Jedro

Za protipravno ravnanje z lastninskimi certifikati v procesu privatizacije odgovarja takšno podjetje po načelu krivdne odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 250.000,00 takratnih tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20.3.2000 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške v znesku 323.656,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.6.2006 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica vložila lastninski certifikat svojega moža, katerega je tudi podedovala pri toženi stranki. Tožena stranka pa ni ravnala s tem certifikatom z skrbnostjo dobrega gospodarja ter ni poskrbela, da vrednost ne bi propadla. Ker ni spoštovala načela vestnosti in poštenja ter načelo skrbnosti kot osnovni načeli pri sklepanju in izvrševanju obligacijskih razmerij ter tudi, ker ni ravnala skladno z uredbo o ravnanju z lastninskimi certifikati, je kriva po načelu krivdne odgovornosti zato, da lastninski certifikat ni bil vnovčen v procesu lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Vrednost je ugotovilo na podlagi ponudbe delničarjem družbe Radeče papir in sicer naj bi znašala vrednost 10.000,00 SIT za delnico. O pravdnih stroških je odločilo po načelu uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz čl. 338 ZPP. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje vsa napotila iz sklepa sodišča druge stopnje ni upoštevalo in je odločilo na povsem drugi materialno pravni podlagi in sicer na splošnih načelih obligacijskega razmerja, to je načelo vestnosti in poštenja ter načelo skrbnosti. Pri tem pa povsem pavšalno in brez vsake utemeljitve sodišče ugotovi, da je zaradi negospodarnega in malomarnega ravnanja toženca tožnici nastala škoda. Sodišče tožencu očita, da je z deponiranjem certifikata tožnici onemogočil, da bi vložila certifikat drugje, kar pa je v popolnem nasprotju z dejstvi v spisu in izjave same tožnice, katera je del deponiranih certifikatov pri tožencu, ki so glasi na njeno ime prodala in je morala izpolniti tako lastninsko nakaznico, kakor tudi pogodbo, celo več. Tožnica je zaslišana dne 26.5.2003 izpovedala, da je prišel k njej pooblaščenec P., ki je ljudi nagovarjal naj vložijo lastninske certifikate. Tožnica je dobro vedela, da je potrebno izpeljati še določene postopke, da se lahko certifikat vnovči. Sodišče prve stopnje je povzemalo pri izjavah prič le tisto kar je v prid tožnici. Toženec pa ni mogel storiti s certifikatom ničesar, niti ne izpolniti lastninske nakaznice, niti ne pomagati tožnici izpolniti le-te, ampak je morala tožnica certifikat, ki ga je pridobila na podlagi sklepa o dedovanju preknjižiti na tedanji M. oziroma toženec sploh ni bil seznanjen z dejstvom, da je tožnica lastninski certifikat moža podedovala, saj je bilo v konkretnem primeru več dedičev in bi lahko certifikat že dobil kateri od otrok. Tožnica je bila seznanjena, da mora sklep o dedovanju predložiti tožencu in je bila predhodno s strani priče E. B. obveščena, da mora tožencu predložiti sklep o dedovanju, da pa le tega ni predložila, saj je medtem možev certifikat prodala P. d.d., kar jasno in nedvomno izhaja iz izpovedbe same tožnice, kateri je sodišče poklonilo vero. Tožnica je svoj certifikat deloma že vnovčila, torej je izpolnila lastninsko nakaznico spornim možu, certifikat pa je po deponiranju pri tožencu prodala P.. Očitno je tudi bila seznanjena z dejstvom, da je in torej dobro obveščena o stanju certifikatov in sicer, da pooblaščenec P. ni vzel možev certifikat ampak njen. Kljub temu, da je bila s strani B. seznanjena, da brez sklepa o dedovanju ne bo preknjižen, ter da mora sklep o dedovanju predložiti tožencu, ga tožnica ni izročila, čeprav ji je bil s strani sodišča vročen. Toženec brez aktivnega ravnanja tožnice ni mogel ničesar storiti, obvestil je tožnico celo več kot druge, ki so vložili certifikat, zato se njemu ne more očitati malomarnost pri ravnanju in s tem povzročitev škode. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveni del pritožbe meri in graja ravnanja tožeče stranke, ne graja pa svojih ravnanj in s tem namiguje na nesodelovanje tožeče stranke. Ne zanika pa nastanka škode in škodnega dogodka, prav tako tudi ne prereka višino škode, dejansko uveljavlja soprispevek tožnice in to, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, da bi bili podani elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da izvira materialnopravno upravičenje tožeče stranke iz odškodninske odgovornosti tožene stranke, torej po splošnih načelih o krivdni odgovornosti po določbah čl. 154 in 158 takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Glede na sedanje pritožbene navedbe o nespornosti škode, škodnega dogodka in višine škode je sodišče druge stopnje obravnavalo pritožbo tožeče stranke v tistem delu, ko