Jedro

Res sodišče obtoženca ni poučilo o pravici do ugovora zoper obtožnico, ker pa gre za relativno kršitev postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, bi moral obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti obrazložiti vzročno zvezo med navedeno kršitvijo in nepravilnostjo oziroma nezakonitostjo sodne odločbe.

Pogoji za glavno obravnavo so podani, če je na narok pristopil ali zasebni tožilec ali pooblaščenec.

Izrek

Zahteva obsojenega V.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo V.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. in 2. odstavku 171. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojeni Š. dolžan plačati stroške postopka.

Dne 12.4.2002 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo vložil obsojenec vlogo naslovljeno "Odgovor na odločbo Višjega sodišča v Celju", ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je vložena v roku, ki ga določa 3. odstavek 421. člena ZKP ter predvsem upoštevajoč dopis predsednika razpravljajočega senata z dne 10.6.2002, v katerem seznanja obsojenca, da bo zadevo odstopil v reševanje Vrhovnemu sodišču, na kar pa obsojenec ni imel pripomb.

V svoji vlogi obsojenec uvodoma očita sodišču prve stopnje kršitev določbe 1. odstavka 274. člena ZKP, saj naj ne bi bil poučen o pravici do ugovora zoper obtožnico. Iz podatkov spisa res ni razvidno, ali je zasebna tožba (obtožnica) z dne 31.7.1998 vsebovala pravni pouk o pravici do ugovora, bila pa je poslana obsojencu in njegovemu zagovorniku odvetniku J.T., ki mu je bil s sklepom z dne 13.8.1998 postavljen kot zagovornik po uradni dolžnosti.

Določba 1. odstavka 274. člena ZKP določa, da mora sodišče ob vročitvi obtožnice poučiti obtoženca o pravici do ugovora. V konkretni zadevi iz spisa, kot je bilo že povedano, ni razvidno, da bi sodišče to storilo. Pritrditi je tako potrebno, da je kršena citirana določba ZKP, vendar pa ta kršitev ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, še posebej, ker je bil obdolžencu po tedaj veljavnem 3. odstavku 70. člena ZKP z začetkom veljave od 1.1.1995 do sprememb in dopolnitev z dne 23.10.1998 postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, torej pravni strokovnjak, ki mu je bilo navedeno določilo ZKP vsekakor znano, pa ugovora ni vložil, prav tako pa ni podal ugovorov pravne narave na glavni obravnavi. Sicer pa tudi obsojenec v zahtevi ne navaja, kakšne naj bi bile ugovorne navedbe, da bi Vrhovno sodišče lahko presojalo njihov eventualni vpliv na zakonitost odločbe. Ob pravilni razlagi 1. odstavka 424. člena ZKP mora namreč stranka natančno navesti kršitve zakona, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom obravnava Vrhovno sodišče, če pa stranka očita sodišču relativno kršitev postopka (2. odstavek 371. člena ZKP), pa mora obrazložiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo določb ZKP ter nepravilnostjo oziroma nezakonitostjo sodne odločbe.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da kršitev zakona iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Ker zasebni tožilci niso opravičili svojega izostanka z obravnave, razpisane za dne 3.12.1999, bi moralo sodišče po mnenju obsojenca šteti, da so umaknili zasebno tožbo (1. odstavek 58. člena ZKP) oziroma, da so odstopili od pregona.

