Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP lahko stranka sodišču predloži pisno izjavo priče le na poziv ali s soglasjem sodišča. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k predložitvi izjave priče ali podalo soglasje k njeni predložitvi. Če bi sodišče izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene zakonske predpostavke, bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Po umiku dokaznega predloga za zaslišanje te priče sodišče ne more več podati soglasja (ali pozvati) k predložitvi izjave te priče po 236.a členu ZPP.

Ni vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti. Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti.

DDV od priznane kilometrine tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.407,55 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Tožnik s tožbo zahteva prepoved motenja posesti na makadamski dostopni poti, ki vodi od javne ceste mimo hiš tožnikovih staršev in brata do tožnikove hiše. Na koncu dostopne poti, v neposredni bližini tožnikove hiše, se nahajajo kmetijske površine tožencev. Tožnik in njegovi sorodniki pot uporabljajo za dostop do hiš in parkiranje. V letu 2016 so na začetku dostopne poti ob javni cesti postavili zapornico. Tožnik zahteva, da se tožencem v bodoče prepove, da z besednimi sporočili prepovedujejo ali omejujejo vožnjo in parkiranje na trasi dostopne poti in da s parkiranjem, hojo in vožnjo ali kakršnimkoli drugačnim prehajanjem preko dostopne poti posegajo v posest tožnika nad to potjo. Do motenja posesti je po navedbah tožnika prišlo 8. 4. 2020, ko sta drugi in tretji toženec na dostopni poti verbalno prepovedovala parkiranje delavcev vrtnarstva A., ki so več dni delali pri tožniku, jim preprečevala izstop iz vozila, jim zaprla pot, s sunkovito vožnjo uničevala podlago trase poti in povozila veje tožnikovega borovca. Do motenja je prišlo tudi 20. 6. 2020, ko je drugi toženec s traktorjem zapeljal na pot in namenoma zadel tožnikovega brata B. B. in mu uničil jakno, ter 21. 6. 2020, ko je tretji toženec s traktorjem peljal po delu poti in poškodoval veje tožnikovega borovca. Zaradi teh dogodkov je tožnik spremenil način izvrševanja posesti. Delavci vrtnarstva po 8. 4. niso več parkirali na poti pred njegovo hišo, temveč 100 m stran pred zapornico, na javni cesti. Prav tako na poti ne parkirajo več tožnikovi obiskovalci. Poti se izogibata tudi tožnikova otroka oziroma hodita po njenem robu.

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je imela tožnikova družina pred zatrjevanimi motilnimi ravnanji izključno dejansko oblast na dostopni poti, saj je toženci niso uporabljali vse od postavitve zapornice leta 2016. Nadalje je ugotovilo, da toženci niso motili tožnikove posesti. Niso ovirali njegove dotedanje uporabe poti, oziroma tožnik zaradi ravnanj tožencev ni spremenil dotedanjega načina izvrševanja posesti. Glede stroškov postopka je odločilo, da je dolžan tožnik tožencem povrniti stroške postopka v znesku 3.575,67 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožencem naloži plačilo njegovih stroškov postopka. Podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške.

4.Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do sporne pasivne legitimacije prvega toženca. Vztraja, da večkratna sunkovita vožnja tožencev s traktorji in kombiji, hoja, uničevanje rastlinja in ukazovanje delavcem vrtnarstva, naj svoje vozilo odstranijo s poti, predstavlja motenje posesti, zaradi katerega je prišlo do spremembe posestnega stanja in je zato tožbeni zahtevek utemeljen. Toženca sta 8. 4. 2020 delavcem vrtnarstva fizično preprečevala vožnjo z dostopne poti. Po tem dogodku delavci poti niso več uporabljali, kar ni sporno, prav tako je potrjeno v izpovedi tožnika in tretjega toženca. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi C. B., ki je potrdil, da zaradi možnih konfliktov s toženci po 8. 4. 2020 nihče več ne parkira na poti, tožnikova otroka pa hodita po robu poti oz. se je izogibata. Priči D. D. in E. E. sploh nista bili predlagani glede parkiranja na dovozni poti, zato je zaključek sodišča, da priči nista opazili sprememb glede uporabe poti, mimo trditvene podlage. Ni bilo prerekano, da sta toženca vozila po poti in uničevala njeno podlago ter veje borovca na parceli tožnika. Razlogi sklepa glede nastale škode so tudi sicer v nasprotju sami s sabo. S tem, ko je bilo ravnanje drugega toženca 20. 6. 2020 usmerjeno zoper B. B. kot neposrednega posestnika, je bilo usmerjeno tudi zoper tožnika kot posrednega posestnika, ki mu je drugi toženec s traktorjem nasilno odvzel posredno posest. Namena drugega toženca, da prepreči obisk tožnikovega brata, pri tem ni potrebno dokazovati. Sodišče je narobe interpretiralo elektronsko sporočilo Komunale X. z dne 18. 5. 2021, saj sporočilo potrjuje, da je prišlo do motenja posesti. Ni jasno, kateri dokazni predlogi so bili dopuščeni in kateri zavrnjeni kot prepozni. Obrazložitev zavrnitve dokazov je pomanjkljiva. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pridobitev beležk policistov o dogodku 8. 4. in pisno izjavo delavca vrtnarstva F. F. Sodišče ni v celoti izvedlo dokaza z vpogledom v spis Okrožnega državnega tožilstva ... (v nadaljevanju: ODT). glede dogodka 20. 6. 2020. Gre za selektivno izvajanje dokazov na škodo tožnika in vnaprejšnjo dokazno oceno. V primeru razveljavitve sklepa zato tožnik predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Sodišče ni navedlo, da je vpogledalo v fotografiji v prilogah A19 in A20, čeprav je ta dokaz dopustilo in fotografiji predočilo tožniku. Če tega dokaza ni izvedlo, je kršilo pravico tožnika do sodelovanja v postopku. Prav tako ni navedlo, ali je vpogledalo v fotografijo v prilogi A38. Sodišče je kršilo načelo materialnega procesnega vodstva in posledično neutemeljeno zavrnilo dokaz z ogledom in dokaz s pridobitvijo fotografij Policijske postaje (v nadaljevanju: PP) X. Tožnika bi moralo pozvati na dopolnitev navedb o obsegu (znatnosti) nastale škode, da bi se tožnik lahko do tega opredelil. Sodišče je tožencem priznalo 1.410,18 EUR stroškov postopka preveč.

