Jedro

Poslovno sposobna stranka je tudi pravdno sposobna. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo storitev po pogodbi z dne 10.6.2004 in aneksa k pogodbi z dne 2.11.2004. Odločilo je, da sklep o izvršbi ostane v veljavi, pod tč. 2 pa naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki tudi stroške pravdnega postopka v višini 96.586,00 SIT v 15 dneh od vročitve te sodbe dalje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in v laični pritožbi smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Tožnik v pritožbi navaja, da je invalid, da ima močne tablete in da odločbe ni razumel. Meni tudi, da ga M. ne bi smel tožiti kot invalida in da ga je tudi prodajalec, ki mu je prodal aparat zavedel. Ko je podpisoval pogodbo ni vedel kaj je podpisal. Prejemki, od katerih živi so nizki, zato bi moral prodajalec zahtevati odrezek iz katerega bi izhajali njegovi dohodki. Prodajalec tudi ni bil pozoren, da ni zaposlen ampak, da je vključen v organizacijo v kateri so vključeni invalidi. V tej organizaciji prejema le nagrado od 2.000,00 do 3.000,00 SIT in ne gre za nikakršno zaposlitev. Meni, da je sodišče ravnalo napačno, ker ni poznalo pravic invalidov in bi pri obravnavi sodišče moralo upoštevati, da je invalid, sodišče pa je s tem tudi kršilo pravilnik o invalidih. Poleg tega pa je brez premoženja in brez dohodkov. Smiselno tako predlaga, da se zahtevek tožeče stranke zavrne. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem zavrača trditve tožene stranke. Ponavlja, da je tožena stranka sklenila pogodbo, da je nastalo med njima obligacijsko razmerje in da je zato dolžna plačevati, sodišče pa je tudi ugotovilo, da odločba C. Ž. z dne 18.10.1994, s katero je bilo tožencu priznan status invalida in ugotovljena zmerna duševna prizadetost, ne dokazujejo zatrjevanega dejstva, da naj bi bila tožencu poslovna sposobnost ali odvzeta ali omejena. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov nastalih z odgovorom na pritožbo: za sestavo odgovora na pritožbo 250 točk, za konferenco s stranko 50 točk, sodno takso po odmeri sodišča, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno vodilo postopek po pravilih, ki velja v postopkih v sporih majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 200.000,00 SIT. Po 458. čl. ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato je moralo pritožbeno sodišče preizkušati le ali je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnik v pravočasni pritožbi ne izpodbija terjatve tožeče stranke, pač pa navaja le, da zaradi invalidnosti ni bil poslovno sposoben, zato ni dolžan plačati zahtevanega zneska. 41. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da mora imeti pogodbenik za sklenitev pogodbe poslovno sposobnost. Poslovna sposobnost – sposobnost izražati poslovno voljo, je nujna predpostavka za sklenitev posla, zato poslovno nesposobna oseba ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe in je zato taka pogodba nična. Dodatna predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe pa je tudi sposobnost razsojanja, ki pomeni sposobnost razumeti pomen izjave poslovne volje. Tako velja domneva, da imajo osebe, ki so poslovno sposobne, tudi sposobnost razsojanja, za osebe pa, ki nimajo poslovne sposobnosti pa velja neizpodbitna domneva, da nimajo sposobnosti razsojanja, ki je potrebna izjavljanje poslovne volje. Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost. Zato je potrebno dejansko ugotavljati, ali je takšna oseba razumela pomen konkretnega pravnega posla. Poslovno sposobna stranka je tudi pravdno sposobna, kar pomeni, da lahko sama opravlja pravdna dejanja (ZPP čl. 76). 80. čl. ZPP nalaga sodišču dolžnost, da ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravno sposobna. Gre za bistveno kršitev iz 11. tč. 339. čl. ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine smiselno zatrjevala, da ni razumela pomena dejanja ni da tožeča stranka z invalidom ne sme sklepati pogodbe. Na prvi glavni obravnavi sta toženca zastopala po njegovem pooblastilu, ki ga je dal na zapisnik za glavno obravnavo, V. Č. in F. P., ki sta povedala, da je toženec duševno prizadet in zato ni bil sposoben veljavno skleniti pogodbe. Predložila sta odločbo centra za socialno delo, iz katere izhaja, da se mu za zmerno duševno prizadetost prizna status invalida (odločba C. z dne 18.10.1994). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno in prepričljivo ocenilo dokaze in na podlagi njih zaključilo, da tožencu ni bila odvzeta poslovna sposobnost, niti omejena in obrazložilo, zakaj ni dvomilo v toženčevo procesno sposobnost. Ob zaslišanju toženca in osebe, ki je za tožečo stranko sklepala pogodbo, B.Z., je pravilno in prepričljivo obrazložilo zakaj šteje, da ni podan dvom o tem, da toženec ne bi bil poslovno sposoben, s tem pa tudi ne sposoben za razsojanje in sklepanje poslov. Pričs Z. je prepričljivo opisal komuniciranje s tožencem, zato mu je sodišče utemeljeno verjelo. Pritožnik izpovedbo te priče ne izpodbija. Sklicevanje na slabo premoženjsko stanje pa ne more biti razlog za neplačilo. Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, pravilno zaključilo, da je toženec sklenil pravni posel, da je tožeči stranki sklenjeno naročniško razmerje. Na podlagi opravljenih storitev toženca, mu je tožeča stranka zato utemeljeno izstavila račun za plačilo teh storitev. Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki se pritožbeno ne more izpodbijati, pravilno uporabilo materialno pravo, absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. ni podana, prav tako pa niso podane druge absolutno bistvene kršitve določb postopka. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353). Tožena stranka je za odgovor na pritožbo priglasila stroške, vendar odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi stvari, zato ni bil potreben in sama nosi stroške odgovora na pritožbo.