Jedro

Tožena stranka s tožnikom ni razčistila okoliščin o tem, kako bi tožnik lahko pristojnemu organu predložil kakšne dokaze o smrti ali celo poboju njegovih družinskih članov in mu ni dala možnosti, da predloži morebitne dokaze, preden je zahtevek zavrgla.

V okoliščinah, ko tožnik ni imel že na prvi pogled neutemeljenega zahtevka glede na zatrjevane poboje družinskih članov, bi tožena stranka morala tožniku dopustiti možnost, da pridobi določene dokaze glede smrti in vzrokov smrti za družinske člane in da bi v primeru uspešno predloženih dokazov ali indicev preverila druge okoliščine v zvezi z lokacijo in časom zatrjevanih pobojev prek informacij o stanju v relevantnem področju Pakistana, pa tega ni storila, ampak je njegov zahtevek zavrgla.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2142-275/2011/38 (1222-13) z dne 8. 3. 2022 opravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A. A. 2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 22. 2. 2022 na zapisnik podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na vprašanje, katera so njegova nova dejstva oziroma dokazi, ki so se pojavili po izdaji odločbe o njegovi drugi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, je dejal, da ima razloge, ki jih je navedel že leta 2018 glede spora zaradi zemlje. Pred dvema mesecema so nasprotniki ubili njegovega očeta, mamo, ženo in dva otroka v Pakistanu. Sedaj ima samo enega otroka, ki živi v Italiji. Do sedaj je bil v zaporu, od koder je bilo zelo drago klicati v Pakistan, zaradi tega pa ni uspel pridobiti dokazov. Na soočenje s tem, kako je izvedel za nova dejstva, če ni mogel klicati v Pakistan, je povedal, da je poklical svojega svaka v Pakistan in ta mu je to povedal. Takrat je naprej poskušal poklicati svojo družino, a jih ni dobil na telefon, nato je poklical svaka. Tudi svak je pobegnil zaradi strahu in sedaj ne ve, koga naj pokliče za ta dokazila. Dokler je bil v tujini, je svak skrbel za njegova starša. Ta dogodek se je zgodil konec leta 2021, točnega datuma ne ve. Bil je depresiven. Za dogodek je izvedel 28. ali 29. decembra 2021. 3. Na vprašanje, zakaj takrat ni vložil zahtevka, ko je izvedel nova dejstva, je dejal, da je prosil socialno delavko v zaporu in ona mu je rekla, da ni možno podati vloge. Večkrat jo je vprašal za to zadevo. Glede pridobivanja dokazil je dejal, da v zaporu ni dostopa do telefona, prav tako stane ena minuta klica v Pakistan 2,5 evra. Takrat, ko je klical, je porabil 20 evrov in celoten čas je samo jokal, potem ni imel več denarja za klic. Takrat je delal za 0,40 evra na uro in porabil je ves denar za en klic. Odslužil je zaporno kazen in delal. V Italiji ima sina in ne ve, kje je. Tri mesece ni našel svojega sina, ki je v Italiji. Mobilni telefon so mu vzeli policisti in vse zbrisali, zato nima več številke. Povedal je, da ne bo mogel predložiti dokazov za svoje navedbe. Takrat je samo poklical svaka, ki mu je na kratko povedal, kaj se je zgodilo in to je vse. Nima niti novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že pred izdajo odločbe. Takrat je prišel iz zapora in šel v azilni dom, kjer je napisal, da želi dati pritožbo. Rekli so mu, da gre v Postojno in da nima možnosti pritožbe. Uradna oseba je ob tem seznanila vlagatelja, da je vložil tožbo zoper odločitev pristojnega organa, ki je bila pravnomočno potrjena s sklepom Upravnega sodišča Republike Slovenije.

4. Iz dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da je vlagatelj pri pristojnem organu predhodno že vložil dve prošnji za mednarodno zaščito, in sicer 29. 8. 2011 (v nadaljevanju: prva prošnja) in 27. 9. 2018 (v nadaljevanju: druga prošnja). Vlagatelj je po podaji prve prošnje po nekaj dneh samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, zato je pristojni organ s sklepom z dne 7. 9. 2011 postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavil. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 16. 9. 2011. Po podani drugi prošnji je pristojni organ z vlagateljem zahtevka dne 23. 11. 2018 in 7. 1. 2019 opravil dva osebna razgovora. Pristojni organ je na podlagi obeh prošenj in osebnih razgovorov ugotovil, da svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred smrtjo zaradi zemljiškega spora med njegovo družino in šestimi bratranci. Pristojni organ je na podlagi preučitve celotne spisovne dokumentacije odločil v rednem postopku in izdal odločbo št. 2142- 275/2011/19 (1312-13) s 26. 2. 2019, s katero je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil. Pristojni organ je v navedeni odločbi ugotovil, da vlagateljevih težav ne more povezati z zakonsko določenimi razlogi za podelitev mednarodne zaščito. Zoper navedeno odločbo pristojnega organa je vlagatelj vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, ki jo je s sklepom opr. št. I U 484/2019-10 z 21. 6. 2019 zavrglo.

