Jedro

Rravnanje toženke ni bilo nezakonito, saj za uvedbo postopka ni imela pravne podlage, dokler postopek ni bil uveden, pa tudi ni mogla tožniku zagotavljati procesnih garancij, ki so vezane na ta postopek. To pa pomeni tudi, da brez uvedbe postopka ne more priti niti do kršitve ustavnih pravic, ki naj bi se uresničevale skozi te procesne garancije, vsaj ne v okviru postopka, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Če tožnik meni, da je do opisane situacije, ko zaradi neustrezne obveščenosti ni pravočasno zahteval uvedbe postopka, prišlo zaradi nezakonitega ravnanja organov v predhodnih postopkih in mu je zato nastala škoda, bo moral to škodo uveljavljati z odškodninsko tožbo, ne more pa tega uspešno storiti v okviru preizkusa zakonitosti odločbe, izdane v postopku, ko je bil ta končno uveden.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za priznanje pravice do oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz obrazložitve izhaja, da organ na podlagi podatkov, ki jih mesečno pridobiva od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, tja pa jih oddaja tožnik kot delodajalec, ugotavlja, da tožnik na zadnji dan v mesecu oktobru 2013 ni zaposloval invalidov nad predpisano kvoto in zato ni bil upravičen do oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnik zahteval priznanje pravice do oprostitve plačila prispevkov za nazaj, od avgusta 2008, ko je bil njegovemu delavcu s pravnomočno odločbo priznan status invalida III. kategorije, čeprav je delavca ustrezno prijavil kot invalida šele 19. 11. 2013. Ker zakon določa, da se kot invalidi lahko upoštevajo le tisti delavci, ki so jih delodajalci pravilno prijavili v zavarovanje kot invalide, tožnikova zahteva ni utemeljena, saj se vsak delodajalec sam odloča, ali bo to pravico uveljavil ali ne. Drugostopenjski organ meni tudi, da v zvezi s tem ni moglo priti do kršitev pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je prvostopenjski organ tožnikovo prvo vlogo za oprostitev plačila prejel šele 21. 11. 2013. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je invalidni delavec pri njem zaposlen že od leta 1997 dalje, predlog za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pa je ta delavec vložil leta 2007. Tožnik je ves čas postopka za priznanje invalidnosti ravnal v skladu z navodili uradnih oseb, ukrenil pa je tudi vse potrebno v zvezi s prilagoditvijo delovnega mesta in pogodbe o zaposlitvi. Tožnik meni, da mu je bilo v tem postopku kršenih več pravic, saj ni bilo upoštevano načelo varstva strank in načelo zaslišanja stranke. Uradne osebe bi mu morale zagotoviti vsaj nujno pomoč pri uveljavljanju njegovih pravic, kar je še posebej pomembno pri uveljavljanju socialnih pravic.

4. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) tožnika ni obvestil o pravicah, ki mu pripadajo, kljub temu, da drugostopenjski organ sam priznava, da je imel tožnik vse relevantno obdobje zaposlenega invalida. Organ je torej za to vedel, vendar tožnika ni pozval k uveljavljanju njegovih pravic. Tako ZPIZ kot toženka sta torej opustila ustrezno ravnanje, zaradi česar je prišlo do kršitve tožnikovih ustavnih pravic, to pa pomeni, da sta nezakoniti tako prvostopenjska kot drugostopenjska upravna odločba. Tožnik je bil zaradi nezakonitega ravnanja toženke znatno oškodovan (kar tudi specificira), sodišču pa iz vseh navedenih razlogov predlaga, naj tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo odpravi, ugodi njegovi zahtevi za oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zahtevi za uveljavljanje nagrade za preseganje kvote, mu izda odločbi, s katerima se mu prizna pravica za oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pravica za uveljavitev nagrade za preseganje kvote za čas od 23. 8. 2008 do novembra 2013, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo vseh stroškov upravnega spora.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik vložil pritožbo zgolj zoper odločbo za priznanje pravice do oprostitve plačila prispevkov, ne pa tudi zoper odločbo glede uveljavljanja nagrade za preseganje kvote, zato predlaga, naj se v tem delu tožba zavrže. Poleg tega opozarja, da se postopek za priznanje pravice do oprostitve plačila prispevkov ne uvede po uradni dolžnosti, temveč z vložitvijo zahteve delodajalca, v zvezi s čimer tudi povzema zakonsko ureditev. Za izvajanje določb ZUP lahko odgovarja šele od uvedbe postopka dalje, v obravnavani zadevi pa tudi ne gre za uveljavljanje socialnih pravic, temveč pravic delodajalca, ki zaposluje invalida. O tožnikovi vlogi je odločila na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, torej v skrajšanem ugotovitvenem postopku, zato tožnika ni bilo treba zaslišati. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. V nadaljnjih vlogah stranki navajata okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, ali in od kdaj naj bi toženka vedela, da ima tožnik zaposlenega invalida.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnik kot odločbo, ki jo izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, tako v uvodu tožbe kot v zahtevku navaja izključno odločbo Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS (v nadaljevanju Sklad) št. NPIZ-257066 z dne 27. 11. 2013, v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14104-44/2013-6 z dne 5. 9. 2016, ki se nanaša na priznanje pravice do oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V razlogih tožbe sicer omenja tudi odločbo Sklada, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za priznanje pravice do izplačila nagrade za preseganje kvote, na priznanje te pravice (ne pa na odločbo, s katero je bilo odločeno o njej) se nanaša tudi njegov zahtevek, vendar ob tem odločbe Sklada št. NN-257065 z dne 27. 11. 2013 ne izpodbija ne formalno, z navedbo njene oznake v uvodu tožbe ali v zahtevku, ne po vsebini, z izpodbijanjem njenih razlogov.