5.4. Toženci v odgovoru na tožbo predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

6.5. Pritožba je delno utemeljena.

Glede motenja posesti:

7.6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o selektivnem izvajanju dokazov na škodo tožnika. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, kateri dokazni predlogi so bili dopuščeni oziroma kateri dokazi so bili izvedeni. Vse zavrnitve dokaznih predlogov so bile utemeljene.

8.7. Razvidno je, da je sodišče vpogledalo v fotografije v prilogah od A13 do A28, kar pomeni, da je izvedlo tudi dokaz z vpogledom v fotografiji A19 in A20. Da je upoštevalo tudi fotografijo št. 34 v prilogi A38 pa nedvoumno izhaja iz natančne opredelitve sodišča do te fotografije v dokazni oceni. Sodišče je v celoti izvedlo tudi dokaz z vpogledom v spis ODT. glede dogodka 20. 6. 2020. Iz podatkov spisa izhaja, da je pri ODT zaprosilo za vpogled v spis ali posredovanje kopij listin v zvezi z dogodkom navedenega dne. ODT je sodišču skupaj z dopisom z dne 29. 6. 2021 posredovalo fotokopijo kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon s prilogami. Ker nekatere kopije niso bile čitljive, je sodišče kopije istih listin ponovno pridobilo od PP X. skupaj s pojasnilom PP, da je bil postopek zaključen z uradnim zaznamkom in da plačilni nalogi niso bili izdani. Ker iz navedenega izhaja, da je sodišče pridobilo vse razpoložljive listine o dogodku, vse listine pa je tudi vpogledalo, je bil dokaz v celoti izveden.

9.8. Sodišče je pravilno zavrnilo predlog za pridobitev beležk policistov o dogodku 8. 4. 2020. Zapiski policistov o dogajanju tega dne po naravi stvari ne morejo vsebovati tudi podatkov o načinu izvrševanja posesti na dostopni poti v temu sledečih dneh. Zato s tem dokazom ni mogoče dokazati v pritožbi izpostavljenega zatrjevanega dejstva, da delavci vrtnarstva v dneh po 8. 4. niso več parkirali na dostopni poti. Dokazni predlog je v tem delu neprimeren. Za ugotavljanje dogajanja na dan 8. 4. pa je dokazni predlog nepotreben. Sodišče je namreč v celoti upoštevalo ugotovitve policije o tega dne izvršenih prekrških drugega in tretjega toženca in s tem v zvezi sledilo navedbam tožnika. Pomanjkljiva obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zato ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (1. odst. 339. čl. ZPP).

