Jedro

Tožnik je gospodarska družba (z omejeno odgovornostjo), ki ni upravičenec do brezplačne pravne pomoči po določbi 10. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 27. 10. 2017 za sestavo in vložitev revizije zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 37459/2011 z dne 20. 9. 2017 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

2. V svoji obrazložitvi se sklicuje na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), katerega vsebino tudi povzema. Ugotavlja, da citirani 10. člen ZBPP tožnika kot gospodarske družbe ne predvideva med taksativno naštetimi upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Zato je bilo treba tožnikovo prošnjo na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP zavreči. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je služba za BPP pri odločanju o njegovi prošnji kršila 23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Pri uresničevanju pravice do sodnega varstva je treba upoštevati tudi socialni položaj osebe. Tožnik je nelikviden, vendar ne zaradi svoje krivde, ampak zaradi zakonodaje Republike Slovenije. Nima nobenega premoženja. Podal je kazensko ovadbo zoper sodnico A.A. in višje sodnike B.B., C.C. in Č.Č., ker so sami kršili Ustavo in zlorabili svoj položaj. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi in razlogih za svojo odločitev, razvidnih iz sklepa Bpp 2953/17 z dne 14. 12. 2017. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev revizije zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 37459/2011 z dne 20. 9. 2017 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka zavrgla.

7. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, zato se sodišče, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

8. Upravičence do brezplačne pravne pomoči določa 10. člen ZBPP. Tako so upravičenci do brezplačne pravne pomoči po navedenem členu državljani Republike Slovenije; tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji; drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo; nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljenem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene, in druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. 9. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik gospodarska družba (z omejeno odgovornostjo). Glede na navedeno, med strankama nesporno dejstvo, je ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni upravičenec do brezplačne pravne pomoči po določbi 10. člena ZBPP pravilna, saj tožnik tudi po mnenju sodišča ne spada v nobenega od v 10. členu ZBPP določenih subjektov in zato ne more biti upravičenec do brezplačne pravne pomoči. 10. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Po presoji sodišča tožniku ni kršena pravica iz 23. člena Ustave, niti ne pravica iz 6. člena EKČP. Glede na različen dejanski položaj, upravičenja, ki jih ima pravna oseba, po mnenju sodišča ne morejo biti enaka tistim, ki jih ima fizična oseba, ker gre za drugačne vrste subjektov, ki s fizičnimi osebami niso primerljivi (tako tudi sodbi tega sodišča I U 513/2014 z dne 15. 4. 2014 in I U 355/2014 z dne 12. 3. 2014). Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se s takšno zakonsko ureditvijo in razlago ne krši ustavnih pravic prosilcev, ki so gospodarske družbe, saj Ustava ne zagotavlja enakosti pravic fizičnih in pravnih oseb (gl. npr. sklep VS RS X Ips 301/2014 z dne 2. 10. 2014). Tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje, da bi bil njegov pravni položaj enak tistim pravnim osebam, ki so upravičene do brezplačne pravne pomoči, to so nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu. 23. člen Ustave RS (pravica do sodnega varstva), na katerega se tožnik sklicuje, ne določa obveznosti države za zagotovitev brezplačnega sodnega varstva in drugih oblik pravne pomoči izven okvira in možnosti, ki jih določata zakon in mednarodna pogodba. Tožnik ima enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi kot drugi subjekti, ki so mu po svoji statusni obliki bistveno podobni. To pomeni, da tudi drugim istovrstnim pravnim osebam pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada. Vendar pa to, da jim pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada, ne pomeni, da nimajo sodnega varstva pravic, ampak pomeni le, da jim brezplačna pravna pomoč ne gre. Glede na navedeno tudi ni kršen 6. člen EKČP (pravica do poštenega sojenja), saj z odločitvijo tožene stranke ni prišlo do kršitve pravice do poštenega postopka oziroma poštenega sojenja. Tožnik ima sicer prav, ko v tožbi navaja, da je treba pri uresničevanju pravice do sodnega varstva upoštevati tudi socialni položaj osebe, vendar pa iz določbe 1. člena ZBPP izhaja, da je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe (pri čemer je mišljena fizična oseba), ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Tožnik pa ni fizična oseba, temveč gospodarska družba.

11. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.