Up-303/02 - 9

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 2187/01 z dne 7. 3. 2002 se ne sprejme.

2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik je vtoževal plačilo zamudnih obresti v višini 522.593,72 SIT iz naslova prejemanja nižjih plač, kot bi mu šle po kolektivni pogodbi v obdobju od septembra do decembra 1992.

Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika. Višje delovno in socialno sodišče (v nadaljevanju pritožbeno sodišče) je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V njej navaja, da naj bi pritožbeno sodišče odločilo nezakonito. Namesto, da bi ugotovilo, da je delodajalec nezakonito zmanjševal plače in torej neupravičeno pridobil premoženje, je pritožnikovo pritožbo zavrnilo iz razloga zastaranja terjatve. Sodišču očita, da je očitno ščitilo interese delodajalca, saj naj bi ravnalo v hudem nasprotju s svojo prakso, s pravili stroke svojega dela in očitno kršilo pravni red Republike Slovenije. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 469/99 z dne 1. 6. 2000, ki naj bi kazala na drugačno (in po prepričanju pritožnika pravilno) odločitev. Zatrjuje kršitev 22., 23., 25., 49. in 66. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, da ustavni pritožbi ugodi, izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje ter priglaša stroške v zvezi z ustavno pritožbo po Odvetniški tarifi.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi očita pritožbenemu sodišču napačno oziroma nepravilno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo o delovnih sporih, zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi lahko bilo relevantno le pritožnikovo zatrjevanje, da izpodbijana odločitev odstopa od odločitev v drugih enakih primerih. Pritožnik navedeno utemeljuje s sodbo pritožbenega sodišča št. Pdp 469/99 z dne 1. 6. 2000. Vendar pritožnik zanemari dejstvo, da se njegov primer v bistvenem razlikuje od citiranega primera, na katerega se sklicuje.

Navedena sodba se namreč nanaša na ugotovitev sodišča o utemeljenosti nezastarane terjatve zaradi nezakonito izvedenega postopka zniževanja plač, kar pa ni mogoče trditi za pritožnikov primer, čigar denarni zahtevek je bil zavrnjen zaradi zastaranja.

V zvezi z domnevno kršitvijo pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik pavšalno in neobrazloženo očita sodišču, da je v sporu odločalo pristransko in je zato njegova odločitev nepravilna. Zgolj pavšalno zatrjevanje pristranskosti sodišča in njegovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo očitka o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave ne utemeljuje.

Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave med drugim izhaja, da se mora pritožbeno sodišče opredeliti do bistvenih navedb v pritožbi. Pritožnik sicer pavšalno očita pritožbenemu sodišču, da je ignoriralo vsebino pritožbe, zamolčalo njeno bistvo in tako pritožbo naredilo za neučinkovito in brezpredmetno, vendar kršitev z ničimer ne utemelji.

V čem naj bi bila kršitev pravice do svobode dela iz 49. člena Ustave in pravice do varstva dela iz 66. člena Ustave, pritožnik prav tako ni izkazal. Pavšalno zatrjevanje, da mu je sodišče kot šibkejši stranki v delovnem razmerju odreklo sodno varstvo in ga nudilo delodajalcu, ki pa ni izpolnil svoje dolžnosti, pa za ugotovitev, da sta mu bili kršeni ti dve ustavni pravici, ne zadostuje.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik ne navaja nobenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan