Jedro

Tožnica svoje terjatve ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad toženko, saj je njena terjatev na vračilo plačanega predujma nastala šele z odstopom od pogodbe, in sicer po začetku stečajnega postopka ter po poteku roka za prijavo terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe plačati znesek v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka) ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 903,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožnico. Bistvo pritožbene graje je, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj ne tožnica ne toženka od predmetne kupoprodajne pogodbe nista odstopili, zaradi česar slednja še vedno velja in jo je potrebno izpolniti tako kot glasi. Iz same pogodbe pa izhaja obveznost toženke na dobavo izdelkov in izvedbo del, ne pa na plačilo vtoževanega zneska. Do tega ugovora toženke se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma vsaj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico nepravilno meritorno odločitev.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter dodaja, da je tožnica od predmetne kupoprodajne pogodbe odstopila z vložitvijo tožbe in da toženki v skladu s 470. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni bila dolžna pustiti dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, saj je stečajni upravitelj toženke izrecno izjavil, da toženka svojih pogodbenih obveznosti ne bo izpolnila. Ker toženka svojih pogodbenih obveznosti ne bi mogla izpolniti niti v dodatnem roku so po mnenju tožnice nastale enake pravne posledice kot takrat, ko je izpolnitveni rok bistvena sestavina pogodbe, zaradi česar je bila pogodba razvezana tudi po samem zakonu (266. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP)(1).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in proučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Pregled zadeve pokaže, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo za dobavo stavbnega pohištva (oken in vrat) z dne 12. 3. 2013 (2), v skupni vrednosti 9.083,74 EUR. Tožnica je toženki dne 5. 3. 2013 plačala predujem (avans) v višini 4.500,00 EUR (priloga spisa A3). Nad toženko je bil nato s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 568/2013 z dne 28. 3. 2013, začet stečajni postopek. Iz pisnih odgovorov stečajnega upravitelja toženke M. P.iz Ljubljane (priloga spisa A7 in A5) na pozive tožnice k izpolnitvi pogodbenih obveznosti izhaja, da toženka kot stečajna dolžnica ne posluje več, zaradi česar svojih pogodbenih obveznosti ne more izvršiti, prav tako pa ne vrniti že plačanega predujma ter da naj tožnica posledično svojo terjatev prijavi v stečajnem postopku. Glede na navedeno je tožnica zoper toženko vložila obravnavano tožbo na vračilo predmetnega predujma saj meni, da gre v obravnavanem primeru za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, za katero veljajo posebna pravila ZFPPIPP, v skladu s katerimi upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika ni dolžan prijaviti v stečajnem postopku, slednji pa je bodisi dolžan izpolniti svoje pogodbene obveznosti bodisi od pogodbe odstopiti, česar pa toženka ni storila.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sodišče druge stopnje zaključuje, da je pritožbena graja v smeri, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj tožnica od predmetne kupoprodajne pogodbe ni odstopila in bi posledično morala svojo terjatev prijaviti v stečajnem postopku, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da predmetna kupoprodajna pogodba izpolnjuje vse zakonske pogoje za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo iz 24. člena ZFPPIPP, saj gre za pogodbo, ki je bila sklenjena pred začetkom stečajnega postopka, do začetka katerega niti insolventna toženka niti tožnica nista (v celoti) izpolnili svojih pogodbenih obveznosti, zaradi česar je potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti posebna pravila ZFPPIPP in OZ o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.