9. Po prvem odstavku 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba v tožbi med drugim navesti upravni akt, ki se izpodbija s tožbo ter predlagati, kako in v čem naj se ta upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. Sodišče je zato štelo, da je tožnik želel izpodbijati le prvo izmed prej navedenih odločb, ki jo je v skladu s to zakonsko določbo navedel kot izpodbijani upravni akt in tudi izrecno predlagal, v čem oziroma kako naj jo sodišče spremeni oziroma odpravi. Nadaljnji razlog za tako stališče je, da iz upravnih spisov, ki jih je predložila toženka, izhaja, da tožnik zoper drugo izmed navedenih odločb, ki se je nanašala na nagrado za preseganje kvote, ni vložil pritožbe, zaradi česar tožba zoper to odločbo niti ne bi bila dovoljena (sedma točka prvega odstavka 36. člena ZUS), kot pravilno navaja toženka.

10. Kot že rečeno, se izpodbijana odločba nanaša izključno na priznanje pravice do oprostitve prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je lahko zgolj to tudi predmet tega upravnega spora.

11. Glede tožbenih navedb sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, da se postopek, v katerem je bila ta odločba izdana, ne prične po uradni dolžnosti, zato se je lahko pričel šele s tem, ko je tožnik vložil ustrezno vlogo, v času, ko ta postopek še ni potekal, pa tožniku tudi ni bilo mogoče zagotavljati procesnih pravic, ki izvirajo iz ZUP. Prav tako se sodišče strinja s stališčem toženke, da gre za zadevo, v kateri so za odločitev relevantni izključno podatki iz uradnih evidenc, zato je lahko odločila v skrajšanem postopku, brez zaslišanja tožnika. V skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sodišče teh razlogov ne navaja ponovno.

12. Pravica do oprostitve plačila prispevkov temeljijo na 74. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI). Po prvem odstavku 6. člena tega zakona se v postopku uveljavljanja pravic po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Postopek uveljavljanja predmetnih pravic ni urejen drugače, zato je treba uporabiti prvi odstavek 126. člena ZUP, po katerem pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis. Za obravnavani postopek tega ne zakon, ne podzakonski akti ne določajo, kar pomeni, da je uvedba postopka odvisna izključno od aktivnosti stranke, tako glede vložitve ustrezne vloge kot tudi glede ustrezne prijave zaposlenega invalida.

13. Zato tudi po presoji sodišča ravnanje toženke ni bilo nezakonito, saj z uvedbo postopka ni imela pravne podlage, dokler postopek ni bil uveden, pa tudi ni mogla tožniku zagotavljati procesnih garancij, ki so vezane na ta postopek. To pa pomeni tudi, da brez uvedbe postopka ne more priti niti do kršitve ustavnih pravic, ki naj bi se uresničevale skozi te procesne garancije, vsaj ne v okviru postopka, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Če tožnik meni, da je do opisane situacije, ko zaradi neustrezne obveščenosti ni pravočasno zahteval uvedbe postopka, prišlo zaradi nezakonitega ravnanja organov v predhodnih postopkih in mu je zato nastala škoda, bo moral to škodo uveljavljati z odškodninsko tožbo, ne more pa tega uspešno storiti v okviru preizkusa zakonitosti odločbe, izdane v postopku, ko je bil ta končno uveden.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s prvim odstavku 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar se ti predlogi nanašajo izključno na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.