Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je zaradi tožnikovega neskrbnega dela dne 9. 1. 2024 voznik podjetja E. po nepotrebnem čakal na pravilne in popolne dokumente vsaj eno uro.

Tožnik sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, pri čemer istočasno zatrjuje, da se sodišče do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do tožnikove krivde izrecno opredelilo v 28. točki obrazložitve, zato nasprotna pritožbena zatrjevanja ne držijo. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu bilo mogoče očitati le nesposobnost, ker naj bi bil prepričan, da ravna prav in skladno z navodili delodajalca, sodišče pa je ugotovilo, da novega sistema ni obvladal. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik poznal obveznosti glede brezpapirnega poslovanja. Priče so potrdile pravila v zvezi z brezpapirnim poslovanjem, prav tako je tožnik potrdil, da je bil z njim seznanjen oziroma jih je poznal (kar priznava tudi v pritožbi).

Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog za podajo odpovedi tožniku onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi (89/2 člen ZDR-1). Tožnik zavestno ni upošteval navodil delodajalca, zagrešil je veliko število kršitev, prejemal je številna opozorila (tudi utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo), ki niso imela želenega učinka. Odnos tožnika do dela in do sodelavcev ni bil primeren, kot je izpostavil tudi zaslišan direktor toženke, so z njim težko sodelovali tako sodelavci kot vodstvo. Kljub temu, da je bil opozorjen, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo s kršitvami nadaljeval, opozorila ni upošteval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2024 in da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo dne 2. 4. 2024, temveč še vedno traja (oziroma podredno, traja do izdaje sodne odločbe, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže). Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo (podredno za izplačilo denarnega povračila v znesku 44.827,43 EUR bruto) in reparacijo (vključno z regresom za letni dopust za leto 2024). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da se je sodišče prve stopnje glede očitka z dne 9. 1. 2024 neutemeljeno oprlo na izpoved priče A. A., ki pa ne more biti resnična, saj šofer ni prišel k njej na okence, ampak k tožniku. Priča je izpovedala, da ugotovitev napake storna do novega skeniranja lahko traja od 2 minuti do 2 uri in tako v njenem pričanju nastaja odločilno nasprotje, ko zatrjuje, da so bili pravilni papirji natisnjeni v trenutku, ko je šofer prišel k tožniku. Priča ni izpovedala, da bi takoj, ko je šofer prišel k okencu k tožniku, vpogledala v sistem ali je zabeležena poškodba ali ne, tako da tožniku ni mogoče očitati, da ni pravilno vpogledal v sistem. Tudi B. B. ni izpovedal, ali je bila poškodba zavedena takoj in ali jo je tožnik res spregledal. Priča A. A. je s strani nadrejenega C. C. dobila navodilo, naj sporoča večje napake tožnika, kar je moralno sporno. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič prav tako ni mogoče napraviti takšnega zaključka, kot ga je sodišče sprejelo za očitke z dne 16. 1. 2024 in 2. 2. 2024, zato je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede očitka z dne 16. 1. 2024 vztraja, da je šoferju pojasnil, da mora najprej urediti carinski postopek, kar je bil pravilen napotek. Priča A. A. glede navedenega ni vedela povedati, pojasnila je, da se včasih res zgodi, da šoferji ne upoštevajo navodil. Sodišče je povsem arbitrarno in brez kakršnekoli podlage zaključilo, da se to v konkretnem primeru ni zgodilo. To velja tudi za očitek z dne 2. 2. 2024. V kolikor je sodišče ocenilo, da je tožnik očitane kršitve dejansko storil, pa mu zanje ni mogoče očitati krivdnega ravnanja. Sodišče se do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Navedlo je zgolj, da je štelo, da je očitane kršitve storil. Zaključek sodišča, da je krivda podana, ni pravilen. Tožnik je zaslišan izpovedal, da je nov sistem osvojil, da ga je želel izboljšati in da je delal tako, kot vsi ostali, prepričan je bil, da ravna prav. Sodišče je s tem v zvezi sledilo izpovedim prič in zapisalo, da tožnik novega sistema ni obvladal, pri čemer je verjelo tudi priči A. A., da tožnik v e-sistemu sploh ni znal preveriti ali je bila pristojbina plačana. Če je tako, kot zaključuje sodišče, pa je tožniku mogoče očitati zgolj nesposobnost, ne pa krivde. Tožnik ni ravnal namenoma ali iz malomarnosti, saj zatrjuje, da je ravnal prav. Tožnik si je prizadeval za doseganje ustreznih rezultatov, vendar pa jih zaradi svoje nezmožnosti oziroma premajhne zmožnosti ni dosegal. Glede koriščenja kompenzacijskih ur tožnik vztraja pri tem, da mu krivde ni mogoče očitati, saj je bil prepričan, da mu bodo odobrene, tako kot so mu bile vedno doslej. Da so vsem delavcem odobrili kompenzacijske ure je izpovedala tudi priča D. D. Glede registracije prihodov in odhodov zatrjuje, da niti ne gre za take kršitve, ki bi utemeljevale podajo odpovedi iz krivdnega razloga. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5.Bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi v uveljavljani smeri (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) niso podane. Sodba ima jasne razloge glede vseh odločilnih dejstev, med katerimi ni nobenih nasprotij, pritožba pa očitka kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, niti ne obrazloži. Pri tem je pojasniti, da gre pri tej kršitvi za tehnično napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, tožnik pa takšne napake ne izpostavlja, temveč se v delu, v katerem izpostavlja to kršitev, zgolj ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je sodišče prve stopnje tudi sicer pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje se je v sodbi tudi izrecno opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnika (to velja tudi za navedbe, ki se nanašajo na krivdo, kar bo še pojasnjeno v nadaljevanju), zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2019 na delovnem mestu "Sekretar skladiščne dokumentacije". V spornem obdobju je delo opravljal na okencu v sprejemni pisarni na avtomobilskem terminalu toženke. Toženka mu je na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) dne 26. 10. 2023 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi ponovnih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mu je vročila pisno seznanitev s kršitvami in vabilo na zagovor, ki ga je tožnik podal pisno, čemur je 12. 2. 2024 sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu.