10.9. Napačno je pritožbeno stališče, da je zavrnitev pisne izjave priče F. F. neutemeljena in nezadostno obrazložena. Predložitev pisnih izjav prič je v sistemu dokaznih sredstev, naštetih v ZPP, dokazilo z zaslišanjem prič, natančneje, posebna metoda zaslišanja prič. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo izvedlo predlagani dokaz, zaslišanje priče, in jo povabilo na narok. Priča je sodišču sporočila, da se vabilu ne more odzvati zaradi preobilice dela, tožnik pa je po lastni odločitvi sodišču poslal pisno izjavo priče brez poziva ali soglasja sodišča o tem. Nato je dokazni predlog z zaslišanjem priče umaknil s pojasnilom, da zaslišanje ni potrebno, ker je priča že podala izjavo policiji. Pravilna je obrazložitev sodišča, da izjava ni bila predložena v skladu z določbo 1. odst. 236.a čl. ZPP, po kateri lahko stranka sodišču predloži pisno izjavo priče le na poziv ali s soglasjem sodišča. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k predložitvi izjave priče ali podalo soglasje k njeni predložitvi. Če bi sodišče izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene zakonske predpostavke, bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Glede na jasnost izpostavljene določbe pa zadostuje obrazložitev, da je sodišče pisno izjavo zavrnilo, ker ni bila predložena v skladu s to določbo. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je z umikom dokaznega predloga za zaslišanje priče zajet tudi predlog za sprejem pisne izjave priče, ki sodi v okvir dokaznega predloga po njenem zaslišanju. Po umiku dokaznega predloga za zaslišanje priče zato sodišče ne bi več moglo podati soglasja (ali pozvati) k predložitvi izjave te priče po 236.a čl. ZPP.

11.10. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi načela materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) in posledični neutemeljeni zavrnitvi dokazov ter nemožnosti izjave tožnika o obsegu nastale škode. Sodišče je pravilno ugotovilo, da ogled na kraju samem ni bil potreben, saj je tožnik predložil vrsto fotografij. Pravilno je ugotovilo tudi, da je tožnik pridobitev fotografij PP X. predlagal prepozno, in sicer šele s 6. pripravljalno vlogo. Predlagal je pridobitev fotografij policije, nastalih po dogodku 20. 6. 2020, ki prikazujejo poškodovano jakno tožnikovega brata in sledi traktorskih gum na dovozni poti. S tem v zvezi je že predhodno pravočasno navajal dejstva in predlagal dokaze, ki so bili tudi izvedeni. V spornem dokaznem predlogu pa ni pojasnil, zakaj ga brez svoje krivde ni mogel podati pravočasno (3. odst. 286. čl. ZPP). Do zavrnitve navedenih dokazov tako ni prišlo zaradi nepopolnih navedb tožnika o pomembnih dejstvih oziroma v posledici opustitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva, temveč zaradi nepotrebnosti oziroma nepravočasnosti podaje dokaznih predlogov. Do kršitve načela materialnega procesnega vodstva ni prišlo niti v zvezi z navajanjem dejstev glede obsega škode, ki naj bi tožniku nastala v obravnavanih dogodkih. Sodišče je pravilno pojasnilo, da obseg škode ni pravno pomemben za presojo utemeljenosti zahtevka. Sodišče ni presojalo obsega škode temveč intenziteto posega v tožnikovo posest, do česar se je tožnik tudi ustrezno konkretizirano opredelil, zato materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno.

12.11. V zvezi z nastalo škodo tudi ni podano nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa. Sodišče v tč. 6. obrazložitve kot nepomembne zavrne le navedbe o ravnanjih poškodovanja, za katera tožnik sam navaja, da niso predmet te pravde, saj niso nastala v obravnavanih dneh. Poškodovanja, ki naj bi nastala 8. 4., 20. 6 in 21. 6. 2020 pa sodišče obravnava v tč. 12. obrazložitve, pri čemer pravilno ugotovi, da ta ne predstavljajo pravno upoštevnega posega v tožnikovo posest.

13.12. Ob ustreznem upoštevanju neprerekanih trditev (2. odst. 214. čl. ZPP) ter trditvenega in dokaznega bremena je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nato pravilno uporabilo določbe 24. do 36. čl. SPZ, ki urejajo varstvo posesti. Očitki, da pri tem ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 1262/2022 z dne 22. 9. 2022, so zgolj pavšalni in niso utemeljeni.

13.Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari. Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena. V konkretnem primeru ni pritožbeno sporno, da je tožnikova družina izvrševala zadnjo mirno posest na dostopni poti. Sporno pa je, ali sta drugi in tretji toženec z obravnavanimi dejanji motila tožnikovo posest. Posest je motena, če je dotedanjemu posestniku odvzeta, pa tudi, če je njegova dejanska oblast v določenem pogledu ali v določenem delu omejena z dejansko oblastjo tretjega, ni pa povsem izključena. Motenje posesti je lahko tudi verbalno, v obliki izrečene grožnje, če ta grožnja povzroči opustitev posesti oziroma objektivno spremembo na sami stvari ali prostorskem odnosu posestnika do stvari, ki je predmet posestnega varstva. Motilno dejanje je torej dejanje motilca glede predmeta v tuji posesti, s katerim nastane novo, spremenjeno posestno stanje. Ni torej vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti.

