Jedro

Za odločitev o tožnikovi delazmožnosti ni bistveno, ali je bil premeščen na ustrezno delovno mesto v skladu z odločbo ZPIZ, kajti začasna nezmožnost za delo se presoja v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti in omejitev iz dokončne odločbe ZPIZ ne glede na to, ali je dokončna odločba dejansko realizirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2008 in št. ... z dne 25. 9. 2008 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 1. 10. 2008 do 31. 3. 2009. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da v času od 1. 10. 2008 do 31. 3. 2009 ni bil zmožen za delo in v tem obdobju tudi dejansko ni delal. Delodajalec ga tudi ni razporedil na drugo ustrezno delovno mesto. Tožnik se ne strinja z izvedeniškim mnenjem z dne 3. 3. 2011 in je tudi zahteval izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedencev, ki so pripravili zadevno izvedeniško mnenje. To je sodišču predlagal v pisni vlogi z dne 29. 10. 2010. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z neposrednim zaslišanjem izvedencev, je bilo s tem kršeno načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov ter je bilo posledično dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je dolžnost delodajalca, da spoštuje s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izdane odločbe glede prerazporeditve delavca. V konkretnem primeru je ZPIZ že dne 25. 10. 2007 izdal odločbo, ki je narekovala premestitev delavca na opravljanje njemu zmožnih del. Bolniški stalež ne more in ne sme iti na račun tožene stranke. V sporni zadevi je bilo pridobljeno tudi izvedensko mnenje. Glede pritožbenih navedb, da je potrebno zaslišati izvedence, pa tožena stranka opozarja na določbo 213. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V obravnavanem primeru je sodišče presodilo, da je izvedeni dokaz z zaslišanjem tožnika in pridobitvijo izvedenskega mnenja zadosten, zato je na glavni obravnavi ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju razčistilo dejstva, bistvena za odločitve v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere smiselno opozarja tožnik v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 25. 9. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 9. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 11. 9. 2008 do 30. 9. 2008 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Od 1. 10. 2008 dalje pa je zmožen za delo v skladu z odločbo ZPIZ z dne 25. 10. 2007. V zadevi je sporno, ali je bil tožnik zmožen za delo v obdobju od 1. 10. 2008 do 31. 3. 2009 v skladu z odločbo ZPIZ-a z dne 25. 10. 2007, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je desnica le v pomoč levici, brez dvigovanja bremen nad 5 kg z desnico, s polnim delovnim časom od 14. 6. 2007 dalje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje, med drugim tudi s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti. Iz mnenja, datiranega z dne 3. 3. 2011, pri podaji katerega sta sodelovala prim. prof. dr. M.B. in prof. dr. V.S. izhaja ugotovitev, da je bil tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti zmožen opravljati drugo ustrezno delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Na tako podano izvedensko mnenje tožnik ni podal nobenih pripomb.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za prepričljivo izvedensko mnenje, ki je upoštevalo tudi predloženo medicinsko dokumentacijo. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki ga ovirajo pri opravljanju dela. Gre za stanje po številnih operativnih posegih v zapestju kot posledici poškodbe pri delu in sindrom karpalnega kanala. Podana je tudi depresivna simptomatika ter kronični bolečinski sindrom (brez psihotične simptomatike). Za presojo zadeve je bistveno, kako omenjene zdravstvene težave vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost. Skladno z 232. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) zadržanost zavarovanca od dela med drugim nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika začasno nezmožnost za delo ugotavljata tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija. Pritožbeno sodišče je že v razveljavljenem sklepu Psp 62/2010 z dne 31. 3. 2010 poudarilo, da za odločitev ni bistveno, ali je bil tožnik premeščen na ustrezno delovno mesto v skladu z odločbo ZPIZ, kajti začasna nezmožnost za delo se presoja v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti in omejitev iz dokončne odločbe ZPIZ, ne glede na to, ali je bila dokončna odločba dejansko realizirana. Kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, je bil tožnik v spornem obdobju zmožen opravljati drugo delo z določenimi omejitvami. To pa pomeni, da pri njemu ni bila podana začasna nezmožnost za delo, kot je to uveljavljal s tožbo. Nenazadnje tožnik v pritožbi niti ne navaja, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

Glede pritožbenih navedb, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo izvedencev, kar naj bi tožnik predlagal že v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2010, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila navedene vloga posredovana sodišču še pred podajo izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje je bilo namreč podano dne 3. 3. 2011, sodišče pa ga je prejelo 14. 3. 2011. Pritožbeno sodišče opozarja še na nelogičnost v navedeni pripravljalni vlogi, saj je tožnik še pred podajo izvedenskega mnenja navajal, da se z zaključki izvedenskega mnenja ne strinja ter da predlaga zaslišanje izvedencev. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, ni bilo nobene potrebe za dodatno izvajanje ostalih dokazov. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov, saj tožnik na podano pisno izvedensko mnenje ni podal nobenih konkretnih pripomb, iz katerih bi izhajalo, da je mnenje izvedenskega organa nepopolno ter da je potrebno še dodatno zaslišanje izvedencev, ki sta sodelovala pri podaji tega mnenja. Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 342/2000 z dne 7. 2. 2001 pojasnjuje, v katerih primerih opustitev zaslišanja izvedenca medicinske stroke pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, torej kršitev načela neposrednosti ter kršitev načela kontradiktornosti. Kršitev je podana le v primeru, kadar stranke pisno izvedeniško mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom o popolnosti ali pravilnosti mnenja. Le v takem primeru je dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.