Jedro

Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da med strankama ni sporno, da toženec vse od 20. 12. 2013 že plačuje preživnino v višini 280,00 EUR. Nato pa je z utemeljitvijo, da gre za oblikovalno in ne dajatveno sodbo, odločilo, da se ta plačila pri oblikovanju sodbenega izreka ne upoštevajo. To pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. Dejstvo plačevanja preživnine v višjem znesku, kot je bil določen vse do izdaje izpodbijane sodbe, je namreč zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti. Na ta plačila se zato pritožnik v morebitnem izvršilnem postopku ne bi mogel uspešno sklicevati.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se drugi odstavek točke I. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se na koncu tega odstavka doda naslednje besedilo: „pri čemer se upošteva, da je toženec od 20. 12. 2013 do 26. 6. 2014 že plačeval 280,00 EUR mesečno.“ Sicer se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej pravdi tožnik uveljavlja zahtevek za zvišanje preživnine.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se pravno relevantne okoliščine za določitev preživnine bistveno spremenile. Zato je v nadaljevanju na novo določilo višino preživninske obveznosti in sicer po izpodbijani sodbi ta od 18. 12. 2012 dalje znaša 450,00 EUR.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Sklicuje se na vse tri zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo bodisi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje bodisi spremeni in zahtevek zavrne. Toženec uvodoma nadrobno napada ugotovitev sodišča o strošku tožnikovega treninga plavanja. Pod vprašaj postavlja tako utemeljenost tožnikovega zahtevka, da je toženec sploh iz tega naslova dolžan kaj plačati. Trdi namreč, da odločitev o otrokovem treniranju plavanja v konkretnem klubu ni bila sprejeta v soglasju med obema staršema. Glede višine stroškov pa pritožnik dvomi v resničnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteval je, naj tožnik predloži račune. Listine, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje, so vprašljive. Tako je zato, ker sta tako zakonita zastopnica kot njen brat člana plavalnega kluba in celo delata v računovodstvu. Sicer se mu plavanje zdi tudi škodljivo oziroma vsaj preobremenjujoče za otroka.

4. Dalje trdi, da tožnik ni predložil dokazov o tem, da znašajo stroški preživljanja dopusta 40,00 EUR, preračunano na mesečno raven. Poleg tega meni, da je to strošek, ki ga mora kriti zakonita zastopnica.

5. Tudi ostali stroški naj bi bili pretirani.

6. Pritožnik v nadaljevanju napada ugotovitve sodišča o preživninskih sposobnostih obeh staršev. Trdi, da je sodišče uporabilo različna merila za ugotavljanje preživninskih zmožnosti obeh staršev. Pri tožencu je upoštevalo stanje na njegovem transakcijskem računu, pri toženki tega ni storilo, marveč je preživninsko sposobnost ugotavljalo na podlagi plačilnih list delodajalca in dohodninske odločbe. Če bi upoštevalo izpiske prometa za obdobje od 1. 10. 2013 do 28. 4. 2014, bi ugotovilo znatno višje denarne zmožnosti zakonite zastopnice. V pritožbi pritožnik ponuja tudi konkretne številke. Dalje trdi, da sodišče ni upoštevalo, da je zakonita zastopnica solastnica več nepremičnin.

7. Nazadnje napada še odločitev o pravdnih stroških.

8. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

9. Pritožba je delno utemeljena (iz razlogov, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti), sicer pa je neutemeljena.

10. Pritožbeno sodišče najprej soglaša z uvodno predpostavko izpodbijane sodbe, da so se pravno odločilne okoliščine za določitev preživnine bistveno spremenile. Na podlagi 132. člena ZZZDR(2) so bili zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za ponovno določanje preživninskega bremena.

11. Pravna podlaga za določitev preživnine je podana v 129. členu ZZZDR. Ta določa: preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. S to določbo je vzpostavljen vrednotni trikotnik med otrokovimi potrebami, zmožnostmi matere in zmožnostmi očeta. Naloga sodišča je, da ta vrednotni trikotnik ustrezno uravnovesi. V 129.a členu ZZZDR je pojem otrokovih potreb še nadalje konkretiziran. Prvi odstavek utemeljuje cilj, namen preživninske obveznosti. Določa, da mora pri odmeri preživnine za otroka sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.

12. To pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da je matematičen izračun višine potreb v resnici zgolj navidezen. V resnici gre za posiljevanje matematike zgolj zaradi videza, ki vrh vsega niti ni točen. Pestrosti življenja (katerega sestavni del so potrebe) ni mogoče prevesti v številke (v tem primeru denarne zneske). Zato je ocena potreb pravilnejša, kot bi bil njihov izračun. Res pa je tudi, da je to isto pritožbeno sodišče tudi pojasnilo, da sojenje sicer ne sme biti arbitrarno. Prav zato se sodišče opira na v številkah izražene potrebe. A tisto, kar je tudi za odločitev v tem pritožbenem postopku bistvenega pomena, je, da to stori zgolj okvirno. Življenjski stroški, ki jih zatrjujejo in dokazujejo stranke, bodo tako nudili zgolj objektivizirano oporo za končno oceno. Sodišče pri tem upošteva splošno znana dejstva glede na starost otroka in izrazite posebnosti konkretnega otroka. Razlika med matematističnim in vrednotnim pristopom je bistvena. Če namreč sodišče potrebe ocenjuje vrednotno in če nato tudi vrednotno določi preživninsko breme, se ne more ujeti v nerešljiv labirint številk. To je labirint, v katerem so vselej mogoče drobne in nepomembne napake in ki se zaradi vnosa nenumeričnih dejanskih prvin nato nikoli ne izidejo.

