Jedro

S pridobitvijo stanovanjske pravice imetnik pridobi v uporabo tudi klet, ki nato kot pomožni prostor in sestavni del stanovanja deli njegovo pravno usodo (v času izdaje sporne odločbe veljavni 2. odstavek 2. člena stanovanjskega zakona, SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94).

Določba 50. člena ZSR je veljala za pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju, ne pa za pravico (samostojno) do kleti.

Če klet v stavbi ni razdeljena na posamezne kleti, ali pa je to le delno, preostali del pa je skupen, so pred uveljavitvijo SZ imeli vsi imetniki stanovanjske pravice na njem skupno pravico uporabe (4. člen zakona o pravicah na delih stavb, Ur.l. SRS, št. 19/76 in 42/86), po uveljavitvi SZ pa imajo lastniki stanovanj na njem solastninsko pravico (8. člen). Takšen kletni prostor je imel (in ga ima tudi po SZ) status skupnega prostora.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper tožene stranke zaradi prepovedi hasnovanja in izročitve v posest, s e z a v r ž e .

2. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko ... zaradi ugotovitve nezakonitosti odločbe, s e za- v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožena stranka izdala zakonito odločbo o uporabi kleti ter da na tej podlagi toženci zasedajo klet zakonito. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji še vedno vztraja pri svojem stališču, da je po 2 letih pridobila pravico do kleti na enak način kot bi pridobila stanovanjsko pravico na stanovanju. Ponovno se sklicuje na 50. člen zakona o stanovanjskih razmerjih in predlaga, da revizijsko sodišče sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencem pa naloži v nerazdelno plačilo njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile (3. odstavek 390. člena ZPP).

ad. 1. Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je vložila svoj zahtevek na prepoved hasnovanja in izročitev v posest zoper 1. in 2. toženca dne 10.9.1985. Odločilna vrednost spornega predmeta v tem času je bila 50.000,00 tedanjih din (3. odstavek 382. člena ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 69/82). Tožnica je v tožbi označila vrednost 10.000,00 din. Enak zahtevek je nato vložila tudi zoper 3. toženko in sicer 12.6.1989. V tej tožbi je navedla kot vrednost spornega predmeta 160.000,00 tedanjih din. Vrednost spornega predmeta, odločilnega za revizijo, je bila tedaj 800.000,00 din (isti člen, Ur.l. SFRJ, št. 74/87). Tožnica je sicer vrednost med postopkom spreminjala, vendar za dovoljenost revizije to ni odločilno (2. odstavek 40. in 3. odstavek 382. člena ZPP). Odločilna je vrednost, ki jo je tožnica navedla v tožbi. Ker ne gre za spor, v katerem bi bila revizija dovoljena ne glede na vrednost spornega predmeta, revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija zoper odločitev o teh zahtevkih ni dovoljena.

ad. 2. Revizija ni utemeljena.

Tožnica sodiščema očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker se nista oprli na 50. člen zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 45/82 in 14/84). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ta ugovor neutemeljen. S spornima odločbama (predmet presoje je le odločba druge stopnje Delavskega sveta tožene stranke z dne 3.2.1992) tožena stranka ni posegla v pridobljene pravice tožeče stranke.

K vsakem stanovanju v večstanovanjski hiši sodi ustrezna klet. S pridobitvijo stanovanjske pravice imetnik pridobi v uporabo tudi klet, ki nato kot pomožni prostor in sestavni del stanovanja deli njegovo pravno usodo (v času izdaje sporne odločbe veljavni 2. odstavek 2. člena stanovanjskega zakona, SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94). Da je bila tožeča stranka pred uveljavitvijo SZ imetnica stanovanjske pravice v stanovanju, sedaj pa najemnica tega stanovanja, ni bilo sporno. Prav tako ni bilo sporno, da je tožnici pred razdelitvijo celega kletnega prostora pripadal ograjen del kleti v velikosti 5,13 m2, da pa je v resnici uporabljala klet v večjem obsegu (9,20 m2). Z razdelitvijo, ki jo je opravila tožena stranka, in sicer za tožnico s spornima odločbama, je tožnica pridobila klet v skupni izmeri 7 m2. Sporno je še vedno le to, ali je tožnica po ZSR lahko pridobila z dejansko uporabo več kot dve leti še nadaljnih 2,20 m2 kleti. Tožnica meni, da je, in sicer na podlagi 50. člena ZSR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšno stališče tožeče stranke ni pravilno. Določba 50. člena ZSR je veljala za pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju, ne pa za pravico (samostojno) do kleti. Za pridobitev pravice do kleti je veljala le toliko, kolikor je veljala za pridobitev stanovanjske pravice na glavni stvari. Če stanovanjska pravica obstaja, obstaja tudi pravica do kleti, vendar le do tako velike kleti, kakršna kot pomožni prostor k stanovanju sodi. Le takšna (tako velika) klet deli pravno usodo stanovanja.

Če klet v stavbi ni razdeljena na posamezne kleti, ali pa je to le delno, preostali del pa je skupen, so pred uveljavitvijo SZ imeli vsi imetniki stanovanjske pravice na njem skupno pravico uporabe (4. člen zakona o pravicah na delih stavb, Ur.l. SRS, št. 19/76 in 42/86), po uveljavitvi SZ pa imajo lastniki stanovanj na njem solastninsko pravico (8. člen). Takšen kletni prostor je imel (in ga ima tudi po SZ) status skupnega prostora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja na prvi in drugi stopnji izhaja, da je tudi v konkretnem primeru šlo za takšno skupno klet oz. del kleti (ki ni bil ograjen). Ta prostor so zato smeli uporabljati vsi imetniki stanovanjske pravice in najemniki poslovnih prostorov. Pri tem ni pomembno ali so ga tudi dejansko vsi uporabljali. Če pa so ga smeli uporabljati vsi, ki so v hiši prebivali, to obenem pomeni, da ne tožnica ne kdo drug na njem ni mogel pridobiti nobene izključne pravice. Pa čeprav so tožnici drugi takšno izključno uporabo dovoljevali in je tako ravnal tudi stanodajalec. Tudi s plačevanjem "stanarine" tožnica nobene pravice ni pridobila. Plačevala je le uporabnino za izključno uporabo sicer skupnega prostora.

Če je torej stanodajalec dovolil tožnici uporabo večje kleti, je bilo to razmerje lahko le prekaristično (pa čeprav je tožnica zanj plačevala najemnino). Stanodajalec s tem ni smel prizadeti drugih potencialnih uporabnikov kleti. Dovoljenje je zato lahko trajalo le dotlej, dokler ni bila klet razdeljena v skladu s številom stanovanj. Dejstvo, da je tožena stranka to storila šele tedaj, ko je stavba postala v celoti stanovanjska in so se pojavile večje potrebe tudi za te prostore, za razsojo ni bistveno.

Če tako 50. člen ZSR ni bil samostojni pravni naslov za pridobitev kleti, bi tožeča stranka morala dokazati drug temelj za njeno pridobitev. Tega ni uspela dokazati. Po nobenem zakonu namreč takšne pravice ni bilo mogoče pridobiti. Tožena stranka je zato smela z izpodbijanima odločbama urediti razmerja glede pomožnih prostorov v hiši tudi glede spornih 2,2 m2. Ker tožeča stranka ni uveljavljala nobenega drugega razloga za nezakonitost odločb, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta njen zahtevek zavrnili.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).