Jedro

Pritožnik za tožbo, s katero je zahteval vzpostavitev lastninske pravice v korist A. A., ni izkazal svojega pravnega interesa.

Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato pritožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih ti materialni predpisi ne urejajo, kot npr. v obravnavani zadevi dostop do zemljišč, ki jih obdeluje. Pravni interes ne more temeljiti niti na morebitni (negotovi) bodoči spremembi pritožnikovega pravnega položaja, kot je pričakovano dedovanje predmetnega zemljišča, saj v kontekstu obravnavane zadeve tudi to pomeni zgolj zahtevo po varovanju pravnega položaja morebitnega zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Občine ..., št. 901-0001/2020-6-1, z dne 12. 3. 2020. S to odločbo je bil na tam navedenih zemljiščih, med njimi tudi na parceli št. 111 k. o. ..., ukinjen status javnega dobra (1. točka izreka) in odločeno, da na teh zemljiščih pridobi lastninsko pravico Občina ... (2. točka izreka) ter da se po pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi izbriše status javnega dobra in vknjiži lastninska pravica Občine ... (3. točka izreka). Odločitev prvostopenjskega občinskega organa temelji na določbah 245. in 247. člena Zakona o urejanju prostora ter na predhodno sprejetem sklepu Občinskega sveta Občine ... Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je župan tožene stranke zavrnil z odločbo št. 901-0001/2020-6-7 z dne 14. 4. 2020. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke v delu, v katerem je odločila, da na parceli št. 111 k. o. ... pridobi lastninsko pravico. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje iz tožnikovih navedb in še posebej iz tožbenega predloga izhaja, da tožnik s tožbo ne varuje svojega pravnega položaja, temveč zgolj pravni položaj stranskega udeleženca. Iz večine tožbenih navedb namreč izhaja le, da naj bi bili deli predmetnega zemljišča pred razglasitvijo za javno dobro v lasti tega stranskega udeleženca (A. A.), s tožbenim predlogom pa tožnik zahteva, naj se del zemljišča vrne v last omenjenemu stranskemu udeležencu. Glede svojega pravnega interesa tožnik navaja, da kot nosilec kmetijskega gospodarstva predmetno zemljišče uporablja za dostop do ostalih zemljišč v lasti A. A., ki jih obdeluje v kmetijske namene, zato izpodbijana odločba zmanjšuje vrednost njegovega premoženja. Po presoji sodišča prve stopnje s temi navedbami uveljavlja le svoj dejanski interes, saj bi svoj pravni položaj lahko varoval le v primeru, če bi zatrjeval lastninsko pravico na predmetnem zemljišču pred njegovo razglasitvijo za javno dobro.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja in se pri tem sklicuje na 237. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Trdi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbo vlaga zaradi varstva svojega dejanskega interesa, napačna in protispisna. Kot nosilec kmetijskega gospodarstva, ki pomemben del sredstev za preživljanje pridobi z obdelovanjem kmetijskih površin, in bodoči prevzemnik kmetije ima pravni interes, da se vrednost kmetije ohrani oziroma poveča z vračilom zemljišč, ki so bila brez pravne podlage in brez odškodnine razglašena za javno dobro. Sklicuje se na 42. in 43. člen ZUP in meni, da je izkazal pravni interes za udeležbo v postopku, kar je upoštevalo tudi sodišče, ki pa je hkrati presodilo, da pravnega interesa ni izkazal, kar je v nasprotju z navedbami v tožbi.

4. Navaja še, da ni uveljavljal le ekonomskega interesa, saj je zahteval vračilo lastnine in ugovarjal načinu pridobitve lastninske pravice tožne stranke. Poleg tega je tudi izrecno navedel, da parcela št. 111 k. o. ... obsega tudi del njegovih zemljišč, zato ni res, da ni zatrjeval lastninske pravice. Sodišču prve stopnje očita kršitev 22. člena Ustave, ker ni upoštevalo, da je bilo javno dobro ustanovljeno brez odločbe oziroma pogodbe in brez plačila odškodnine, s čimer mu je odvzelo pravico do pravnega varstva, in to kljub temu, da toženka ni dokazala zakonite razlastitve dela zemljišča, po katerem je potekala ukinjena javna pot. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila po županu, ki pa ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker tudi iz javno objavljenih podatkov izhaja, da župan tožene stranke ni pravnik, ga Vrhovno sodišče ni pozivalo na predložitev dokaza o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Ker torej odgovor na pritožbo ni vložen po odvetniku, niti ni izkazano ali zatrjevano, da ima oseba, ki ga je vložila, opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Že sodišče prve stopnje se v okviru obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicuje na prvi odstavek 2. člena ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj (…). Zato mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes, ki se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez sodnega varstva ne bi mogel doseči. 8. To načelo se odraža tudi v več procesnih predpostavkah, ki so določene v 36. členu ZUS-1. Sodišče mora na izpolnjenost teh predpostavk po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka, če niso izpolnjene pa mora tožbo s sklepom zavreči (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Med te predpostavke spada tudi določba 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep.

