Jedro

Sodišče krši pravico do izjave, če ne upošteva obrazloženih ugovorov stranke.

V kolikšni meri bo morala stranka, na kateri je dokazno breme, dejstva tudi dokazovati, je odvisno od trditev nasprotne stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je na predlog upnika (sedaj tožeče stranke) izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (menice). Dolžnik (sedaj tožena stranka) je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor. Sodišče je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi v dovolilnem delu (2. točki izreka) razveljavilo ter sklenilo, da bo o

zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 60.766,64 EUR (14,562.117 SIT) z zakonskimi zamudni obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Utemeljen je revizijski očitek, da sta sodišči ugovore tožene stranke zmotno ocenili kot neobrazložene in pavšalne, zaradi česar jih tudi nista upoštevali. Iz trditev tožene stranke, podanih v ugovoru zoper sklep o izvršbi, namreč izhaja, da naj tožeča stranka ne bi imela pooblastila za izpolnitev bianko menice ter da menica ni bila protestirana. Po oceni revizijskega sodišča je tožena stranka podala obrazložene ugovore, ki bi jih morali sodišči upoštevati in v zvezi z njimi izvesti dokazni postopek. Sodišči sta s takšnim ravnanjem dejansko "preslišali" toženo stranko, s čimer sta kršili njeno pravico do izjave (5. člen ZPP, 22. člen Ustave RS).

7. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da dokazno breme ne pomeni nujno tudi dolžnosti predlaganja dokazov. V kolikšni meri bo morala stranka, na kateri je dokazno breme, dejstva tudi dokazovati, je odvisno od trditev nasprotne stranke. Le v primeru, če se določena dejstva izkažejo za sporna, bo morala stranka, na kateri je dokazno breme, tudi predlagati dokaze. Obseg dokazovanja je torej odvisen od trditev strank. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tožeča stranka ni prerekala niti ene trditve tožene stranke, postavljene v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožena stranka v zvezi z svojimi trditvami predlagati tudi dokaze.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta z neupoštevanjem ugovorov tožene stranke storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo tako moralo v novem sojenju upoštevati ugovore tožene stranke in izvesti dokazni postopek, če bodo pravnorelevatna dejstva tudi sporna. Glede na odločitev se revizijskemu sodišču s preostalimi revizijskimi očitki (narok v nenavzočnosti tožene stranke, nepravilno vabljenje tožene stranke na zaslišanje) ni bilo treba ukvarjati.

9. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.