iz leta 1945, ki ga tožba uveljavlja s sklicevanjem na pritožbene razloge tožnice, po presoji sodišča zato ni utemeljen, prav tako pa ni utemeljen tožbeni ugovor kršitve 14. oziroma 15. člena Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, saj se uporaba navedene zakonske določbe ne nanaša na sedanji pravni položaj tožničine matere, temveč na položaj v času njene uzakonitve.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi oblikovalo tudi stališče, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen ni v neskladju z ustavo, kolikor se jo razlaga tako, da domnevo nelojalnosti, ki je bila določena v tem odstavku, lahko stranka v postopku pred upravnim organom oziroma sodiščem izpodbija z dokazovanjem lojalnosti prizadete osebe. Takšna možnost je bila tožnici v upravnem postopku dana, glede na to, da je bila nadaljnja vsebina upravnega postopka razvidna iz zgoraj navedene sodbe in njej sledeče odločbe tožene stranke, z dovolj dolgim rokom za navedbo dejstev in dokazov (od 4.3. do 31. 3. 2003), vendar tožnica takšnih dejstev oziroma dokazov niti ni navajala, zato ji ni uspelo dokazati, da je bila BB oseba, ki bi jo bilo treba šteti za lojalno narodnostnim in državnim koristim narodov Jugoslavije.

Tožba dalje ugovarja, da se seznami članov Kulturbunda glede na način njihovega nastanka ne morejo uporabljati kot verodostojen dokument. Kolikor tožba meri na to, da arhivskih virov, ki so bili uporabljeni v sporni upravni zadevi, ni dopustno uporabiti zato, ker ne gre za primarne arhivske vire, sodišče ugotavlja, da je bilo članstvo BB v Kulturbundu v upravnem postopku ugotovljeno deloma tudi na podlagi fotokopij primarnih virov Evidence o plačevanju članarine) in da so tudi podatki, ki jih vsebujejo sekundarni arhivski viri, podatki, ki so navedeni v javnih listinah. Kolikor tožnica meni, da so podatki, ki se v teh listinah nanašajo BB, netočni oziroma nepravilni, je imela možnost v upravnem postopku dokazovati nasprotno, vendar netočnosti podatkov tudi na neposrednem zaslišanju dne 27. 5. 2003 ni ugovarjala. Upravni organ pa je bil v upravnem postopku upravičen presoditi vse dokaze, ki so bili v tem postopku zbrani, po prosti presoji, in na podlagi takšne presoje odločiti. Zato sodišče ne dvomi, da je njegova ugotovitev, da je bila BB oseba nemške narodnosti, pravilna.

Ker je bil po navedenem postopek pred izdajo odločbe pravilen, odločba pa je zakonita, so vsi ostali tožbeni ugovori za odločitev o stvari brez pravnega pomena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo kot neutemeljeno.