13.Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari. Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena. V konkretnem primeru ni pritožbeno sporno, da je tožnikova družina izvrševala zadnjo mirno posest na dostopni poti. Sporno pa je, ali sta drugi in tretji toženec z obravnavanimi dejanji motila tožnikovo posest. Posest je motena, če je dotedanjemu posestniku odvzeta, pa tudi, če je njegova dejanska oblast v določenem pogledu ali v določenem delu omejena z dejansko oblastjo tretjega, ni pa povsem izključena. Motenje posesti je lahko tudi verbalno, v obliki izrečene grožnje, če ta grožnja povzroči opustitev posesti oziroma objektivno spremembo na sami stvari ali prostorskem odnosu posestnika do stvari, ki je predmet posestnega varstva. Motilno dejanje je torej dejanje motilca glede predmeta v tuji posesti, s katerim nastane novo, spremenjeno posestno stanje. Ni torej vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti.

14.Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča, da tožnik po obravnavanih dogodkih dostopno pot uporablja za vožnjo in parkiranje na povsem enak način kot pred njimi. Enako velja za njegove sorodnike, ki po tej poti prav tako dostopajo do svojih hiš. Pritožba pa vztraja, da so zaradi ravnanj tožencev, v izogib novim sporom, posest opustile tretje osebe, ki so to posest izvrševale za tožnika. To so delavci vrtnarstva A., ki skrbijo za tožnikov vrt, drugi tožnikovi obiskovalci ter tožnikova otroka, ki se po navedbah tožnika poti izogibata oziroma hodita po njenem robu.

14.Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča, da tožnik po obravnavanih dogodkih dostopno pot uporablja za vožnjo in parkiranje na povsem enak način kot pred njimi. Enako velja za njegove sorodnike, ki po tej poti prav tako dostopajo do svojih hiš. Pritožba pa vztraja, da so zaradi ravnanj tožencev, v izogib novim sporom, posest opustile tretje osebe, ki so to posest izvrševale za tožnika. To so delavci vrtnarstva A., ki skrbijo za tožnikov vrt, drugi tožnikovi obiskovalci ter tožnikova otroka, ki se po navedbah tožnika poti izogibata oziroma hodita po njenem robu.

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča o neprepričljivosti izpovedb tožnika in B. B. o tem, da se tožnikova otroka izogibata dostopni poti (tč. 11. obrazložitve), ter se nanjo v celoti sklicuje. Tudi sicer so tožnikove navedbe s tem v zvezi presplošne. Dejstvo, da se njegova otroka izogibata poti oziroma hodita po njenem robu, samo po sebi ne utemeljuje pravno upoštevnega spremenjenega posestnega stanja oziroma znatno oviranega izvrševanja tožnikove posesti. Presplošne so tudi navedbe glede drugih tožnikovih obiskovalcev. Tožnik ni navedel, za katere osebe gre ter kdaj oziroma kako pogosto so te osebe parkirale na dostopni poti in kdaj niso mogle parkirati. Zaradi izostanka trditvene podlage se sodišču tudi ni bilo treba opredeliti do izpovedi C. B., da prijatelji in znanci po obravnavanih dogodkih ne parkirajo več na dostopni poti.

15.Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča o neprepričljivosti izpovedb tožnika in B. B. o tem, da se tožnikova otroka izogibata dostopni poti (tč. 11. obrazložitve), ter se nanjo v celoti sklicuje. Tudi sicer so tožnikove navedbe s tem v zvezi presplošne. Dejstvo, da se njegova otroka izogibata poti oziroma hodita po njenem robu, samo po sebi ne utemeljuje pravno upoštevnega spremenjenega posestnega stanja oziroma znatno oviranega izvrševanja tožnikove posesti. Presplošne so tudi navedbe glede drugih tožnikovih obiskovalcev. Tožnik ni navedel, za katere osebe gre ter kdaj oziroma kako pogosto so te osebe parkirale na dostopni poti in kdaj niso mogle parkirati. Zaradi izostanka trditvene podlage se sodišču tudi ni bilo treba opredeliti do izpovedi C. B., da prijatelji in znanci po obravnavanih dogodkih ne parkirajo več na dostopni poti.

16.Ustrezno konkretizirane trditve je tožnik podal le glede delavcev vrtnarstva, ki naj bi redno parkirali na dostopni poti pred tožnikovo hišo in katerim naj bi drugi in tretji toženec 8. 4. 2020 verbalno in fizično ovirala uporabo poti, po tem dogodku pa naj delavci ne bi več parkirali na dostopni poti, temveč na javni cesti pred zapornico. Pravilna je ugotovitev sodišča, da drugi in tretji toženec tega dne nista fizično ovirala dotedanje uporabe poti. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek, da iz fotografije št. 34 (priloga A38) izhaja, da se vozilo drugega toženca nahaja pred vozilom delavcev vrtnarstva in mu tako preprečuje vožnjo z dostopne poti, kar naj bi sodišče spregledalo. Na fotografiji (ki predstavlja del videoposnetka, ki v postopku ni bil predložen) sta zgolj delno vidni dve vozili, ki glede na ozadje stojita na dostopni poti in bi res lahko stali drug za drugim, kot navaja pritožba. Ni pa razvidno, čigavi sta vozili, ali vozili mirujeta ali ne, prav tako ni mogoče ugotoviti, ali eno vozilo drugemu morebiti preprečuje vožnjo. Fotografija zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje fizičnega oviranja uporabe dostopne poti.