7.Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter prenehanja delovnega razmerja, vključno z reparacijo, reintegracijo (podredno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1) zavrnilo kot neutemeljen. Na podlagi ugotovitve, da je toženka dokazala, da tožnik dne 9. 1. 2024, 16. 1. 2024 (glede vozila kamiona ...) ter 2. 2. 2024, ni upošteval navodil v zvezi s pravilnim načinom brezpapirnega poslovanja (pri čemer te kršitve glede na izveden dokazni postopek predstavljajo le "vrh ledene gore"), da je registracijo prihoda na delo in z dela v drugi polovici januarja 2024 9-krat opravil na napačni registrirni uri (v posledici česar je zagotovo delovno mesto predčasno zapustil na dneva 22. 1. 2024 in 23. 1. 2024), ter da je dne 23. 2. 2024 kompenzacijske ure koristil brez odobritve nadrejenega, je pravilno presodilo, da mu je toženka v odpovedi utemeljeno očitala kršitev internih aktov, pogodbe o zaposlitvi (13. člen) ter določb ZDR-1 (33. člen, 34. člen, 37. člen).

8.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je zaradi tožnikovega neskrbnega dela dne 9. 1. 2024 voznik podjetja E. po nepotrebnem čakal na pravilne in popolne dokumente vsaj eno uro. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovitev povsem utemeljeno oprlo na izpoved priče A. A., B. B. ter listin B2 (elektronsko sporočilo z dne 11. 1. 2024) in B3 (listina izskladiščenje z dne 11. 1 2024), saj so bili ti dokazi medsebojno skladni. Pritožba v zvezi s tem zaključkom neutemeljeno izpostavlja, da izpoved priče A. A. ne more biti resnična, ker šofer ni prišel k njej na okence, ampak k tožniku. V postopku ni bilo sporno, da sta tožnik in priča A. A. delala skupaj v izmeni, kar pomeni, da je priča lahko slišala pogovor med tožnikom in voznikom. Tožnik povzema izjavo priče v delu, v katerem je priča dejala, da lahko od ugotovitve napake storna do novega skeniranja traja od 2 minuti do 2 uri, s čimer skuša omajati ugotovitev sodišča, da so bili pravilni dokumenti na razpolago že v trenutku, ko je šofer prišel k tožniku, vendar mu je slednji izročil napačne izhodne dokumente. Tožnik spregleda, da je priča A. A. prepričljivo izpovedala, da postopek storna poteka na terenu in da so papirji do tedaj, ko voznik pride na okence že v sistemu. Izrecno je zanikala, da bi se poškodbo v sistemu videlo kasneje in da ni bila vidna v trenutku, ko je tožnik govoril z voznikom. Pojasnila je, da so bili pravilni papirji tudi z evidentirano poškodbo takrat že na razpolago, tožnik pa ni storil zelo enostavnega dejanja preverbe v sistemu, zaradi česar je vozniku napačno zatrjeval, da poškodbe vozil v sistemu niso zavedene (čeprav so bile). Posledično je voznika po nepotrebnem poslal nazaj na prevzemno mesto, kjer je nastala zmeda, voznik pa je pravilne dokumente prejel šele potem, ko so se stvari razjasnile. Če bi torej tožnik vestno opravljal svoje delo in preveril stanje v e-sistemu, bi videl, da je poškodba že vnesena v sistem. Sodišče je utemeljeno verjelo prepričljivima izpovedbama prič A. A. in B. B., ne pa izpovedi tožnika, ki je bila tudi glede tega očitka nekonsistentna. Tožnik je namreč najprej dejal, da je voznika poslal nazaj, ker mu le-ta ni izročil zapisnika o poškodbi (pri čemer je takšna zahteva tožnika glede na neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje neutemeljena, ker ni skladna z novim sistemom poslovanja, po katerem zapisniki niso več v fizični obliki, temveč so v e-sistemu toženke), nato pa, da ga ni nikamor pošiljal, da mu nič ni dejal in da ne ve, zakaj je voznik odšel.