13. S tem pritožbeno sodišče odgovarja na vse tiste nadrobne pritožnikove navedbe, ki se ukvarjajo z izračunavanjem posameznih postavk, ki skupaj tvorijo nato v denarju izražene potrebe mladoletnega tožnika.

14. Tisto, kar je bistveno, je po prepričanju pritožbenega sodišča to, da je ocena življenjskih potreb mladoletnega tožnika 810,00 EUR. Ta ocena, ki je nadrobno oprta na posamezne okoliščine življenjskega primera (peta do deseta stran izpodbijane sodbe) je po oceni pritožbenega sodišča razumna. V podrobnejše matematične izračune se pritožbene sodišče iz uvodoma navedenih razlogov ne bo spuščalo. Bistveno vprašanje namreč je, ali nadrobno obrazložena ocena višine potreb v znesku 810,00 EUR ustreza ciljem iz 129.a člena ZZZDR. Odgovor pritožbenega sodišča je, da ustreza.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec zasluži povprečno 1.900,00 EUR, mati tožnika pa 1.350,00 EUR. Slednjo ugotovitev pritožnik sicer napada. Vendar mu pritožbeno sodišče odgovarja, da tudi v primeru, če bi tožnikova mati zaslužila enako kot on, tožencu naloženo preživninsko breme v višini 450,00 EUR za zadovoljevanje otrokovih potreb v višini 810,00 EUR, nikakor ne bi bilo pretirano. Že ob upoštevanju nedenarne pravnorelevantne okoliščine, da je mati tista, ki za otroka vseskozi skrbi, je vrednotno utemeljeno, da toženec krije nekoliko višji delež otrokovih potreb, kot tožnikova mati. Glede materialnopravne presoje je treba odgovoriti nato le še na vprašanje, ali bo zaradi zadovoljevanja otrokovih življenjskih potreb v višini 450,00 EUR nesorazmerno poseženo v ustavno varovano premoženjsko sfero toženca. Ob njegovem mesečnem zaslužku v višini 1.900,00 EUR je odgovor na dlani. Ne.

16. Pritožbeno sodišče pritožniku posebej odgovarja tudi na pritožbeno stališče, da stroškov za plavanje on ni dolžan kriti, ker gre za strošek, ki naj bi ga samovoljno povzročila mati tožnika. Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da ta strošek ustreza pojmu zadovoljevanja potreb iz 129.a člena ZZZDR, kar je edino, kar je pravno relevantno pri vprašanju, ali določen strošek priznati kot zadovoljevanje potreb ali ne.

17. Neutemeljen in minuciozen je tudi pritožbeni očitek procesne kršitve v zvezi z ugotavljanjem višine stroškov za trening plavanja. Sodišče je namreč o tem opravilo poizvedbe, tožeča stranka pa je v spis predložila tudi blagajniške prejemke ob plačilih (glej priloge A 118 do A126 ter A19 in A88). Pritožnik sedaj trdi, da je verodostojnost teh dokazil vprašljiva. Hkrati sodišču očita, da ni izvedlo dokaza, s katerim bi se tožečo stranko pozvalo, naj predloži račune. Ta procesni očitek je najprej nedovoljen, ker na neizvedbo tega dokaza pritožnik pred sodiščem prve stopnje (na zadnjem naroku) ni opozoril. V skladu s prvim odstavku 286.b člena ZPP se na to pritožbeno dejstvo sedaj v pritožbi ne sme več sklicevati. Poleg tega pa mu pritožbeno sodišče še odgovarja, da je zahteva po drugačni obliki listinskega dokaza z njegove strani takšna, da presega pravo mero.

18. Neutemeljen je tudi procesni očitek, češ da je sodišče strošek 40,00 EUR potreb, ki se nanašajo na preživljanje dopusta, ugotovilo brez dokazov. Prvič, v zvezi s tem zadoščajo splošno znana dejstva, drugič pa sodišče na koncu opravi zgolj vrednotno oceno, kakšne so potrebe posameznega otroka in sestavni del teh potreb je (glede na nadpovprečne osebne dohodke staršev) tudi strošek za počitnikovanje.

19. Nazadnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja napako, ki jo je v zaključku sodbe obrazložilo sodišče prve stopnje. Sodišče namreč najprej ugotovi, da med strankama ni sporno, da toženec vse od 20. 12. 2013 že plačuje preživnino v višini 280,00 EUR. Nato pa je z utemeljitvijo, da gre za oblikovalno in ne dajatveno sodbo, sodišče prve stopnje odločilo, da se ta plačila pri oblikovanje sodbenega izreka ne upoštevajo. To pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. Dejstvo plačevanja preživnine v višjem znesku, kot je bil določen vse do izdaje izpodbijane sodbe, je namreč zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti. Na ta plačila se zato pritožnik v morebitnem izvršilnem postopku ne bi mogel uspešno sklicevati (8. točka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Poleg tega je napačna tudi razlaga sodišča prve stopnje, da je izpodbijana sodba v celoti oblikovalna. Za drugi odstavek točke I. izreka tega ni mogoče reči. V tem delu gre za dajatveno sodbo. Ta dajatvena sodba je izvršilni naslov. V tem delu je zato pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP sodbo ustrezno spremenilo.

20. V preostalem delu pa je, ker pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo. Procesno pooblastilo za ta del odločitve je podano v 353. členu ZPP.

21. Ker tožena stranka s pritožbo v večjem (bistvenem) delu ni uspela, tožeča stranka pa z vložitvijo odgovora na pritožbo niti hipotetično ni mogla vplivati na svoj pravni položaj, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa)

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo UPB-1).