16.Ustrezno konkretizirane trditve je tožnik podal le glede delavcev vrtnarstva, ki naj bi redno parkirali na dostopni poti pred tožnikovo hišo in katerim naj bi drugi in tretji toženec 8. 4. 2020 verbalno in fizično ovirala uporabo poti, po tem dogodku pa naj delavci ne bi več parkirali na dostopni poti, temveč na javni cesti pred zapornico. Pravilna je ugotovitev sodišča, da drugi in tretji toženec tega dne nista fizično ovirala dotedanje uporabe poti. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek, da iz fotografije št. 34 (priloga A38) izhaja, da se vozilo drugega toženca nahaja pred vozilom delavcev vrtnarstva in mu tako preprečuje vožnjo z dostopne poti, kar naj bi sodišče spregledalo. Na fotografiji (ki predstavlja del videoposnetka, ki v postopku ni bil predložen) sta zgolj delno vidni dve vozili, ki glede na ozadje stojita na dostopni poti in bi res lahko stali drug za drugim, kot navaja pritožba. Ni pa razvidno, čigavi sta vozili, ali vozili mirujeta ali ne, prav tako ni mogoče ugotoviti, ali eno vozilo drugemu morebiti preprečuje vožnjo. Fotografija zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje fizičnega oviranja uporabe dostopne poti.

17.Ni pritožbeno sporno, da sta drugi in tretji toženec 8. 4. sunkovito vozila po poti, na kateri so se zato poznale sledi vožnje, ter izrekla žaljivke tožniku in B. B. in ukazovala delavcem, naj umaknejo svoje vozilo (tč. 10. obrazložitve), pri čemer jima je bil očitan prekršek nasilnega in drznega vedenja. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da so delavci prav zaradi teh ravnanj tožencev opustili uporabo dostopne poti. Lokacija parkiranja delavcev po 8. 4. ter razlogi za njeno morebitno spremembo je bila med strankama sporna, saj so toženci tožnikove navedbe s tem v zvezi konkretizirano prerekali v četrti pripravljalni vlogi. Zato ni utemeljen očitek, da sodišče ni ustrezno upoštevalo neprerekanih trditev tožnika. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da je parkiranje delavcev vrtnarstva na javni cesti razvidno iz fotografij in potrjeno v izpovedi tožnika in tretjega toženca. Fotografije v prilogah A19, A20, A31 in A32 prikazujejo kombi delavcev vrtnarstva (priloga A19) in osebno vozilo (priloge A20, A31 in A32), ki kasneje v letih 2020 in 2021 stojita na javni cesti. Pritrditi pa je ugotovitvi sodišča, da fotografije same po sebi še ne dokazujejo, da so delavci v času nastanka teh fotografij parkirali na javni cesti prav zaradi obravnavanih ravnanj tožencev. Tudi iz nasprotujočih si izpovedi zaslišanih ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil režim parkiranja delavcev res spremenjen in zakaj. Tožnikove navedbe so potrdili tožnik in njegova brata, drugače pa sta izpovedali priči D. D. in E. E. Tretji toženec je potrdil, da je po 8. 4. videl vozilo delavcev ob javni cesti, ni pa znal izpovedati o razlogih za parkiranje na tem mestu. Pri tem je neutemeljen očitek, da tožnikovi priči D. D. in E. E. nista bili predlagani zaradi ugotavljanja sprememb pri uporabi poti. D. D. je bil izrecno predlagan tudi glede spremembe uporabe poti po zatrjevanem motenju 8. 4., E. E. pa je bil predlagan na splošno glede izvrševanja posesti na poti. Sodišče zato ni kršilo pravil postopka, ko je upoštevalo njuno izpoved, da nista opazila sprememb glede uporabe poti. Pritrditi je tudi stališču sodišča, da bi lahko o parkiranju delavcev vrtnarstva po 8. 4. in o razlogih za spremembo lokacije objektivno in verodostojno izpovedali delavci sami, vendar je tožnik predlagal zgolj zaslišanje F. F., nato pa tudi ta dokazni predlog umaknil. Sodišče na podlagi celostne ocene izvedenih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moglo zanesljivo ugotoviti zatrjevanega dejstva, da so delavci prav zaradi ravnanj tožencev (in ne morebiti zaradi tožnikove zapornice ob javni cesti ali iz drugih razlogov) spremenili lokacijo parkiranja. Zato je o tem dejstvu pravilno sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP) in zaključilo, da dejstvo ni bilo dokazano. Dokazna ocena v tč. 11 obrazložitve je glede na vse pojasnjeno popolna in vsebinsko prepričljiva.