skuša s pritožbenimi navedbami dokazati, da tožena stranka ni ravnala protipravno, da torej ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke kot enega od bistvenih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je res naložilo sodišču prve stopnje, da mora ugotavljati med drugim kot eno od pomembnih dejstev ali je tožena stranka ravnala protipravno po tistem, ko je kot nesporno prevzela lastninski certifikat s strani tožeče stranke z namenom, da ga upošteva pri svojem lastninskem preoblikovanju. Sodišče prve stopnje pa je glede protipravnosti ugotovilo, da je bila po tistem, ko je tožena stranka sprejela lastninski certifikat dolžna z njim ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja ter poskrbeti, da vrednost ne bi propadla. Po prevzemu se bi morala ravnati po načelu vestnosti in poštenja ter načelom skrbnosti. Po prepričanju prvostopnega sodišča bi bilo v obravnavanim razmerju, v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter načelom skrbnosti od tožene stranke pričakovati vestno ravnanje in obveščanje upravičencev do lastninskih certifikatov o posledicah njihove neaktivnosti. Zaradi negospodarnega in malomarnega ravnanja tožene stranke pa je zato tožnici nastala konkretna škoda. Lastninski certifikat je namreč propadel, saj ga tožena stranka pri svojem lastninskem preoblikovanju ni upoštevala in o tem tudi ni obvestila tožeče stranke. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke. Nadalje je protipravnost pravilno ugotovilo s tem, ko je ugotovilo, da je ob prevzemu certifikata bila tožena stranka dolžna v skladu z Uredbo o izdaji, razdelitvi in uporabi lastninskih certifikatov, preveriti imetnika o upravičenosti do nakupa delnic. Če torej tožnica le na podlagi certifikata brez preknjižbe in brez sklepa o dedovanju ni bila upravičena do nakupa, bi jo tožena stranka morala na to opozoriti že takrat. Posel z deponiranjem je nastal, saj je bil certifikat fizično deponiran pri toženi stranki. Tožnica je podedovani certifikat s podpisom formularja in izročitvijo certifikata vložila pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala tožena stranka, v kolikor je ugotovila določene nepravilnosti, še pravočasno vrniti nevnovčeni podedovani certifikat, da bi ga lahko tožnica še pravočasno vnovčila pri kakšnem drugem pravnem subjektu. Tožena stranka je namreč sama posredovala pri tem, da bi čim več delavcev in bivših delavcev vložilo lastninski certifikat v njihovo podjetje, da bi si zagotovila čimboljše pogoje za izvedbo lastninjenja. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se toženi stranki ni uspelo ekskulpirati in da torej do škode ni prišlo po njeni krivdi. Ugotovilo je tako vse elemente odškodninske odgovornosti iz čl. 154 ZOR. Tako so v tem delu vse pritožbene trditve tožene stranke izkažejo za neutemeljene in je v tem delu povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje.

Tudi uveljavljeni soprispevek s strani tožene stranke, ki ga vidi v pritožbi tožena stranka v tem, da tožnica ni poskrbela za to, da bi bil lastninski certifikat preknjižen in da ni predložila sklepa o dedovanju, ne opravičuje možnosti pravnega zaključka o njenem soprispevku k nastalemu škodnemu dogodku. Tožeča stranka je certifikat predala skupaj s potrdilom, v njem je bilo napisano tudi ime njenega pokojnega moža. Torej bi tožena stranka lahko izdala in upoštevala njen lastninski certifikat tudi v njegovem imenu. Namesto tega pa je tožena stranka ravnala tako, da je ta lastninski certifikat v celoti propadel, ker ga iz malomarnosti ni upoštevala pri svojem lastninskem preoblikovanju. Tožena stranka pa je ravnala malomarno in ni ravnala skladno z Uredbo, saj bi bila dolžna preveriti imetnikovo upravičenost do nakupa delnic. Njena dolžnost je bila, da bi jo opozarjala na določene pomanjkljivosti njenega lastninskega certifikata, ne pa, da je nanj pozabila in ga ni upoštevala pri lastninjenju in je tako v celoti ta certifikat propadel. Tožeča stranka je tako upravičeno pričakovala, da se bo s tem lastninskim certifikatom v procesu lastninskega preoblikovanja nekaj dogajalo, da ga bo tožena stranka torej upoštevala ali pa ga zavrnila. Tega pa ni storila in zato ni mogoče govoriti o kakršnimkoli soprispevku tožene stranke k nastalemu škodnemu dogodku, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Pritožnica v pritožbi ni navedla katere relativne kršitve določb pravdnega postopka je napravilo sodišče prve stopnje, da bi bila izdana odločba nezakonita. Prav tako ni navedla v čem je zmotna uporaba materialnega prava s strani sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo o odškodninski odgovornosti tožene stranke, saj je ugotovilo vse elemente te odškodninske odgovornosti.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s čl. 165 ZPP).