Jedro

Zapuščinsko sodišče glede zatrjevane odpovedi dedovanju s strani dediča ni vezano na odločitev pravdnega sodišča, s katerim je le-to ugotovilo dedno odpravljenost tega dediča, če se je pozneje povečal obseg zapuščine na račun denacionaliziranega premoženja, ki je pripadlo zapustnici po njeni smrti kot denacionalizacijski upravičenki in to premoženje s prejšnjim sklepom o dedovanju ni bilo zaobseženo. S povečanjem zapuščinske mase se je namreč povečala njegova obračunska vrednost, posledično pa tudi velikost zakonitega in nujnega dednega deleža, ki naj bi pripadel nujnemu dediču.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino sodijo lastniški deleži nepremičnin in zneski odškodnin, ki so zapustnici pripadli kot denacionalizacijski upravičenki. Glede na smrt njene hčere in oporočne dedinje E. L. dne 20. 04. 2004 so bili k dedovanju po zapustnici poklicani dediči E. L., tj. J. S. in K. L., ki sta sklenila dedni dogovor, da dedujeta vsak do ½ zapuščine.

Zoper takšno odločitev se brez izrecnega navajanja pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožujeta V. G. in A. P. ter sodišču druge stopnje predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem naj z izvedbo dokazov ugotovi okoliščine o dejstvih, kakor bodo navedena v nadaljevanju, ter šele nato odloči, kdo so dediči. Navajata, da je stališče sodišča prve stopnje o vezanosti zapuščinskega sodišča v konkretnem postopku na pravnomočno odločitev pravdnega sodišča o dedni odpravljenosti njunega prednika v nasprotju s procesno teorijo o objektivnih mejah pravnomočnosti sodne odločbe, v skladu s katero postane pravnomočen zgolj izrek sodbe. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da se ugotovitveni del izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 5455/2007 z dne 12. 03. 2008 (ki pritožnikoma nalaga, da sta dolžna priznati, da je bil njun pok. oče I. P. v celoti dedno odpravljen po svoji materi in očetu), nanaša zgolj na solastniške deleže na nepremičninah, navedenih v 2. točki dajatvenega dela izreka sodbe. Ne more pa se raztezati na drugo nepremično premoženje, ki ni zajeto v izreku citirane sodbe, in katerega imata pritožnika pravico dedovati kot nujna dediča. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se je njun prednik zaradi dedne odpravljenosti po očetu in materi odpovedal dedovanju v svojem in njunem imenu. Pri tem se je namreč zapuščinsko sodišče naslonilo na razloge citirane sodbe sodišča druge stopnje, ki pa je ugotovilo zgolj obstoj sporazuma v ustrezni obliki, še to pa na podlagi posrednih dokazov, nobenih zaključkov pa ni naredilo glede vsebine takšnega sporazuma. Razlogov o tem nima niti izpodbijani sklep o dedovanju. Slednji nima razlogov niti o trditvah pritožnikov, da sta z J. S. sklenila ustni dedni dogovor, da bodo premoženje po pokojni dedovali vsak do ¼. Takšen dogovor je bil v zvezi z denacionalizacijsko odločbo UE Vrhnika št. 3/3-464-59/98 z dne 21. 10. 1998 , ki vsebuje poravnavo med Občino V. in Občino B. ter pritožnikoma in sedaj pok. den. upravičenko E. L., tudi realiziran, kar pritožnika v pritožbi natančno pojasnjujeta. Zapuščinsko sodišče glede zatrjevanih dejstev ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza, četudi gre za trditve, ki so po njunem mnenju pravno pomembne za odločitev v tej zadevi. Iz navedenih razlogov je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Stroškov s pritožbo ne priglašata.

