Jedro

Po utrjenem stališču v sodni praksi je odločitev o stroških enovita in ne vsebuje posebej zavrnilnega dela. Zadostuje, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe.

Toženka je vtoževani dolg plačala šele potem, ko je bilo njenemu ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodeno in se je obravnavanje zadeve nadaljevalo v pravdnem postopku. Utemeljena je zato pritožbena zahteva, naj se sklep o izvršbi glede izvršilnih stroškov v celoti ohrani v veljavi.

Ker je toženka plačala glavnico pred vložitvijo dopolnitve tožbe, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da strošek, ki je tožniku nastal z njeno vložitvijo, ni bil potreben.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se – v prvem odstavku II. točke izreka znesek 90,82 EUR nadomesti z zneskom 128 EUR, – v drugem odstavku II. točke izreka črta besedilo "in v tretjem odstavku izreka sklepa za izvršilne stroške v znesku 37,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila in" – v III. točki izreka znesek 159,33 EUR zviša za 28,56 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12520/2018 z dne 21. 2. 2018 v delu, v kateri je bilo toženki naloženo plačilo 2.380 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2018, in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka), (2) odločilo, (a) da navedeni sklep o izvršbi ostane v v veljavi v prvem odstavku glede zakonskih zamudnih obresti od 2.380 EUR od 8. 2. 2018 do 6. 5. 2018 in v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov v višini 90,82 EUR in (b) razveljavilo sklep o izvršbi v prvem odstavku glede zakonskih zamudnih obresti od 2.380 EUR za 7. 5. 2018 in v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov v višini 37,18 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), in (3) odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 159,33 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi II. in III. točko izreka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi navaja, da je vložil predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ker sodišče v III. točki izreka ni odločilo o vseh priglašenih stroških postopka. V obrazložitvi je sicer navedlo, da višjih stroškov od dosojenih ni priznalo, a to ni razvidno iz izreka. Zato je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Zmotna je ugotovitev, da je vrednost spora v izvršilnem postopku znašala 45,90 EUR. Ker ob vložitvi predloga za izvršbo niti glavnica niti zamudne obresti in stroški niso bili plačani, je bila vrednost spora tedaj enaka višini glavnice, tj. 2.380 EUR. Med pravdnima strankama vrednost spora ni bila sporna. Sporno je bilo zgolj breme plačila obresti in stroškov. Plačilo glavnice je bilo izvršeno po vložitvi predloga za izvršbo. Ker je v izpodbijani odločbi navedeno le, da višji stroški niso bili potrebni, je odločitev neobrazložena. Iz sodne odločbe ni razvidna niti odločitev o vseh priglašenih stroških, navedenih v predlogu za izvršbo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je vložil predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da navedena okoliščina ne predstavlja ovire za odločitev o pritožbi.

6. Očitek o nasprotju med izrekom in razlogi odločbe ni utemeljen. Sodišče ni prezrlo tožnikove zahteve za povrnitev stroškov postopka. Odločitev o njej je vsebovana v izreku izpodbijane odločbe. Zaradi izostanka zavrnilnega dela ni podana bistvena kršitev določb postopka. Po utrjenem stališču v sodni praksi je odločitev o stroških enovita in ne vsebuje posebej zavrnilnega dela. Zadostuje, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe, to pa je sodišče prve stopnji v izpodbijani odločbi storilo.

7. V 25. točki obrazložitve je navedeno, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov, nastalih z vložitvijo predloga za izvršbo, višjih od tistih, ki so bili potrebni glede na zahtevek, o katerem je odločeno po vsebini, do povračila stroškov delnega umika tožbe in do povračila stroškov, nastalih s pripravljalno vlogo z dne 21. 8. 2018, v kateri se tožnik izreka le o utemeljenosti zahteve za povrnitev stroškov v zvezi z glavnico. Očitek o neobrazloženosti odločitve o stroških zato ni utemeljen.

8. Ker je bil predlog za izvršbo vložen 20. 2. 2018, toženka pa je glavnico plačala 7. 5. 2018, je zmotno stališče v izpodbijani odločbi, da stroški izvršilnega postopka v delu, v katerem so se nanašali na kasneje umaknjeni del tožbe, niso bili potrebni za pravdo. Toženka je namreč vtoževani dolg plačala šele potem, ko je bil njenemu ugovoru zoper sklep o izvršbi ugodeno in se je obravnavanje zadeve nadaljevalo v pravdnem postopku. Utemeljena je zato pritožbena zahteva, naj se sklep o izvršbi glede izvršilnih stroškov v celoti ohrani v veljavi.

9. O katerih stroških, priglašenih v predlogu za izvršbo, v sklepu o izvršbi ni bilo odločeno, v pritožbi ni navedeno. O utemeljenosti očitka se zato ni mogoče izreči. 10. Ker je toženka plačala glavnico pred vložitvijo dopolnitve tožbe, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da strošek, ki je tožniku nastal z njeno vložitvijo, ni bil potreben. Delno je utemeljen pritožbeni očitek v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 22. 8. 2018. Ker se je v njej izrekla ne le o stroških v zvezi z umaknjenim delom tožbe, ampak tudi o ostalih stroških, gre za potreben strošek. Glede na to, da je bila vloga podana po delnem umiku tožbe, s katerim se je toženka strinjala (in je bil glede na to, da izjava umika učinkuje s trenutkom, ko prispe na sodišče, kasnejši sklep le še ugotovitveni), pa ni utemeljeno pritožbeno gledišče, da je bila vrednost spora še vedno enaka višini glavnice. Pritožbeno sodišče jo je ovrednotilo kot drugo vlogo iz 4. točke tar. št. 19 Odvetniške tarife. Tožniku gre tako poleg priznanih stroškov še 50 točk in 1 točka iz naslova materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 28,56 EUR.

11. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo (1) v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 90,82 EUR v prvem odstavku zvišalo na 128 EUR, v drugem odstavku pa črtalo del, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o izvršbi v delu glede izvršilnih stroškov, in (2) znesek pravdnih stroškov zvišalo za 28,56 EUR (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Upoštevaje tožnikov pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).