Jedro

Tožnica je v obravnavanem obdobju prejemala pokojnino od dveh izplačevalcev, slovenskega in tujega, pri čemer je bila pokojnina, prejeta v Sloveniji, višja od pokojnine, ki jo je prejela iz tujine. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da dohodki od tujega izplačevalca niso izplačani s strani glavnega delodajalca. Glavni delodajalec je na podlagi drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Davčni organ je akontacijo dohodnine tožnice odmeril v skladu s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) po uradni dolžnosti na podlagi podatka o višini mesečne pokojnine za davčno leto 2020 tožnici odmerila akontacije dohodnine v 12 enakih mesečnih obrokih, pri čemer posamezen obrok znaša 35,96 EUR. Obrok akontacije dohodnine mora biti plačan v 30 dneh od prejema pokojnine na Prehodni davčni podračun, ki ga navaja. Akontacije dohodnine za prejete dohodke do avgusta za leto 2020 v skupnem znesku 287,68 EUR morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve te odločbe. Po preteku 30 dnevnega roka bodo od neplačanih obveznosti zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pokojnina se všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica poleg napovedane pokojnine iz tujine prejema tudi pokojnino od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) v mesečnem znesku 397,89 EUR, ki dosega višji mesečni znesek, kot je znesek pokojnine tujega izplačevalca v višini 312,73 EUR. Zato je davčni organ tožnici za davčno leto 2020 odmeril akontacijo dohodnine od pokojnine, dosežene pri osebi, ki ni plačnik davka na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po podatkih iz tožničine napovedi z dne 1. 9. 2020, kot sledi iz tabele, navedene na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnica prejema pokojnino od ZPIZ v mesečnem znesku 397,89 EUR. Ker je prejeta pokojnina iz tujine po posameznem izplačevalcu nižja od pokojnine, ki jo tožnica prejema od ZPIZ, se pokojnina iz tujine obravnava kot dohodek od neglavnega delodajalca in se akontacija dohodnine izračuna po stopnji 25 % od davčne osnove. Izračun in višina davčne osnove je razvidna na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe in znaša 312,73 EUR. Od te osnove je davčni organ izračunal akontacijo dohodnine po stopnji 25 % (šesti odstavek 127. člena Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2) v znesku 78,18 EUR. Tožnici se od napovedane pokojnine v skladu s tretjim odstavkom 112. člena ZDoh-2 prizna zmanjšanje dohodnine v višini 13,5 % odmerjene pokojnine, kar znaša 42,22 EUR. Pokojnine se v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDoh-2 vštevajo v letno davčno osnovo zavezanca rezidenta. Akontacija dohodnine se davčnemu zavezancu rezidentu, odšteje od dohodnine, odmerjene za posamezno davčno leto. Akontacije dohodnine se plačujejo v enakih mesečnih obrokih, ki v konkretnem primeru znašajo 35,96 EUR in jih je tožnica v skladu z 292. členom ZDavP-2 dolžna plačati v 30 dneh od prejema pokojnine. Akontacije dohodnine za prejete dohodke do meseca avgusta leta 2020 v skupnem znesku 287,68 EUR pa morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve odločbe. Tožnica mora v skladu s četrtim odstavkom 288. člena ZDavP-2 ponovno vložiti napoved za odmero akontacije dohodnine od pokojnine v petnajstih dneh od dneva, ko je prejela spremenjeno višino pokojnine ali ko se spremenijo drugi pogoji, ki vplivajo na višino akontacije dohodnine od pokojnine, če ta sprememba znaša več kot 10 %.

3. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil in se pri tem skliceval na 5. člen, 35. člen, 36. člen, 37. člen, 40. člen in 127. člen ZDoh-2

4. Tožnica zoper izpodbijano odločbo vlaga laično tožbo v kateri navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja in je tudi ne razume. Za njeno izdajo ni podane nobene zakonske podlage. Navedene zakonske določbe tožnica ne razume in jih tudi ne namerava spoštovati. Davčni organ nima nobene zakonske podlage da za 312,73 EUR mesečne pokojnine odmeri 25 % davek, saj gre za skromno pokojnino. Navedene zakonske določbe bi sodile na Balkan, v Albanijo ali celo v revne Afriške države, ne pa k nam, v Evropo in so sramota za Slovenijo. V takšni Sloveniji tožnica niti ne želi živeti, saj se upokojencem z davki odvzema že tako nizka pokojnina. Tajkuni pa niso obdavčeni. Prosi za hitro rešitev zadeve da ne bo primorana tožiti še na Evropsko sodišče in vsebinsko predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 241/2021-14 z dne 21. 2. 2023 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ z izpodbijano odločno glede na podatke o višini mesečne pokojnine tožnice za leto 2020 pravilno in zakonito odmeril akontacijo dohodnine.