Na vročeno pritožbo sta odgovorila J. S. in K. L. J. S. ponavlja trditve, ki jih je že podal tekom zapuščinskega postopka in poudarja, da dedni dogovor ni bil sklenjen. Res je sicer sodeloval s pritožnikoma, vendar le do trenutka, ko se je izvedelo za oporoko, po kateri je zapustnica izrecno odločila, da pritožnikoma oziroma njunemu predniku ne gre nič. Gre za novo okoliščino, zaradi katere J. S., v kolikor bi mu bila že prej znana, s pritožnikoma ne bi imel nikakršnih pogovorov. Pritožnika, ki sta za oporoko ves čas vedela, sta mu jo zamolčala, s tem pa ga spravila v očitno zmoto. Sicer pa dedni dogovor predstavlja sporazum med dediči, zato J. S. brez soglasja K. L. ne more razpolagati z zapuščino. Pritožnika tudi ne pojasnita, kakšen posredni dogovor naj bi obstajal med njima in K. L. Opozarja, da mora biti dedni dogovor zato, da je veljaven, sklenjen v pisni obliki oziroma sklenjen pred sodiščem in vsebovan v sklepu o dedovanju. Sklenjen dedni dogovor oziroma poravnava v zapuščinskem postopku po E. L. tudi ne dokazuje obstoja dednega dogovora s pritožnikoma v konkretnem postopku. Sicer pa pritožbene navedbe o obstoju in delni realizaciji zatrjevanega dednega dogovora predstavljajo pritožbeno novoto. Glede na navedeno predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, pritožnikoma pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

K. L. prav tako predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da se je prednik pritožnikov s sporazumom izrecno odpovedal dedovanju zase in za svoje potomce in sicer ne glede na sedanjo ali bodočo vrednost zapuščine, ne glede na morebitne valutne spremembe in tudi ne glede na kakršne koli spremembe v osebah dednih upravičencev. Sicer izraža strinjanje z razlogi izpodbijanega sklepa in zanika obstoj ustnega dednega dogovora. Le-ta bi namreč pomenil razpolaganje s pričakovano dediščino, kar pa ni dopustno. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je bil leta 1986 po zapustnici že izdan sklep o dedovanju, ki je tudi že postal pravnomočen. Z njim sta bila za dediča po zapustnici razglašena E. L. kot oporočna dedinja in I. P. kot nujni dedič. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je oporočna dedinja odkrila listine, ki so obstajale že v času pred izdajo sklepa o dedovanju in bi lahko vplivale na njegovo pravilnost, zato je svoj zahtevek v skladu z 224. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) (2) uveljavljala v pravdnem postopku zoper pritožnika kot dediča po takrat že pok. H. P., vdovi in edini oporočni dedinji njenega tedaj ravno tako pok. brata I. P. E. L. je zahtevek oblikovala dajatveno, in sicer tako, da sta pritožnika, kot dediča po pok. H. P., dolžna priznati, da je bil njun oče po svoji materi in očetu v celoti dedno odpravljen ter da se je odpovedal izpodbijanju materine oporoke. V drugem delu pa je s tožbo zahtevala, da pritožnika izdata zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice v korist E. L. na nepremičninah, za katere je bilo sklepom o dedovanju iz leta 1986 ugotovljeno, da sodijo v zapuščino po pokojni.

Sodišče druge stopnje je v omenjeni pravdi prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v prvem in v drugem delu. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožeči stranki uspelo dokazati obstoj sporazuma, sklenjenega leta 1940 med njenimi starši in njenim bratom I. P. kot njunim potomcem, s katerim se je I. P. zaradi dedne odpravljenosti odpovedal še neuvedenemu dedovanju po svojih starših, in sicer v obliki, kakor jo je za veljavnost takšnega sporazuma predpisoval paragraf 551 Občega državljanskega zakonika (ODZ).

