Jedro

Terjatev tožnika do toženca iz naslova posojilne pogodbe ni mogoče pobotati s terjatvijo toženčevega podjetja do tožnika, pa čeprav je toženec direktor ali edini lastnik svojega podjetja, saj ne gre za terjatev med istima strankama, ki sta hkrati drug do drugega upnika in dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2000 dalje do plačila (1.točka izreka) in mu povrniti stroške postopka v znesku 156.608,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.01.2004 dalje do plačila (2.točka izreka), ker je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, toženec pa dolga ni vrnil, kar med strankama ni bilo sporno, toženec pa ni dokazal dogovora o poplačilu dolga z delom preko toženčevega podjetja na tožnikovem gostinskem lokalu.

Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodba prvenstveno protispisna, saj ne temelji na izvedenih dokazih. To, kar je toženec navajal v postopku, ni tožnik z ničemer izpodbil. Dejstvo je, da ima toženec nekajkrat večjo terjatev do tožnika in je ta pobot v postopku uveljavljal, a ga sodišče brez utemeljenih razlogov ni izvedlo. Tožnik tudi ni z ničemer izpodbil navedb toženca, da sta se dogovorila, da bo prejeti znesek povrnil tako, da bo za enako vrednost za tožnika opravil gradbena dela. Toženec je s svojim delom tožniku svojo obvezo v celoti izpolnil in z delom celo bistveno presegel svoj dolg. Iz navedenega je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni izvedlo predlaganega pobota, pa tudi kršilo pravila postopka. Toženec predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter tožencu naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in v sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku. Ne gre za nikakršno protispisnost med ugotovitvami in izvedenimi dokazi (predloženimi listinami), kot pavšalno trdi toženec v pritožbi. Toženčeve trditve o dogovoru glede poplačila dolga je tožnik izpodbijal že z vlogo z dne 07.11.2003 (list. št. 8 spisa). Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o ugotovitvah sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal dogovora, da bo prejeti znesek poravnal tako, da bo za enako vrednost njegovo podjetje opravilo dela v tožnikovem lokalu. Dokazno breme je bilo na tožencu, ki takega dogovora ni dokazal, kot je prepričljivo zaključilo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče se zaradi nepotrebnega ponavljanja sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Zato je toženec dolžan v celoti izpolniti svojo obveznost po posojilni pogodbi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec je res predložil v spis računa družbe M., d.o.o., K. z dne 28.10.2003 in 25.08.2002, naslovljena na tožnika, za plačilo najemnine za pnevmatsko kladivo in gradbena dela. Terjatev tožnika do toženca iz naslova posojilne pogodbe pa ni mogoče pobotati s terjatvijo toženčevega podjetja do tožnika, pa čeprav je toženec direktor ali edini lastnik svojega podjetja, saj ne gre za terjatev med istima strankama, ki sta hkrati drug do drugega upnika in dolžnika. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).