10. Iz obrazložitve obravnavanih odločb davčnih organov izhaja, da je tožnica davčna zavezanka rezidentka Republike Slovenije. V skladu s tretjim odstavkom 288. člena ZDavP-2 je 1. 9. 2020 vložila napoved za odmero akontacije dohodnine od pokojnine za rezidente in v njej napovedala, da je prejela pokojnino iz tujine. Na podlagi tožničine napovedi je davčni organ izdal odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ker dohodka ni izplačala oseba, ki je plačnik davka. Tožnica je v obravnavanem obdobju prejemala pokojnino od dveh izplačevalcev, slovenskega in tujega, pri čemer je bila pokojnina, prejeta v Sloveniji, višja od pokojnine, ki jo je prejela iz tujine. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da dohodki od tujega izplačevalca niso izplačani s strani glavnega delodajalca. Glavni delodajalec je na podlagi drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Davčni organ je akontacijo dohodnine tožnice odmeril v skladu s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2. 11. Na podlagi 5. člena ZDoh-2 je rezident Republike Slovenije zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Da tožnica ni rezidentka Republike Slovenije v tožbi ne navaja. V skladu s 35. členom ZDoh-2 se za dohodek iz zaposlitve šteje dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. V skladu s 7 alinejo drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 pokojnina sodi med dohodke iz delovnega razmerja. Na podlagi 40. člena ZDoh-2 je pokojnina dohodek, prejet na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obveznega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb in vključuje tudi državno pokojnino, odpravnino in oskrbnino vdovi ali vdovcu, letni dodatek in pokojnino v obliki mesečne pokojninske rente. Med strankama pravna narava obravnavanega dohodka ni sporna. Tako ni sporno, da gre za pokojnino, ki jo je tožnica v obravnavanem obdobju prejela iz tujine in ta dohodek kot pokojnino iz tujine napovedala v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine od pokojnine za rezidente z dne 1. 9. 2020. 12. Po presoji sodišča je bila z izpodbijano odločbo tožnici pravilno odmerjena akontacija dohodnine od v tujini prejete pokojnine, ki jo je napovedala v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine od pokojnine za rezidente, vložene 1. 9. 2020. Davčni organ je akontacijo dohodnine odmeril v skladu s 40. členom in šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2, na podlagi katerih je glavni delodajalec tisti, pri katerem zavezanec prejema pretežni del svojega dohodka iz delovnega razmerja, med te dohodke pa se šteje tudi pokojnina. Po mnenju sodišča je davčni organ odmero akontacije dohodnine za leto 2020 oprl na pravilno materialno pravo in svojo odločitev tudi argumentirano obrazložil. Razen zgolj splošnega ugovora glede višine odmerjene davčne obveznosti, s katero se tožnica ne strinja, konkretnih ugovorov tožnica ne podaja. Po presoji sodišča je bila pokojnina, ki jo je tožnica prejela iz tujine, pravilno obdavčena. Kot je pravilno pojasnila že toženka ima lahko zavezanec v skladu z določbami ZDoh-2 le enega glavnega delodajalca, ki ob izplačilu mesečnega dohodka izračuna akontacijo dohodnine. Akontacija dohodnine od dohodka, ki ga zavezanec prejema od drugega delodajalca se izračuna skladno s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2 po stopnji 25 % in brez upoštevanja olajšav. Navedeno velja tudi za obračun akontacije dohodnine od pokojnine iz tujine, ki jo izplačuje tuji izplačevalec, ki se ne šteje za plačnika davka.

13. Tožnica v tožbi povsem pavšalno ugovarja tudi primernosti zakonske ureditve dohodnine v Republiki Sloveniji. Presoja posameznih zakonskih rešitev pa ni v pristojnosti sodišča. Sodišče sodi na podlagi Ustave RS in veljavnih zakonov. Kolikor pa tožnica meni, da ZDoh-2 ni v skladu z Ustavo RS, ima možnost po izčrpanju vseh pravnih sredstev na Ustavno sodišče podati ustavno pritožbo, kot je tožnici pojasnila že toženka.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 ker relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.