17.Ni pritožbeno sporno, da sta drugi in tretji toženec 8. 4. sunkovito vozila po poti, na kateri so se zato poznale sledi vožnje, ter izrekla žaljivke tožniku in B. B. in ukazovala delavcem, naj umaknejo svoje vozilo (tč. 10. obrazložitve), pri čemer jima je bil očitan prekršek nasilnega in drznega vedenja. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da so delavci prav zaradi teh ravnanj tožencev opustili uporabo dostopne poti. Lokacija parkiranja delavcev po 8. 4. ter razlogi za njeno morebitno spremembo je bila med strankama sporna, saj so toženci tožnikove navedbe s tem v zvezi konkretizirano prerekali v četrti pripravljalni vlogi. Zato ni utemeljen očitek, da sodišče ni ustrezno upoštevalo neprerekanih trditev tožnika. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da je parkiranje delavcev vrtnarstva na javni cesti razvidno iz fotografij in potrjeno v izpovedi tožnika in tretjega toženca. Fotografije v prilogah A19, A20, A31 in A32 prikazujejo kombi delavcev vrtnarstva (priloga A19) in osebno vozilo (priloge A20, A31 in A32), ki kasneje v letih 2020 in 2021 stojita na javni cesti. Pritrditi pa je ugotovitvi sodišča, da fotografije same po sebi še ne dokazujejo, da so delavci v času nastanka teh fotografij parkirali na javni cesti prav zaradi obravnavanih ravnanj tožencev. Tudi iz nasprotujočih si izpovedi zaslišanih ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil režim parkiranja delavcev res spremenjen in zakaj. Tožnikove navedbe so potrdili tožnik in njegova brata, drugače pa sta izpovedali priči D. D. in E. E. Tretji toženec je potrdil, da je po 8. 4. videl vozilo delavcev ob javni cesti, ni pa znal izpovedati o razlogih za parkiranje na tem mestu. Pri tem je neutemeljen očitek, da tožnikovi priči D. D. in E. E. nista bili predlagani zaradi ugotavljanja sprememb pri uporabi poti. D. D. je bil izrecno predlagan tudi glede spremembe uporabe poti po zatrjevanem motenju 8. 4., E. E. pa je bil predlagan na splošno glede izvrševanja posesti na poti. Sodišče zato ni kršilo pravil postopka, ko je upoštevalo njuno izpoved, da nista opazila sprememb glede uporabe poti. Pritrditi je tudi stališču sodišča, da bi lahko o parkiranju delavcev vrtnarstva po 8. 4. in o razlogih za spremembo lokacije objektivno in verodostojno izpovedali delavci sami, vendar je tožnik predlagal zgolj zaslišanje F. F., nato pa tudi ta dokazni predlog umaknil. Sodišče na podlagi celostne ocene izvedenih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča ni moglo zanesljivo ugotoviti zatrjevanega dejstva, da so delavci prav zaradi ravnanj tožencev (in ne morebiti zaradi tožnikove zapornice ob javni cesti ali iz drugih razlogov) spremenili lokacijo parkiranja. Zato je o tem dejstvu pravilno sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP) in zaključilo, da dejstvo ni bilo dokazano. Dokazna ocena v tč. 11 obrazložitve je glede na vse pojasnjeno popolna in vsebinsko prepričljiva.

18.Do motenja tožnikove posesti tudi ni prišlo 20. 6. 2020, ko je drugi toženec s traktorjem zadel tožnikovega brata B. B. Zadetje samo po sebi ne spreminja posestnega stanja na dostopni poti in ne pomeni odvzema ali omejitve posesti, lahko pa vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, kot je pravilno opozorilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Tudi sicer je B. B. na dostopni poti izvrševal (so)posest v svojem imenu in ne za tožnika, kar izhaja že iz tožnikovih navedb in ni pritožbeno sporno. Zoper njega usmerjenega motenja posesti zato ne bi bilo mogoče šteti za motenje posesti tožnika. Pri tem ni pravno pomembno, kaj je v trenutku zadetja počel na dostopni poti oziroma kam je bil namenjen.

18.Do motenja tožnikove posesti tudi ni prišlo 20. 6. 2020, ko je drugi toženec s traktorjem zadel tožnikovega brata B. B. Zadetje samo po sebi ne spreminja posestnega stanja na dostopni poti in ne pomeni odvzema ali omejitve posesti, lahko pa vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, kot je pravilno opozorilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Tudi sicer je B. B. na dostopni poti izvrševal (so)posest v svojem imenu in ne za tožnika, kar izhaja že iz tožnikovih navedb in ni pritožbeno sporno. Zoper njega usmerjenega motenja posesti zato ne bi bilo mogoče šteti za motenje posesti tožnika. Pri tem ni pravno pomembno, kaj je v trenutku zadetja počel na dostopni poti oziroma kam je bil namenjen.