8. OZ določa, da če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod določenimi pogoji odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine (103. člen OZ). V primeru, kadar izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe(3), mora upnik, ki hoče odstopiti od pogodbe, pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev (105. člen OZ), razen če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (106. člen OZ). Tudi, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode (107. člen OZ), v obeh primerih pa mora upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, to nemudoma sporočiti dolžniku (109. člen OZ). Iz zgoraj citiranih odgovorov stečajnega upravitelja toženke na pozive tožnice k izpolnitvi pogodbenih obveznosti nedvomno izhaja, da slednja le - teh ne more izpolniti, zato postavitev dodatnega roka za izpolnitev teh obveznosti s strani tožnice ni bila potrebna (106. člen OZ). Slednja je posledično imela pravico, da od predmetne pogodbe odstopi, to pa je nenazadnje tudi storila z vložitvijo obravnavane tožbe. Sodna praksa (4) je namreč izoblikovala enotno stališče, da konkludentni odstop od pogodbe pomeni tudi vložitev tožbe, saj posebna oblika ali kakšna druga obličnost za odstopno izjavo ni predpisana. Toženka je bila tako z odstopom od pogodbe seznanjena najkasneje s prejemom tožbe, z vložitvijo katere pa je hkrati nastala tudi obligacijskopravna terjatev tožnice na vračilo plačanega predujma (111. člen OZ). V kolikor je namreč pogodba razvezana, sta obe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti (razen obveznosti za povrnitev morebitne škode), če pa je ena stranka popolnoma ali deloma že izpolnila pogodbo, pa ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Stranka, ki vrača denar, pa mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo (prvi, drugi in peti odstavek 111. člena OZ). Tožnica je tako v celoti upravičena do vrnitve plačanega predujma, saj bi bila toženka v nasprotnem primeru neupravičeno obogatena (tretji odstavek 190. člena OZ). V tej zvezi sodišče druge stopnje še ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do obravnavanega ugovora toženke sicer res ni izrecno opredelilo, vendar navedena kršitev določb pravnega postopka ni vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete končne odločitev, zato je pritožbena graja v tem delu neutemeljena.

9. V nadaljevanju sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnica svoje terjatve tudi ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad toženko, saj je njena terjatev na vračilo plačanega predujma nastala šele z odstopom od pogodbe (t.j. z vložitvijo tožbe z dne 12. 7. 2013), in sicer po začetku stečajnega postopka ter po poteku roka za prijavo terjatev, ki se je iztekel dne 28. 6. 2013. ZFPPIPP namreč določa, da morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti le tiste terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka in da pravne posledice začetka stečajnega postopka, določene v pododdelku 5.3.2 tega zakona, nastanejo samo za terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (prvi odstavek 296. člena v zvezi z 252. členom ZFPPIPP). Navedeno potrjujejo tudi posebna pravila citiranega zakona za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (pododdelek 5.3.3. ZFPPIPP), v skladu s katerimi upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne rabi prijaviti v stečajnem postopku, temveč mora stečajnega upravitelja o njej le obvestiti v roku 3 mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka, kar pa je tožnica nedvomno tudi storila (tretji in četrti odstavek 265. člena ZFPPIPP). Dolžnost pravočasne prijave terjatve upnika v stečajni postopek na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe nastane le, v kolikor je pogodba razvezana po samem zakonu (266. člen v zvezi z drugim do šestim odstavkom 268. člena ZFPPIPP, kot je veljal v času začetka stečajnega postopka 28. 3. 2013), do česar pa v danem primeru ni prišlo, saj rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti toženke ni bil določen kot bistvena sestavina predmetne kupoprodajne pogodbe. Glede na obrazloženo je pritožbena graja v tem delu neutemeljena.

10. Toženka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija le v posledici pritožbe zoper odločitev o glavni stvari, pri tem pa svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je pritožbena graja tudi v tem delu neutemeljena.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010 - ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011 - ORZFPPIPP21-1, 87/2011 - ZPUOOD, 23/2012 - Odl. US, 48/2012 - Odl. US.

Op. št. (2) : Potrditev naročila toženke z dne 12. 3. 2013 (priloga spisa A4) ima značaj kupoprodajne pogodbe, kot je to nesporno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (3) : Slednjega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala nobena izmed pravdnih strank, pavšalne navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke v tej smeri pa so prepozne in pravno neupoštevne - prvi odstavek 337. člena ZPP.

Op. št. (4) : Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2476/2012 z dne 3. 4. 2013 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1353/2009 z dne 2. 9. 2009.