Kot je razvidno iz spisa, glavna obravnava, razpisana za dne 3.12.1999, ni bila opravljena, ker je pooblaščenec zasebnih tožilcev dne 2.12.1999 predlagal preklic obravnave, čemur pa je predsednica senata ugodila in obravnavo preklicala, o čemer je, kot izhaja iz vloge obsojenca, telefonično obvestila stranke. V takšni procesni situaciji pa nepristop stranke na sodišče seveda nima nikakršnih procesnih posledic. Prav tako pa ne more imeti nikakršnih posledic, še posebej glede na to, da je bila glavna obravnava preklicana, tudi ne dejstvo, da je bilo pooblastilo, ki ga je dal zasebni tožilec M.K. pooblaščencu dne 13.7.1998, v spis vloženo šele 8.5.2001 in ne okoliščina, da pooblastilo I.S. ni bilo opremljeno s pečatom, kar je sicer pooblaščenec storil na isti glavni obravnavi (8.5.2001). Že iz vložene obtožnice je namreč razvidno, da jo je sestavil pooblaščenec odvetnik M.G. v imenu vseh zasebnih tožilcev, prav tako pa je tudi sodišče ves čas postopka zasebne tožilce vabilo preko njihovega pooblaščenca, oziroma dejstvo, da odvetnik G. zastopa vse zasebne tožilce ves čas postopka, ni bilo sporno. Le pa tudi temu, kot meni obsojenec, ne bi bilo tako, pa zasebna tožilca (K. in S.) nista bila pravilno vabljena na obravnavo, razpisano za dne 3.12.1999, in jih torej posledice nepristopa tudi iz tega razloga ne bi mogle doleteti. Neutemeljena pa je tudi nadaljnja navedba obsojenca, da se glavna obravnava ne more opraviti brez zasebnih tožilcev. Zasebna tožilca I.S. in M.V. se namreč glavne obravnave, razpisane za dne 17.12.1999, nista udeležila.

Po določbi 1. odstavka 65. člena sme namreč zasebni tožilec izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu, iz določbe 5. odstavka 288. člena istega zakona pa izhaja, da posledice nepristopa doletijo tistega zasebnega tožilca, ki sam ni pristopil, čeprav je bil v redu povabljen, vendar le v primeru, ko na obravnavo ni poslal pooblaščenca. Podani so torej pogoji za obravnavo, če je na narok pristopil ali zasebni tožilec ali pooblaščenec.

S tem ko sodišče ni razpisalo glavne obravnave v roku dveh mesecev od vložitve obtožbe, kot to določa 2. odstavek 286. člena ZKP, ni kršilo določb ZKP, ki bi lahko vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Navedeni dvomesečni rok namreč ni pravi zakonski rok, temveč gre za t.i. instrukcijski ali monitorni rok, ki je predviden izrazito zaradi postopkovne discipline, tako da je mogoče procesno dejanje opraviti tudi po preteku takšnega roka oziroma drugače povedano, kršitev teh rokov nima pravnih posledic. Njihov namen je le omogočiti hiter tek postopka zaradi zaščite pravic državljanov.

Kršitev določb iz 4. odstavka 378. člena ZKP vidi obsojenec v tem, da ga pritožbeno sodišče ni obvestilo o seji, kjer bi lahko dopolnil svoj zagovor z novimi dejstvi in novimi dokazi.

Po 1. odstavku 378. člena ZKP obvesti pritožbeno sodišče obdolženca o seji le tedaj, če ta to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo zahteva. Iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi obsojenec svojo navzočnost zahteval, zaradi česar ga Vrhovno sodišče o seji ni bilo dolžno obvestiti. Določbe 381. člena ZKP, na katere se sklicuje v nadaljevanju svoje vloge obsojenec, pa urejajo postopek obravnave pred pritožbenim sodiščem, ki pa v konkretni zadevi ni bila opravljena, saj je sodišče odločalo na seji v skladu z določbami 378. člena ZKP.

Kršitev materialnega zakona pa je po mnenju vložnika zahteve podana v tem, da je sodišče obravnavalo zadevo in ga obsodilo kljub temu, da je kazenski pregon zoper njega zastaral. Te navedbe niso utemeljene, saj bi kazenski pregon absolutno zastaral s potekom dne 1.7.2002, sicer pa je na skoraj identične pritožbene navedbe že odgovorilo pritožbeno sodišče (3. odstavek na strani 3 sodbe).

Z navedbami, da ni imel zaničevalnega namena, ker zasebnih tožilcev sploh ni poznal, nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča ter opozarjanje na določene dokaze, s katerimi bi lahko osvetlil zadevo, pa pomenijo le obsojenčevo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine v skladu s 3. odstavkom 92. člena tega zakona upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca. Ima namreč reden vir dohodkov (sorazmerno visoko pokojnino).