19.Pravno upoštevnega posega v tožnikovo posest ne predstavlja niti povzročitev škode v obliki sledi na podlagi dostopne poti in zatrjevanega poškodovanja rastlinja, kar je sodišče ustrezno obrazložilo (tč. 12. obrazložitve). Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik niti ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa, kot že navedeno, ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti. Sodišče zato pravilno ni ugotavljalo obsega škode, prav tako se do pritožbenih navedb v tej smeri ne opredeljuje pritožbeno sodišče.

19.Pravno upoštevnega posega v tožnikovo posest ne predstavlja niti povzročitev škode v obliki sledi na podlagi dostopne poti in zatrjevanega poškodovanja rastlinja, kar je sodišče ustrezno obrazložilo (tč. 12. obrazložitve). Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik niti ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa, kot že navedeno, ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti. Sodišče zato pravilno ni ugotavljalo obsega škode, prav tako se do pritožbenih navedb v tej smeri ne opredeljuje pritožbeno sodišče.

20.Motenja posesti ne dokazuje niti elektronsko sporočilo Komunale X. z dne 18. 5. 2021, ki ga je sodišče pravilno interpretiralo. Komunala v njem zgolj ugodi tožnikovemu predlogu, da se s praznjenjem greznice počaka do odločitve sodišča v tem postopku, kar z ničemer ne dokazuje motenja posesti.

20.Motenja posesti ne dokazuje niti elektronsko sporočilo Komunale X. z dne 18. 5. 2021, ki ga je sodišče pravilno interpretiralo. Komunala v njem zgolj ugodi tožnikovemu predlogu, da se s praznjenjem greznice počaka do odločitve sodišča v tem postopku, kar z ničemer ne dokazuje motenja posesti.

21.Ker v postopku ni bilo dokazano, da bi zaradi ravnanj drugega in tretjega toženca prišlo do spremembe posestnega stanja na dostopni poti, tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je sodišče pravilno zavrnilo. Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi zahtevek zoper prvega toženca, zato posebna opredelitev sodišča do ugovora pasivne legitimacije prvega toženca ni bila potrebna.

21.Ker v postopku ni bilo dokazano, da bi zaradi ravnanj drugega in tretjega toženca prišlo do spremembe posestnega stanja na dostopni poti, tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je sodišče pravilno zavrnilo. Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi zahtevek zoper prvega toženca, zato posebna opredelitev sodišča do ugovora pasivne legitimacije prvega toženca ni bila potrebna.

Glede stroškov postopka:

Glede stroškov postopka:

22.Pritožba sodišču očita, da je tožencem priznalo 1.410,18 EUR stroškov preveč, in sicer za 7 nepotrebnih pripravljalnih vlog tožencev, nepotreben odgovor na pritožbo v prvem postopku in previsoko odmerjene stroške za zastopanje na pripravljalnem naroku (vse s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV) ter od kilometrine obračunan DDV.

22.Pritožba sodišču očita, da je tožencem priznalo 1.410,18 EUR stroškov preveč, in sicer za 7 nepotrebnih pripravljalnih vlog tožencev, nepotreben odgovor na pritožbo v prvem postopku in previsoko odmerjene stroške za zastopanje na pripravljalnem naroku (vse s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV) ter od kilometrine obračunan DDV.

23.Neutemeljeno je stališče pritožbe, da toženci niso upravičeni do stroškov za zadnjih 7 pripravljalnih vlog, ki naj bi bile prepozne. Drži sicer, da je sodišče štelo za prepozne vse nove navedbe in dokazne predloge v vlogah po prvem naroku 4. 6. 2021, vendar je dopustilo dokaze, ki jih stranki nista mogli predlagati oziroma predložiti do prvega naroka, ter dokaze, ki niso zavlekli postopka. Sporne vloge niso vsebinsko prazne in v pretežnem delu ne ponavljajo, kar je že bilo povedano, temveč odgovarjajo na nove navedbe tožnika, se izrekajo o novih dokaznih predlogih ter uveljavljajo prekluzijo tožnikovih trditev in dokazov. Zato jih ni mogoče šteti za prepozne in nepotrebne za postopek. Sodišče je tožencem pravilno priznalo tudi stroške za odgovor na pritožbo v prvem postopku. Sodna praksa glede priznavanja stroškov odgovora na pritožbo ni povsem enotna, vendar v novejšem času prevladuje stališče, da je te stroške treba priznati kot potrebne, saj je v nasprotnem primeru poseženo v načelo kontradiktornosti. Očitki o nepotrebnosti odgovora na pritožbo niso utemeljeni. Toženci so v njem argumentirano odgovorili na obsežno, vsebinsko pritožbo tožnika. Sodišče je zato stroške utemeljeno priznalo.