9.Dejstvo, da je bilo sodelavki A. A. dano navodilo, da mora nadrejenega obvestiti o morebitnih napakah pri delu tožnika verodostojnosti te priče ne odvzema, tudi sicer pa takšno navodilo delodajalca, ki je odgovoren za pravilno in učinkovito organizacijo dela, ne more biti sporno, glede na dokazano dolgotrajno in vztrajno kršenje navodil s strani tožnika, pa tudi ni nerazumljivo.

10.Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je dne 16. 1. 2024 vozniku kamiona ... pojasnil, da mora najprej urediti carinski postopek. Tožnik teh svojih navedb v postopku ni dokazal. Da voznik prevoznika F. d. d. tega dne s strani tožnika ni bil napoten na carino, izhaja tako iz listinske dokumentacije (e‑sporočilo z dne 21. 2. 2024), kot iz prepričljive izpovedi prič A. A. in B. B. Na njihovi podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik dne 16. 1. 2024 voznika kamiona ..., kljub temu, da je potreboval vhodno carinsko prijavo in da je iz sistema "MRN" za voznika izhajalo, da ni bil na carini, ni napotil na carino, zaradi česar je voznik pred sprejemno pisarno po nepotrebnem na razklad čakal več ur, na carino pa je bil nato napoten šele po posredovanju špedicije. Iz dokaznega postopka izhaja, da je voznik na carino odšel takoj, ko je bil tja ustrezno napoten s strani tožnikovih sodelavcev, zato ni življenjsko niti logično, da ne bi upošteval tožnikovih navodil, če bi jih le-ta podal in bi prostovoljno na razklad pred sprejemno pisarno čakal nekaj ur.

11.Tožnik ugotovitve sodišča prve stopnje glede očitka z dne 2. 2. 2024 zgolj pavšalno prereka in vztraja, da je voznika opozoril na neplačano cestninsko pristojbino in da ga je napotil ven iz lokacije toženke na kamionski terminal, da uredi vse potrebno, kar pa voznik ni upošteval. Izveden dokazni postopek njegovih navedb ne podpira. Tudi sicer pritožbeno sodišče tega, ali je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ne preverja po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP). Očitki v tej smeri morajo biti zato konkretizirani in obrazloženi. Ob dejstvu, da ima ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tudi v tem primeru ni upošteval navodil toženke glede pravilnega načina brezpapirnega poslovanja, zaradi česar je v lokacijo toženke spustil kamion, ki ni imel plačane cestne pristojbine, podlago v izvedenem dokaznem postopku (predvsem v izpovedbi priče A. A. ter v e-sporočilu G. G. z dne 2. 2. 2024) in dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP ter utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih, tožnik le z vztrajanjem pri navedbah, ki jih je podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti.

