Jedro

Ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, kot je to dolžno storiti. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani tožene stranke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, kot ga zahteva zakon, ni izkazala. Sodišče je zato tožbi ugodilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba župana Občine Vrhnika št. 160-2/2019-14 (2-01) z dne 5. 5. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je prvotno vložila tožbo zaradi molka upravnega organa na podlagi 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki jo je kasneje razširila na novo izdano odločbo župana Občine Vrhnika št. 160-2/2019-14 (2-01) z dne 5. 5. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba). S to odločbo je organ na podlagi 10. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) ugodil njeni pritožbi zaradi molka občinske uprave Občine Vrhnika (1. točka izreka), zavrnil njeno vlogo za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne (2. točka izreka) in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 8. 1. 2019 toženo stranko zaprosila za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne v Občini Vrhnika. Organ je v postopku predhodno pridobil odklonilno mnenje Lekarniške zbornice Slovenija, ki ga v odločbi povzema. Tožničino vlogo je zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka 8. člena ter tretjega in petega odstavka 10. člena ZLD-1, saj na območju občine Vrhnika že poslujeta dve enoti Lekarne Ljubljana. Tožnica pa želi organizirati podružnico lekarne na isti lokaciji, na kateri že posluje lekarna ter v gravitacijskem območju obstoječe lekarne.

3. Tožnica v tožbi in pripravljalnih vlogah ocenjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka je izdala odločbo v skladu s tretjim odstavkom 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Uporaba te določbe mora biti po oceni tožnice prej izjema kot pravilo, saj ji je tako odvzeta pravica do pritožbe. Meni, da niso bili izpolnjeni pogoji, da o vlogi odloča organ druge stopnje. Poleg tega odločitev organa temelji na vsebini predhodno pridobljenega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije, tožena stranka pa pred izdajo odločbe tudi ni pridobila vseh mnenj in soglasij, kot to določa ZLD-1, iz odločbe pa tudi ne izhaja, da bi temeljila na 8. in 10. členu ZLD-1. Kot v nasprotju z tretjim odstavkom 8. člena ZLD-1 pa ocenjuje tudi njeno stališče, da ni predvideno, da se podružnice lekarn ustanavljajo na urbanih območjih. Poleg tega v odločbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Ker ji pred izdajo odločbe ni bila dana možnost izjave, je kršeno tudi določilo 9. člena ZUP. Na podlagi navedenega tožnica sodišču predlaga, da izvede vse predlagane dokaze ter tožbi ugodi in ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in jo odpravi. Podrejeno predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da v roku 30 dni odloči o njeni vlogi z dne 8. 1. 2019. Podrejeno v nadaljevanju predlaga, da sodišče tožbi ugodi in toženi stranki naloži, da v roku 30 dni odloči o njeni pritožbi. V vseh primerih zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi tožena stranka poudarja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Meni, da je bila potrebna uporaba 255. člena ZUP in to utemeljuje. Glede soglasja ministrstva za zdravje pojasnjuje, da zakon določa, da je to potrebno le za izdajo dovoljenja, ker ga tožena stranka ni izdala, pa soglasja ministrstva za zavrnitev vloge ni bilo treba pridobiti. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da tožničini vlogi ni mogoče ugoditi zaradi neskladnosti njenega predloga z določilom tretjega odstavka 8. člena in petega odstavka 10. člena ZLD-1, saj tožnica zahteva izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne v istem gravitacijskem območju že obstoječe lekarne, predvidoma celo na isti lokaciji, kjer posluje obstoječa lekarna. Tako bi tožena stranka tudi v primeru, če bi Lekarniška zbornica Slovenije soglašala s predlogom, vlogo tožnice zavrnila. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 38. člena ZUS-1 sodišče pošlje po njenem prejemu in po preizkusu formalnih predpostavk za tožbo, kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki. Po določbah tretjega odstavka istega člena mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov.

7. V obravnavanem primeru je sodišče tožbo zaradi molka organa toženi stranki vročilo 4. 7. 2019 in jo hkrati pozvalo, da v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Ker k odgovoru na tožbo tožena stranka ni priložila upravnih spisov, jo je sodišče 3. 9. 2019 in 23. 10. 2018 ponovno pozvalo, da to stori ter jo opozorilo na morebitne posledice, če ne bo tako ravnala. Tožena stranka tudi na ponovni poziv sodišču ni poslala upravnih spisov. Je pa 8. 6. 2020 sodišče obvestila, da je 5. 5. 2020 izdala izpodbijano odločbo. Ker tožena stranka ni poslala upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, sodišče ni moglo presoditi zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, torej ali je izpodbijani akt zakonit in presoditi skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki spisov, kot je to dolžno storiti. Breme dokazovanja v tem obsegu je na strani tožene stranke, ta pa zakonitosti vodenja postopka in izpodbijane odločbe na način, kot ga zahteva zakon, ni izkazala.1 Sodišče je zato tožbi ugodilo že iz tega razloga in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

8. Poleg tega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti niti z vidika 9. in 124. člena ZUP, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru velja za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zaradi katere bi bilo tožbi prav tako treba ugoditi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, na kateri lokaciji želi tožnica organizirati podružnico svoje lekarne, in ni razvidno, da bi jo tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila s stanjem postopka, ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

9. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS 1).

10. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) in stroški v višini 28,5 EUR za dodatno pojasnjevanje v obrazloženi vlogi (4. člen Pravilnika). To znese skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 68,97 EUR) 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Zavrnitev tožbe je v takih primerih mogoča le izjemoma, in še to samo, če so sporna materialnopravna vprašanja, ki ne zahtevajo preverjanja (v upravnem postopku ugotovljenega) dejanskega stanja. (Zakon o upravnem sporu ZUS-1 s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 255.)