Jedro

Tožnik je v obravnavanem primeru sicer vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, vendar je bila pritožba vložena prepozno, kot to izpostavlja tudi toženka v odgovoru na tožbo.

Obvestilo z dne 15. 5. 2019 ne predstavlja upravnega akta, zoper katerega je dopusten upravni spor, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Z njim je davčni organ tožnika le seznanil z višino dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2018 ter zneskom odmerjene akontacije dohodnine od katastrskega dohodka.

Očitek o kršitvah pravic iz členov 32, 35 in 38. Ustave RS bi lahko tožnik uveljavljal v okviru rednega upravnega spora in tako uveljavljal pravico do meritorne odločitve sodišča. Opustitev takega sodnega varstva ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT 4213-188/2019-27 z dne 1. 7. 2022 se zavrže. II. Tožba zoper obvestilo Finančne uprave Republike Slovenije DT 4213-2019/2- 00725 z dne 15. 5. 2019 se zavrže. III. Tožba zaradi kršitve ustavnih pravic se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je 24. 11. 2022 vložil obsežno tožbo. Ob sklicevanju na drugi odstavek 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pojasnjuje, da tožbo vlaga zaradi ugotovitve, da je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer je bila tožniku med drugim kršena pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), svoboda gibanja (32. člen Ustave RS) ter pravica do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS). Tožbo vlaga tudi zaradi prepovedi nadaljevanja oziroma ponavljanja dejanja, tj. neizvrševanja postopkovnih obveznosti države, in zaradi odprave posledic dejanja, tako da se tožniku brez razlikovanja glede njegovega družbenega položaja, političnega ali družbenega prepričanja, gmotnega stanja ali druge osebne okoliščine zagotovi enakopravna obravnava in enakost pred zakonom. Z odločbo DT 4213-188/2019-27 z dne 1. 7. 2022 je organ lažno navedel, da je bil tožnik v letu 2018 član kmečkega gospodinjstva s skupnim dohodkom iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v višini 2.961,74 EUR. Tožniku je določil dohodek, kljub temu da ve ali bi moral vedeti, da tožnik ni kmet, član kmetije ali kmečkega gospodarstva, zato odločbo izpodbija v celoti. Izpodbija pa tudi obvestilo istega organa DT 4213-2019/2-00725 z dne 15. 5. 2019. Ob sklicevanju na načelo pravičnosti in načelo sorazmernosti sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi odločbo DT 4213-188/2019-27 z dne 1. 7. 2022 in obvestilo DT 4213-2019/2-00725 z dne 15. 5. 2019 ter finančni upravi prepove nadaljevanja oziroma ponavljanja dejanja, tj. neizvrševanja postopkovnih obveznosti države.

2. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bila tožniku dne 1. 7. 2022 izdana odločba o določitvi davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2018. Pred izdajo odločbe je davčni organ tožnika seznanil z dokazili in zakonskimi predpisi in ga pozval na izjasnitev. Odločba je bila tožniku s fikcijo vročitve vročena 22. 7. 2022. Rok za vložitev pritožbe je iztekel 5. 8. 2022, tožnik pa je pritožbo vložil 6. 8. 2022, torej po izteku zakonsko določenega roka za vložitev pritožbe.

**K I. točki izreka:**

3. Tožba zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije DT 4213-188/2019-27 z dne 1. 7. 2022 ni dovoljena.

4. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom ZUS-1 preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe kumulativno podane vse procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da mora sodišče tožbo zavreči, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 namreč upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Izčrpanost rednih pravnih sredstev je torej predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.

5. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v obravnavanem primeru sicer vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, in tudi, da je pristojni organ o pritožbi odločil. Vendar obenem iz drugostopenjskega sklepa DT 4213-188/2019-33 z dne 3. 10. 2022 izhaja tudi, da je bila pritožba vložena prepozno, kot to izpostavlja tudi toženka v odgovoru na tožbo.

6. Ker je tožnik pritožbo zoper izpodbijano odločbo vložil prepozno, je sodišče tožbo na podlagi 7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo. Kot rečeno, stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže. **K II. točki izreka:**

7. Tožba zoper obvestilo Finančne uprave Republike Slovenije DT 4213-2019/2- 00725 z dne 15. 5. 2019 ni dovoljena.

8. Sodišče tožbo zavrže tudi v primeru, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

10. Iz zakona tako izhajata dva temeljna pogoja, ki ju je treba pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, upoštevati. Prvi pogoj je formalni, saj so upravni akti lahko le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (organi v 1. členu ZUS-1). Drugi pogoj je materialni, po katerem so upravni akti tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v njen pravni položaj. Zato akt, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in ki ni utemeljen na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu, v pravni položaj tožnika ne posega. Tako se v upravnem sporu lahko izpodbija le tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev do pravice ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje samo, če tako določa zakon.

11. Sodišče ugotavlja, da izpodbijano obvestilo z dne 15. 5. 2019 ne predstavlja upravnega akta, zoper katerega je dopusten upravni spor, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Z njim je davčni organ tožnika le seznanil z višino dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2018 (1.191,61 EUR) ter zneskom odmerjene akontacije dohodnine od katastrskega dohodka (118,34 EUR). Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper obvestilo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijano obvestilo, glede na zgoraj citirane določbe, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Z izpodbijanim obvestilom po presoji sodišča ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika niti ne gre za akt izdan v drugi javno-pravni zadevi, kot tudi ne posamični akt, izdan v obliki predpisa (2. in 5. člen ZUS-1), zato izpodbijanega obvestila ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

**K III. točki izreka:**

12. Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na navedeni pravni podlagi je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena tega zakona.1

13. Tožnik je imel možnost zoper odločbo DT 4213-188/2019-27 z dne 1. 7. 2022 vložiti pritožbo, ki jo je sicer vložil, a prepozno. Očitek o kršitvah pravic iz členov 32, 35 in 38. Ustave RS bi lahko uveljavljal v okviru rednega upravnega spora in tako uveljavljal pravico do meritorne odločitve sodišča. Opustitev takega sodnega varstva pa ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva. Posledično subsidiarno sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni dovoljeno.

14. Ker je bilo tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso izpolnjene procesne predpostavke po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 za vodenje subsidiarnega upravnega spora, zato tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni dovoljena (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

15. Sodišče se do tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo iz procesnih razlogov in je vsebinsko ni obravnavalo. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

16. Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.

1 Tako ustaljena sodna praksa, glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 228/2021 z dne 8. 12. 2021, I Up 152/2021 z dne 25. 8. 2021, I Up 11/2016 z dne 27. 1. 2016 in I Up 165/2019 z dne 9. 10. 2019.