12.Tožnik sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, in sicer zatrjuje, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, pri čemer istočasno zatrjuje, da se sodišče do njegovih navedb, da za očitke ni kriv, ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je do tožnikove krivde izrecno opredelilo v 28. točki obrazložitve, zato nasprotna pritožbena zatrjevanja ne držijo. Prav tako tožnik neutemeljeno navaja, da bi mu bilo mogoče očitati le nesposobnost, ker naj bi bil prepričan, da ravna prav in skladno z navodili delodajalca, sodišče pa je ugotovilo, da novega sistema ni obvladal. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik poznal obveznosti glede brezpapirnega poslovanja. Priče so potrdile pravila v zvezi z brezpapirnim poslovanjem, prav tako je tožnik potrdil, da je bil z njim seznanjen oziroma jih je poznal (kar priznava tudi v pritožbi). Kljub temu teh pravil tožnik ni upošteval, vendar ne zaradi svoje nezmožnosti ali premajhne zmožnosti, da bi jih osvojil (da bi bil to razlog v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, zato navedbe v tej smeri tudi sicer predstavljajo nedovoljene pritožbene novote- 337. člen ZPP), temveč izključno zaradi svoje samovolje in nepripravljenosti, da se novega sistema priuči, kot je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik si ni prizadeval za doseganje ustreznih rezultatov (ne gre torej za situacijo, ko delavec kljub ustrezni podpori in usposabljanju ne dosega pričakovanih rezultatov dela), temveč je iskal luknje v sistemu, se zavestno posluževal starega načina dela, čeprav to ni bilo dovoljeno (imel je na voljo pomoč dispečerskega centra, pa se ga ni posluževal), delal je po liniji najmanjšega odpora ter s tem in s svojimi napakami povzročal dodatno delo sodelavcem, zastoje v delovnem procesu (nepotrebna čakanja voznikov, izgubo časa), oteževal je prizadevanja delodajalca ter mu povzročal moralno in materialno škodo. Z ozirom na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik vse kršitve storil naklepno oziroma iz hude malomarnosti, pri čemer za redno odpoved iz krivdnega razloga zadostuje vsaka oblika krivde.

13.Glede koriščenja kompenzacijskih ur tožnik neutemeljeno vztraja pri tem, da mu krivde ni mogoče očitati, ker je bil prepričan, da mu bodo odobrene, tako kot so mu bile vedno doslej. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je bila odobritev koriščenja kompenzacijskih ur vedno vezana na predhoden dogovor oziroma predhodno odobritev nadrejenega. To potrjujejo izvedeni dokazi (interno navodilo delodajalca, izpoved priče D. D., pa tudi e-pošta tožnika z dne 30. 1. 2024 - A3), na katere je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo presojo. Tožnik za predhodno odobritev ni poskrbel, kljub temu, da so mu bila pravila s tem v zvezi nedvomno znana. Zgolj dejstvo, da je bilo pred navedeno kršitvijo koriščenje kompenzacijskih ur tožniku vedno odobreno, pa na presojo utemeljenosti očitka ne vpliva, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14.Tožnik je bil prav tako seznanjen s pravili glede evidentiranja delovnega časa, kljub temu teh pravil zavestno ni upošteval, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo več nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ta kršitev sama po sebi ne utemeljuje podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kar tožnik izpostavlja tudi v pritožbi, vendar pa je obenem pravilno upoštevalo, da ta kršitev (kot tudi kršitev, ki se tožniku očita v zvezi s kompenzacijo ur) dodatno kaže na to, da tožnik pravil delodajalca ni upošteval na več področjih in ne zgolj na področju novega sistema brezpapirnega poslovanja, temveč tudi na področju upravljanja delovnega časa. Vse kršitve je sodišče prve stopnje pravilno presodilo kot celoto in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita.

15.Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog za podajo odpovedi tožniku onemogoča nadaljevanje dela tožnika pri toženki pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi (89/2 člen ZDR-1). Tožnik zavestno ni upošteval navodil delodajalca, zagrešil je veliko število kršitev, prejemal je številna opozorila (tudi utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo), ki niso imela želenega učinka. Odnos tožnika do dela in do sodelavcev ni bil primeren, kot je izpostavil tudi zaslišan direktor toženke, so z njim težko sodelovali tako sodelavci kot vodstvo. Kljub temu, da je bil opozorjen, da mu bo prenehalo delovno razmerje, če bo s kršitvami nadaljeval, opozorila ni upošteval. Glede na izvedene dokaze je tako sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo toženki, da tožniku ne more več zaupati in se ne more zanesti nanj, da bo na delo prišel pravočasno, da bo odsotnost opravičil ter da bo pri delu upošteval zahteve in navodila delodajalca glede e-poslovanja.

16.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.