Jedro

Sklicevanje na pogodbo o sodelovanju, ne da bi bilo pojasnjeno, za kateri konkretno opravljen posel oziroma konkretno opravljeno storitev je bilo vozilo najeto, ne predstavlja zahtevanih knjigovodskih listin, ne ustreza zahtevani povezavi med opravljanjem dejavnosti tožeče stranke oziroma povezanosti navedenih stroškov s poslovanjem tožeče stranke. Tožeča stranka v svojih navedbah v postopku, razen pavšalnih sklicevanj na kompleksnost oziroma specifičnost njihovega poslovanja ne predloži nobenih dokazov, da na primer odloženi stroški še niso bremenili dejavnosti, ali pa da storitve še niso bile opravljene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A. z dne 31. 5. 2000, s katero je bil tožniku naložen v plačilo davek od dobička pravnih oseb za leto 1998 v znesku 1.849.955,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v znesku 283.130,00 SIT, ki so obračunane od prvega dne zamude do 28. 1. 2000 ter obračun in plačilo pripadajočih zamudnih obresti za čas od 29. 1. 2000 do dneva plačila (točka I/1. izreka odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej odgovarja na pritožbeno navedbo, da odločba ni bila izdana v roku enega meseca ter navaja 218. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki določa rok za izdajo in vročitev odločbe, kadar se postopek uvede na zahtevo stranke in teče od dneva izročitve vloge. V zadevah, v katerih se je začel postopek po uradni dolžnosti, pa zakon ne določa roka za izdajo odločbe, zato je pritožbena navedba neutemeljena. V nadaljevanju se tožena stranka strinja s stališčem prvostopnega davčnega organa, da stroškov najema vozila, ki ga je tožnik najel za A. A. in B. B., ni mogoče uvrstiti med davčno priznane odhodke, saj iz poslovanja tožnika ni razvidno, da bi nastali v zvezi z njegovim poslovanjem. S pogodbo o sodelovanju, ki sta jo sklenila tožnik in A. A., B., sta se pogodbeni stranki dogovorili za poslovno sodelovanje na področju pridobivanja gostov iz Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Saudske Arabije in drugih arabskih držav. Iz poslovanja tožnika pa ni razvidno, da bi imel v zvezi s tem poslovnim sodelovanjem kakršenkoli stroškovni ali prihodkovni učinek, torej stroški niso nastali zaradi opravljanja dejavnosti. Zato pritožbena navedba, da sta A. A. in B. B. isti osebi ni pomembna, za odločitev o stvari je bistvenega pomena, da navedena stroška najema vozila nista povezana s poslovanjem tožnika, ki bi bil podlaga za plačilo stroškov, ki jih je tožnik poravnal najemodajalcu vozil. Takšno odločitev tožena stranka utemeljuje z določbo 1. odstavka 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 34/96, v nadaljevanju ZDDPO) ter 11. člena istega zakona, po kateri se odhodki ugotavljajo na podlagi predpisov ali računovodskih standardov (SRS). SRS v točki 16.16. določa, da so stroški tako storitev, ki so neposredno potrebni pri nastajanju poslovnih učinkov (stroški neposrednih storitev), kot tudi tistih, ki nimajo take narave (stroški posrednih storitev). Tudi po mnenju tožene stranke je tožnik brez utemeljenih razlogov ter v nasprotju z določbo SRS 12.3. stroške po računih B. B. d.o.o. v skupnem znesku 8.396.130,00 SIT knjižil med odložene odhodke in tako za isti znesek prenizko izkazal stroške obračunskega obdobja za leto 1998 ter glede na določbo SRS 12.6. nepravilno knjižil gotovinske prejemke v znesku 7.323.720,00 SIT in zaračunane zneske v višini 3.633.631,00 SIT na odložene prihodke. Tožena stranka še dodaja, da je iz navedb tožnika o vrstah stroškov in času, v katerem nastajajo stroški, povezani z organizacijo potovanj, razvidno, da so vsi stroški, ki se nanašajo na potovanja, iz katerih so bili doseženi prihodki, nastali najpozneje do konca leta 1998, zato ni podlage za kakršnokoli izkazovanje teh prihodkov na pasivnih časovnih razmejitvah oziroma za izkazovanje odhodkov na aktivnih časovnih razmejitvah. Poudarja, da SRS 18.9., na katerega se tožnik sklicuje, določa odložitev priznanja prihodkov le v primeru, kadar ob prodaji ali opravljanju storitve ni mogoče oceniti končnega realno možnega roka zapadlosti v plačilo in v primeru, kadar se dvomi o velikosti zneska prejemkov iz kakega posla. V obravnavanem primeru pa ni podan ne prvi ne drugi razlog. Iz fotokopije temeljnice z dne 31. 12. 1998 na katero se sklicuje pritožnik in ki jo je priložil že k pripombam na zapisnik, pa je razvidno zgolj to, da je tožnik pobotal kratkoročne aktivne časovne razmejitve (verjetno razmejene odhodke) s kratkoročnimi pasivnimi časovnimi razmejitvami (verjetno razmejene prihodke) razliko, to je presežek aktivnih časovnih razmejitev, pa je knjižil kot zmanjšanje prihodkov iz poslovanja. Iz te vknjižbe ne izhaja, da so bili tudi sporni zneski zajeti v tem pobotu, saj sicer ne bi bili izkazani v bilanci stanja. Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširila na izdani akt. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe in vztraja, da so stroški najema avtomobila nastali v zvezi s poslovanjem tožeče stranke in se pri tem sklicuje na pogodbo o poslovnem poslovanju z dne 18. 8. 1997. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da se pogodba ne sprejema kot dokaz, ker se nanaša na A. A., saj sta A. A. in B. B. ena in ista oseba. Pogodba je bila sklenjena med poslovnima partnerjema v smislu določb ZOR in kot taka predstavlja verodostojno listino, na podlagi katere se lahko opravljajo izplačila za opravljeno delo v smislu izvajanja pogodbenih določil. V zvezi z evidentiranjem prihodkov pa tožeča stranka ponovno obrazlaga, kako poteka prodaja storitev organizacije letovanj in potovanj v Grčijo, ki je zelo kompleksen projekt in traja navadno od 12 do 15 mesecev. Zato meni, da je bilo evidentiranje prihodkov na postavki kratkoročno odloženih prihodkov oziroma stroškov pravilno. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka dokazati, da s poslovnim sodelovanjem na podlagi pogodbe ni bil dosežen stroškovni ali prihodkovni učinek, česar pa tožena stranka ni z ničemer dokazala. Ponovno poudarja, da zaradi narave dejavnosti organizacije potovanj in počitnic uspeh v dejavnosti organizacije potovanj in počitnic ni vedno zagotovljen vnaprej, zato je po mnenju tožeče stranke prihodke pravilno knjižila v skladu z določili SRS. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Tudi sodišče se ne more strinjati s tožbenimi navedbami, da so stroški najema osebnega avtomobila neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov tožeče stranke in jih zato glede na določbo 12. člena ZDDPO, ki določa, da se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnost oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov, davčno ni mogoče priznati. Sklicevanje na pogodbo o sodelovanju med tožečo stranko in A. A. iz B, s katero je bilo dogovorjeno poslovno sodelovanje na področju pridobivanja gostov iz Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Saudske Arabije in drugih arabskih dežel in da bo A. A. v imenu tožeče stranke ponujal storitve slovenskih obmorskih letovišč, alpskih centrov, zdravilišč in golf igrišč, ne da bi bilo pojasnjeno, za kateri konkretno opravljen posel oziroma konkretno opravljeno storitev je bilo vozilo najeto, ne predstavlja zahtevanih knjigovodskih listin, ne ustreza zahtevani povezavi med opravljanjem dejavnosti tožeče stranke oziroma povezanosti navedenih stroškov s poslovanjem tožeče stranke. Pravilno je tudi stališče tožene stranke in pred njo davčnega organa prve stopnje, da ni razlogov za razmejevanje prihodkov in odhodkov, ki so nastali iz poslovanja tožeče stranke, organizacije potovanj in počitnic. Po SRS 12.3. kratkoročno odloženi stroški (odhodki) vsebujejo zneske, ki ob svojem nastanku še ne bremenijo dejavnosti, s katero se ukvarja podjetje ter takrat tudi še ne vplivajo na poslovni izid in se tudi še ne nanašajo na nabavo opredmetenih osnovnih sredstev ali zalog, v katerih nabavno vrednost bi bili vključeni temveč bodo šele kasneje kot stroški enakomerno vračunani in tako dobili svoje stroškovne nosilce ali pa bodo kasneje, kot odhodki enakomerno vplivali na poslovni izid podjetja oziroma bodo vključeni v nabavno vrednost opredmetenih osnovnih sredstev ali zalog. Po SRS 12.6. kratkoročno odloženi prihodki nastajajo, če so storitve podjetja že zaračunane ali celo plačane, podjetje pa jih še ni opravilo; v takih primerih ne nastajajo klasične obveznosti do kupcev, ki bi jih šteli kot dobljene predujme. Tožeča stranka v svojih navedbah v postopku, razen pavšalnih sklicevanj na kompleksnost oziroma specifičnost njihovega poslovanja ne predloži nobenih dokazov, da na primer odloženi stroški še niso bremenili dejavnosti, ali pa da storitve še niso bile opravljene. Nima prav tožeča stranka, ko pravi, da je breme dokazovanja na strani tožene stranke oziroma davčnega organa, saj mora po določbi 15.člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 18/96 do 91/98, v nadaljevanju ZDavP) davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze in ne obratno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je iz navedb tožnika o vrstah stroškov in času, v katerem nastajajo stroški, povezani z organizacijo potovanj, razvidno, da so vsi stroški, ki se nanašajo na potovanja, iz katerih so bili doseženi prihodki nastali najpozneje do konca leta 1998, čemur tožnik tudi v tožbi ne ugovarja in zato tudi po presoji sodišča ni razloga, da ne bi tožnik kot davčni zavezanec v odmernem letu 1998 sporne zneske upošteval kot prihodke oziroma odhodke poslovanja.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.