Jedro

Če je iz prošnje za azil očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje, se njegova vloga kot očitno neutemeljena zavrne v takoimenovanem "pospešenem" postopku. V takem primeru niso izpolnjeni pogoji za odločanje v "rednem" azilnem postopku. Na vrsto postopka ne vpliva, če tožena stranka prosilčeve izjave sooči z uradnimi podatki o stanju v državi njegovega izvora, saj gre za splošno znane razmere v določeni državi, ki jih MNZ spremlja preko poročil mednarodnih organizacij, informacij na internetu ipd., ki so dostopne vsem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z določbo 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Meni namreč, da je v tem primeru, ko iz prošnje ne izhaja njena očitna neutemeljenost, treba izvesti posebni ugotovitveni postopek,kar je tožena stranka tudi storila, ko je ugotavljala razmere v izvorni državi tožnika na podlagi sedmih poročil, dveh internetnih naslovov in upoštevala prakso švicarskih upravnih organov, ter je natančno izprašala tožnika glede preganjanja. Zato bi bilo treba v tem primeru odločiti na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil. Ker je bilo odločeno na podlagi 2. točke 2. odstavka 35. člena ZAzil, ni podana takšna kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Ker tožnik že v prošnji ni navedel razlogov, ki bi zahtevali izvedbo rednega postopka, ga upravni organ tudi ni dolžan izvesti. Pri tem se sklicuje tudi na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi, opr. št. I Up 249/2005-2 z dne 23.2.2005. Tožnik se je v obravnavanem primeru odpovedal svetovalcu za begunce. Pred vložitvijo prošnje je bil informiran o pravicah in dolžnostih v postopku ob prisotnosti predstavnice nevladne organizacije, ob podaji prošnje je bil izčrpno izprašan o razlogih za prihod v Slovenijo in pobeg iz izvorne države; uradna oseba je tožniku postavila konkretna vprašanja, ki so se nanašala tudi na pogoje za priznanje azila, in tožnik je odgovarjal določno ob prisotnosti tolmača. Glede na to je imel tožnik možnost prikazati vsa za odločitev relevantna dejstva. Meni tudi, da je treba za opredelitev pojma preganjanja uporabiti kot materialnopravno podlago Direktivo Sveta Evropske Unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in vsebini priznane zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (OJ L 304/12, 30.9.2004, v nadaljevanju Direktiva), ob upoštevanju slovenske upravnosodne prakse, ne pa drugih definicij pojma preganjanja. Preganjanje, kot ga določata ZAzil in Direktiva, pa po presoji prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru ni podano.

Zoper navedeno prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Že v vlogi za azil je prikazal ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem. Teh navedb pa tožena stranka ni ocenila, saj je odločila zgolj na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Glede na zatrjevano ogroženost v izvorni državi pa so po mnenju tožnika takšna sklepanja tožene stranke in prvostopnega sodišča preuranjena. Pri odločanju o prošnji za azil mora organ, ki vodi azilni postopek, proučiti vsa dejstva in v zvezi z zatrjevanim preganjanjem, ki grozi prosilcu za azil v izvorni državi. Ni namreč mogoče v vseh primerih uporabiti določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki omogoča odločanje zgolj na podlagi prošnje. Zato bi morala v tem primeru tožena stranka izvajati dokaze v smeri razjasnitve razlogov za tožnikovo zapustitev izvorne države.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

Azil je posebna oblika zaščite, ki jo država nudi državljanom tretjih držav, če ti izkažejo utemeljen strah pred preganjanjem (bodisi da se jim je to že zgodilo oziroma obstoja verjetnost, da bi se jim to zgodilo ob morebitni vrnitvi v izvorno državo) v izvorni državi zaradi njihove rase, vere, nacionalnosti, pripadnosti določenemu političnemu prepričanju ali posebni socialni skupini. Ta strah mora biti utemeljen tako subjektivno (osebne okoliščine prosilca) kot tudi objektivno (razmere v državi njegovega izvora). ZAzil nima podrobnejše definicije preganjanja in tudi nima določb o tem, kdo so lahko akterji preganjanja. Zato se je v upravno - sodni praksi izoblikoval pravni standard preganjanja na podlagi definicije preganjanja Jamesa. C Hathawaya-a v knjigi "Zakon o statusa begunca". Dne 30.9.2004 pa je bila v Uradnem listu Evropske unije, št. L 304/12, objavljena Direktiva, ki je podrobneje opredelila pojem preganjanja za potreba azilnih postopkov. Direktiva se uporablja tudi v Republiki Sloveniji, čeprav njena vsebina še ni vnesena v ZAzil. Glede na navedeno sta v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka za odločanje v tej zadevi uporabila relevantno materialno pravo. Zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava, ki pa v pritožbi niti niso podrobneje navedene, niso utemeljene.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno presodila, da so izpolnjeni pogoji za obravnavanje tožnikove prošnje za azil v pospešenem postopku, ker iz tožnikove prošnje za azil očitno izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, mednarodnih konvencij in Direktive.

Dejanja, ki naj bi jih po tožnikovem zatrjevanju nad njim v Makedoniji izvajali policija in pripadniki AŠK, namreč po pravilni presoji prvostopnega sodišča in tožene stranke niso povzročena zaradi tožnikovih rase, vere, nacionalnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni socialni skupini. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo prvostopnega sodišča in tožene stranke, da tožnika, ki je Albanec, niti policija niti pripadniki AŠK ne "preganjajo" zaradi njegovega zatrjevanega sodelovanja v OVK, ker ta formacija po poročilih mednarodnih organizacij, ki jih tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja in nanje opira svojo odločitev, v Makedoniji ni delovala in ne deluje. Pač pa je po teh mednarodnih poročilih v Makedoniji delovala oborožena formacija ONA. Da bi bil tožnik kadarkoli pripadnik oborožene formacije ONA, pa niti sam ne zatrjuje. Za člane ONA, razen za vojne zločince, pa je bila z makedonskim zakonom v letu 2002 podeljena splošna amnestija. Če se je tožnik, kot zatrjuje sam, 10.10.2004 ponovno oborožil in vključil v formacijo, ki ji sam pravi OVK, in ga zaradi tega "preganja" policija, pa to niso razlogi za priznanje azila, saj ne gre po vsebini za preganjanje v smislu ZAzil in Direktive, niti ne gre za preganjanje zaradi rasnih, verskih, nacionalnih, političnih razlogov ali zaradi pripadnosti posebni socialni skupini. Da bi ga preganjali zaradi teh razlogov, tožnik niti sam ne zatrjuje. Če pa držijo njegove navedbe, da mu grozijo člani AŠK, pa bi mu tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezno zaščito pred njimi lahko nudili organi uradne makedonske oblasti, na katere pa se tožnik po lastnih izjavah niti ni obrnil. Te ugotovitve pa zadoščajo za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča mora namreč tudi v primeru odločanja po 2. odstavku 35. člena ZAzil tožena stranka s stopnjo zanesljivosti ugotoviti, da je tožnikov prošnja za azil očitno neutmeljena. To pa ne pomeni, da ne sme tožnikovih navedb v prošnji soočiti z razmerami v njegovi izvorni državi, ki izhajajo iz poročil mednarodnih in drugih organizacij, ki jih prejema in spremlja tožena stranka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki pa jih tožnik tudi sicer zatrjuje zgolj pavšalno.

Pritožbeno sodišče zavrača kot nedopustne pritožbene ugovore, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj bi bil tak ugovor glede na določbo 4. odstavka 72. člena ZUS dopusten le, če bi dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Tega pa v tem primeru ni, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je pravilno in popolno ugotovila tožena stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.