Sodišče prve stopnje je takšne razloge pravdnega sodišča povzelo in nanje tudi oprlo svojo odločitev, da za dediče po pokojni glede denacionaliziranega premoženja razglasi zgolj dediče leta 2004 umrle E. L., medtem ko pritožnike kot dediče pok. H. P., vdove in oporočne dedinje pok. I. P. ne razglasi niti za nujne dediče. Štelo je namreč, da je na takšno odločitev pravdnega sodišča vezano, ker je bilo v pravdi odločeno o vprašanju, ki je za konkretni zapuščinski postopek prejudicialno. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikoma, da je takšno stališče sodišča prve stopnje zmotno, četudi iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih navajata pritožnika. Odpoved dedovanju namreč pomeni odpoved dedni pravici, zaradi česar takšna oseba sploh ne postane dedič in torej ni upravičena do zakonitega dednega deleža. Ugotovitev o dedni odpravljenosti določene osebe pa nasprotno predpostavlja obstoj dedne pravice in torej po vsebini pomeni, da je takšna oseba dedič, ki pa je tekom življenja od zapustnika že prejela darila, katerih vrednost glede na vrednost zapuščine presega njen zakoniti dedni delež, zaradi česar ji iz zapuščine ne gre nič več. Ugotovitev dedne odpravljenosti je torej zaključek, ki temelji na predhodni ugotovitvi, da je takšna oseba dedič. Medtem ko odpoved dedovanju ravno navedeno ugotovitev o obstoju dedne pravice izključuje. Če se obseg zapuščine ne spremeni, je sicer pragmatično rezultat isti – takšni osebi iz zapuščine ne pripada ničesar. Ravno povečanje obsega zapuščine pa se je zgodilo v konkretnem primeru, ko je zapustnici po njeni smrti kot denacionalizacijski upravičenki pripadlo premoženje, ki s prejšnjim sklepom o dedovanju ni bilo zaobseženo.

Iz izreka sodbe I Cp 5455/2007 izhaja, da je bilo v omenjeni pravdi očitno odločeno o vsebinsko drugačnem zahtevku kot tistem, katerega vsebina predstavlja predhodno vprašanje za predmetni zapuščinski postopek, pri čemer se je dedovanje denacionaliziranega premoženja v konkretnem primeru uvedlo z dnem pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju, zato je glede na časovne meje pravnomočnosti mogoče zaključiti, da v predmetnem postopku (v katerem se odloča o dedovanju denacionaliziranega premoženja) zapuščinsko sodišče glede zatrjevane odpovedi dedovanju s strani pravnega prednika pritožnikov ni vezano na odločitev I Cp 5455/2007 z dne 12. 03. 2008, s katerim je le-to ugotovilo dedno odpravljenost I. P. S povečanjem zapuščinske mase se je namreč povečala njegova obračunska vrednost, posledično pa tudi velikost zakonitega in nujnega dednega deleža, ki naj bi pripadel nujnemu dediču.(3) Ker je torej sodišče prve stopnje glede na pojasnjeno štelo, da je bilo o dedni odpovedi pok. I. P. že pravnomočno odločeno, zaradi česar je na takšno odločitev (materialnopravno) zmotno oprlo izpodbijano odločbo, je bilo dejansko stanje konkretne zadeve zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Sodišče druge stopnje namreč omenjene pomanjkljivosti ne more odpraviti samo. Ker so med udeleženci postopka sporna dejstva, ki se nanašajo na odpoved dedovanju, bo moralo zapuščinsko sodišče v skladu s 5. točko 210. člena ZD stranko, katere pravico bo štelo za manj verjetno (1. odstavek 213. člena ZD), napotiti na pravdo. Glede na odločitev o tem, ali se je I. P. veljavno odpovedal še neuvedenemu dedovanju in ali je to storil tudi v imenu svojih potomcev, ter glede na to, ali se je takšen sporazum kot dednopravna pogodba v smislu 3. odstavka 80. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) (4) nanašal tudi na denacionalizirano premoženje, pa bo moralo zapuščinsko sodišče v nadaljevanju (glede na možne materialnopravne podlage) opredeliti tudi do trditve pritožnikov, da je bil med dediči sklenjen ustni dogovor, da bodo dedovali vsak do ¼.

Odločitev o skupnih stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl. (3) Upoštevajoč objektivne in časovne meje pravnomočnosti namreč odločitev sodišča v zadevi I Cp 5455/2007 vsebinsko pomeni, da je nujni dedič dedno odpravljen glede na obračunsko vrednost zapuščine, kakor je bila znana do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

(4) Ur. l. RS, št. 27/1991 in nasl.