9. Po tej določbi sodišče tožbo (med drugim) zavrže, če ugotovi, da tožnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. To smiselno pomeni tudi primere, ko tožnik sploh ne zahteva varstva lastnega pravnega položaja, temveč varstvo pravice ali pravne koristi koga drugega oziroma splošnega interesa. Če je tako, tožnik ne potrebuje sodnega varstva, saj ne uveljavlja lastne prizadetosti, tako da upravni spor za njegovo varstvo ni potreben in zato nima ustrezne procesne legitimacije.1

10. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je pritožnik v tožbi navedel, da naj bi bil del zemljišča 111 k. o. ..., ki postane last toženke, prej v lasti A. A. in je zato zahteval, naj se izpodbijani akt spremeni tako, da se po geodetski odmeri vzpostavi lastninska pravica na ime A. A. Tudi po izrecnem pozivu sodišča, naj utemelji svoj pravni interes za vložitev tožbe, je pritožnik sicer (med drugim) navedel, da naj bi bil tudi on sam včasih lastnik dela obravnavanega zemljišča, vendar pa je ob tem vsebina tožbenega predloga ostala nespremenjena in se nanaša izključno na vzpostavitev lastninske pravice A. A. Sodišče prve stopnje je zato ugotovilo, da pritožnik s tožbo ni zahteval varstva svoje pravne koristi, temveč kvečjemu varstvo pravne koristi A. A. 11. Pritožnik tem razlogom v pritožbi ne ugovarja oziroma ne navaja razlogov, ki bi narekovali drugačno presojo, temveč v bistvenem le ponavlja tožbene navedbe in trdi, da iz teh navedb izhaja njegov pravni interes. S tako posplošenimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, Vrhovno sodišče pa se tudi sicer v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik za tožbo, s katero je zahteval vzpostavitev lastninske pravice v korist A. A., ni izkazal svojega pravnega interesa.

12. Bistvo _pravnega_ interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato pritožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih ti materialni predpisi ne urejajo, kot npr. v obravnavani zadevi dostop do zemljišč, ki jih obdeluje. Pravni interes ne more temeljiti niti na morebitni (negotovi) bodoči spremembi pritožnikovega pravnega položaja, kot je pričakovano dedovanje predmetnega zemljišča, saj v kontekstu obravnavane zadeve tudi to pomeni zgolj zahtevo po varovanju pravnega položaja morebitnega zapustnika. To pomeni, da je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da pritožnik niti s takimi navedbami ni izkazal svojega pravnega interesa.

13. Neutemeljen je tudi sicer povsem pavšalen pritožbeni ugovor "protispisnosti". Ta pojem namreč pomeni napako dejanske oziroma tehnične narave, torej napako pri povzemanju oziroma prepisu ali prenosu, ki ne vsebuje ocene oziroma kakršnekoli opredelitve sodišča.2 Da oziroma kje naj bi prišlo do take napake, pritožnik ne navaja, kolikor pa je s tem mišljeno njegovo nestrinjanje z interpretacijo njegovih tožbenih navedb, se je Vrhovno sodišče do tega že opredelilo v 11. in 12. točki obrazložitve.

14. Pritožnik nima prav niti glede tega, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo obravnavati po vsebini že zato, ker je izkazal pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku. Sodelovanje v upravnem postopku sicer pomeni, da je izpolnjena ena od procesnih predpostavk za vložitev tožbe (prvi odstavek 17. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1)3, kar pa še ne pomeni tudi izpolnjevanja vseh pogojev za vsebinsko presojo tožbe oziroma ostalih procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče pripominja še, da je v upravnem sporu, ki poteka po določbah ZUS-1, pritožnikovo sklicevanje na pritožbene razloge, ki jih za pritožbo v upravnem postopku določa ZUP, očitno pravno zgrešeno.

15. Glede na vse navedeno se Vrhovno sodišče v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik ne z navedbami v tožbi, ne z naknadnimi navedbami v odgovoru na poziv sodišča, ni uveljavljal varstva svojega pravnega interesa oziroma svojih pravic. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je zato pravilna in zakonita.

16. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaradi neizpolnjene procesne predpostavke tožbo zavrglo, tudi ni poseglo v pritožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva (22. člen in 25. člen Ustave). Ker pritožnik svoj očitek o posegu v omenjeni ustavni pravici utemeljuje zgolj s splošnimi navedbami, ki se po vsebini sploh ne nanašajo na ti pravici, Vrhovno sodišče ni imelo podlage, da bi se do teh navedb opredelilo podrobneje in zato le na enako splošni ravni ugotavlja, da ni zaznalo kršitev teh pravic.

17. Ker tako pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Kerševan E. in Androjna V., Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 566. 2 O tem J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, stran 312 in 313. 3 V tej določbi ZUS-1 določa, da je tožnik (v upravnem sporu) le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje akta.