23.Neutemeljeno je stališče pritožbe, da toženci niso upravičeni do stroškov za zadnjih 7 pripravljalnih vlog, ki naj bi bile prepozne. Drži sicer, da je sodišče štelo za prepozne vse nove navedbe in dokazne predloge v vlogah po prvem naroku 4. 6. 2021, vendar je dopustilo dokaze, ki jih stranki nista mogli predlagati oziroma predložiti do prvega naroka, ter dokaze, ki niso zavlekli postopka. Sporne vloge niso vsebinsko prazne in v pretežnem delu ne ponavljajo, kar je že bilo povedano, temveč odgovarjajo na nove navedbe tožnika, se izrekajo o novih dokaznih predlogih ter uveljavljajo prekluzijo tožnikovih trditev in dokazov. Zato jih ni mogoče šteti za prepozne in nepotrebne za postopek. Sodišče je tožencem pravilno priznalo tudi stroške za odgovor na pritožbo v prvem postopku. Sodna praksa glede priznavanja stroškov odgovora na pritožbo ni povsem enotna, vendar v novejšem času prevladuje stališče, da je te stroške treba priznati kot potrebne, saj je v nasprotnem primeru poseženo v načelo kontradiktornosti. Očitki o nepotrebnosti odgovora na pritožbo niso utemeljeni. Toženci so v njem argumentirano odgovorili na obsežno, vsebinsko pritožbo tožnika. Sodišče je zato stroške utemeljeno priznalo.

24.Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče napačno odmerilo stroške za pripravljalni narok. Ker je pripravljalni narok opravilo 3. 2. 2021, temu naroku pa ni takoj sledil prvi narok, temveč je bil ta izveden šele 4. 6. 2021, bi moralo tožencem nagrado pravilno odmeriti na podlagi tar. št. 21/2 OT, to je v višini 50 % iz tar. št. 19 oziroma v višini 150 točk. Ko je sodišče za pripravljalni narok priznalo 360 točk, je torej priznalo 210 točk preveč. Tako je treba tožencem za odvetniške storitve namesto 4.730 točk priznati 4.520 točk, kar s pripadajočimi 2 % materialnimi stroški po 3. odst. 11. čl. OT (55,20 točk) znaša 4.575,20 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 2.745,12 EUR, s pripadajočim 22 % DDV pa 3.349,05 EUR. Neutemeljeno je sodišče odmerilo tudi DDV od priznane kilometrine. Ta tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

24.Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče napačno odmerilo stroške za pripravljalni narok. Ker je pripravljalni narok opravilo 3. 2. 2021, temu naroku pa ni takoj sledil prvi narok, temveč je bil ta izveden šele 4. 6. 2021, bi moralo tožencem nagrado pravilno odmeriti na podlagi tar. št. 21/2 OT, to je v višini 50 % iz tar. št. 19 oziroma v višini 150 točk. Ko je sodišče za pripravljalni narok priznalo 360 točk, je torej priznalo 210 točk preveč. Tako je treba tožencem za odvetniške storitve namesto 4.730 točk priznati 4.520 točk, kar s pripadajočimi 2 % materialnimi stroški po 3. odst. 11. čl. OT (55,20 točk) znaša 4.575,20 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 2.745,12 EUR, s pripadajočim 22 % DDV pa 3.349,05 EUR. Neutemeljeno je sodišče odmerilo tudi DDV od priznane kilometrine. Ta tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV. Višine ugotovljenih stroškov kilometrine, ki znaša 58,50 EUR, pritožba ne izpodbija. Seštevek stroškov odvetniških storitev in kilometrine tako znaša 3.407,55 EUR.

25.Po ugotovitvi, da niso podani drugi po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izrek izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu spremenilo tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.407,55 EUR namesto v znesku 3.575,67 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

25.Po ugotovitvi, da niso podani drugi po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izrek izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu spremenilo tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.407,55 EUR namesto v znesku 3.575,67 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

26.Tožnik je s pritožbo uspel le s sorazmerno majhnim delom, zato je dolžan tožencem na podlagi 3. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP povrniti njihove pritožbene stroške. Ti znašajo 279,99 EUR, in sicer 375 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 225,00 EUR za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT, 2 % materialnih stroškov po 3. odst. 11. čl. OT in 22 % DDV. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 1. odst. 299. čl. in 378. čl. OZ.

26.Tožnik je s pritožbo uspel le s sorazmerno majhnim delom, zato je dolžan tožencem na podlagi 3. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP povrniti njihove pritožbene stroške. Ti znašajo 279,99 EUR, in sicer 375 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 225,00 EUR za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT, 2 % materialnih stroškov po 3. odst. 11. čl. OT in 22 % DDV. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 1. odst. 299. čl. in 378. čl. OZ.

-------------------------------

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 24, 30, 32, 33, 34 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/3, 165, 165/2, 214, 214/2, 215, 236a, 236a/1, 285, 286, 286/3, 339, 339/1

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 24, 30, 32, 33, 34 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/3, 165, 165/2, 214, 214/2, 215, 236a, 236a/1, 285, 286, 286/3, 339, 339/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - člen 11, 11/3 Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 21, 21-2

Odvetniška tarifa (2015) - člen 11, 11/3 Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 21, 21-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.