Jedro

Tožnik kot aktivna vojaška oseba JA po svojem odhodu v Srbijo ni mogel prosto odločati, kje bo služboval, niti kje bo bival. Njegov odhod iz Slovenije zato pomeni prekinitev tožnikovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), da prosilec tukaj tudi dejansko živi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo z dne 6.5.1992 zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu. Navedeno odločbo je Vrhovno sodišče v upravnem sporu, ki ga je sprožil tožnik, odpravilo s sodbo z dne 17.12.1992, ker so bile dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ponovno zavrnila. Ugotovila je, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo kot aktivna vojaška oseba, po činu zastavnik I. razreda, s svojo enoto v času od 20.8.1991 do 23.9.1991 zapustil Slovenijo in odšel v Republiko Srbijo. Ker je bil kot aktivni pripadnik JA v času odsotnosti iz Slovenije glede kraja bivanja odvisen od odredb vojaških oblasti, tožena stranka njegove, čeprav kratkotrajne odsotnosti ni mogla šteti za opravičeno delovno odsotnost, zato je ocenila, da tožnik ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, saj od 23.12.1990 do izdaje določbe ni živel v Sloveniji ves čas.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena ugovora nepravilne uporabe predpisov (1. točka 10. člena zakona o upravnih sporih) in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 10. člena istega zakona). Navaja, da izpolnjuje vse tri pogoje, določene za pridobitev državljanstva v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), saj je imel v Sloveniji, kjer živi neprekinjeno že od leta 1967, prijavljeno na dan plebiscita, 23.12.1990, stalno prebivališče, prošnjo za pridobitev državljanstva je vložil v zakonsko določenem roku, v Sloveniji pa tudi dejansko živi. Tožnik je bil v JA zaposlen na delovnem mestu skladiščnika, ki je bilo v rezervni sestavi za rezervne vojaške obveznike, torej ni bilo v sestavi operativne redne vojaške organizacije. Tožnik torej dejansko ni imel svoje enote ter se ne more primerjati z aktivnim vojaškim sestavom tedanje JA, zlasti ne na način, kot to navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik je od 20.8.1991 spremljal opremo iz skladišča v ... do .... Po predaji opreme oz. skladišča bi se moral javiti v vojašnico v ..., česar pa ni storil, temveč se je dne 23.9.1991 samovoljno vrnil v ... V ... je šel zato, ker so vojaške oblasti osebam, ki so imele 30 let zavarovalne dobe, obljubile, da bodo upokojeni. Takoj, ko je ugotovil, da se to ne bo zgodilo, je odšel v ..., torej ni bil odvisen od odredb vojaških oblasti, kot ugotavlja tožena stranka. Njena razlaga, da je njegovo odsotnost iz ... šteti kot zapustitev Slovenije, je popolnoma neutemeljena. Zakon ne pozna upravičene oziroma neupravičene odsotnosti, ki bi se lahko kvalificirala kot trajna zapustitev Republike Slovenije, zato tožnik meni, da je stališče tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, v nasprotju s 1. odstavkom 40. člena. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da se tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi bistvene razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da je treba zakonsko določbo 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, da oseba živi v Sloveniji, razlagati tako, da bi morale biti eventualne krajše odsotnosti prosilca v obdobju od plebiscita do izdaje odločbe opravičljive in dokumentirane. Zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je bil tožnik v letu 1991, tudi v času med 20.8. in 23.9., aktivna vojaška oseba v JA, po činu zastavnik I. razreda. Tožnik tudi ne zanika, da je bil v navedenem obdobju v službi v JA: zatrjuje le, da je bilo njegovo delovno mesto povezano z opremo, namenjeno rezervnim enotam JA, in da ni bilo v aktivni vojaški sestavi. Ker se po predaji opreme v ... ni javil vojaškim oblastem v ..., kot mu je bilo ukazano, temveč odšel v ..., tožnik sklepa, da v času odsotnosti iz Slovenije, to je od 20.8. do 23.9.1991, ni bil odvisen od odredb vojaških poveljstev. Takšne tožnikove trditve pa sodišče ne more sprejeti. Za tožnika, ki je iz Slovenije odšel v zvezi s svojo službo v JA, so v času njegovega bivanja v Srbiji zaradi njegove lastnosti aktivne vojaške osebe v službi v JA nedvomno veljale določbe zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90). Ta zakon pa je določal, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba dolžan izvrševati ukaze nadrejenih starešin, ki se tičejo službe, razen če je očitno, da bi bila izvršitev ukaza kaznivo dejanje (1. odstavek 53. člena), kadar so nujni hitri ukrepi za izvršitev neodložljivih ali s pomembnih službenih nalog, pa tudi ukaze višjih (2. odstavek istega člena). Za tožnika so veljale tudi določbe tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov (60. - 63. člen), ki so urejale obveznost stanovanja v vojaški enoti oziroma obveznost stanovanja v kraju službovanja. Iz teh določb izhaja, da tožnik po svojem odhodu v Srbijo ni mogel prosto odločati, v katerem kraju bo kot aktivna vojaška oseba služboval niti kje bo bival. Njegov odhod iz Slovenije zato pomeni prekinitev tožnikovega dejanskega življanja v Republiki Sloveniji. Tega dejstva ne more spremeniti okoliščina, da se je tožnik v sorazmerno kratkem času glede službe v JA premislil in se po mesecu dni vrnil v Slovenijo. Prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v obdobju od dneva plebiscita, 23.12.1991, do dneva izdaje odločbe o prošnji za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka tega člena, ki določa, da mora oseba, ki prosi za pridobitev državljanstva na podlagi te zakonske določbe, tukaj tudi dejansko živeti. Izpodbijana odločba je torej po mnenju sodišča pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.