5. V zahtevku po 64. in 65. členu ZMZ-1 oseba sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Pristojni organ je preučil in primerjal vlagateljeve izjave iz podanih obeh prošenj za mednarodno zaščito, osebnih razgovorov in podanega prvega zahtevka. Pri tem je ugotovil, da vlagatelj svoj prvi zahtevek utemeljuje s sporom glede zemlje v Pakistanu. Pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku uveljavlja iste razloge, ki jih je že uveljavljal v predhodnem postopku in ki so bili znani že pred izdajo odločbe pristojnega organa št. 2142-275/2011/19 (1312-13) s 26. 2. 2019. Da so razlogi, ki jih v zahtevku uveljavlja vlagatelj isti, kakor v predhodnem postopku, je vlagatelj ob podaji zahtevka potrdil tudi sam, ko je dejal, da je iste razloge navedel že leta 2018. 6. Vlagatelj pa je kot novo dejstvo v zvezi s sporom zaradi zemlje izpovedal, da so nasprotniki pred dvema mesecema ubili njegove starše, ženo in dva otroka. Dokazov do sedaj ni uspel pridobiti niti jih ne ne more pridobiti v prihodnje. Za navedeno je izvedel konec leta 2021, vendar je zahtevek podal šele 22. 2. 2022, ko je bil iz zapora premeščen v Center za tujce in je bil v postopku odstranitve iz Republike Slovenije. Pristojni organ ne sprejema za verjetno, da vlagatelj zahtevka ni mogel podati zahtevka takoj, ko je izvedel novo dejstvo, ker naj bi mu to onemogočili socialni delavci v zaporu, saj je siceršnja komunikacija vlagatelja zahtevka s pristojnim organom preko socialnih delavcev oziroma uprave zapora, ali pa pisno, potekala nemoteno, vlagatelj pa ni prepričljivo izkazal, da bi bilo v tem primeru kakorkoli drugače, ampak meni, da je navedeno storil, da bi namenoma zadržal postopek odstranitve iz države. Pristojni organ ugotavlja tudi, da gre v primeru vlagateljevih navedb za dejstvo, ki je nastalo po izdaji odločbe v letu 2019, in se s tega vidika lahko obravnava kot novo dejstvo. Vendar pa navedeno dejstvo ne povečuje verjetnosti, da vlagatelj izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno dejstvo je neposredno povezano z vlagateljevimi navedbami glede zemljiškega spora, o katerem je že bilo obširno presojano in odločeno.

7. Ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je pristojni organ o omenjenih razlogih že odločal, vlagatelj pa v zahtevku v zvezi s tem sicer navedel, da so mu pred dvema mesecema ubili starša, ženo in dva otroka, ob odsotnosti kakršnih koli dokazil, pri čemer je zahtevek podal šele dva meseca kasneje, ko je izvedel nova dejstva in je bil v postopku odstranitve iz Slovenije, pristojni organ ugotavlja, da v primeru zgoraj omenjenih vlagateljevih navedb ne gre za nova dejstva ali navedbe, ki bi pomembno povečale možnost vlagatelja za pridobitev mednarodne zaščite, kot to opredeljuje 64. člen ZMZ-1, zaradi česar ocenjuje, da je potrebno te navedbe zavrniti, ker ne opravičujejo uvedbe ponovnega postopka.

8. Pristojni organ opozarja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da mora vlagatelj predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Tako stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Up 41/2014 s 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 s 23. 4. 2009, I Up 359/2008 s 17. 7. 2008).

9. V tožbi tožnik pravi, da je prošnjo za mednarodno zaščito leta 2018 podal zaradi strahu pred smrtjo, ki mu grozi s strani njegovih bratrancev zaradi zemljiškega spora. Bratranci so na silo zasedli njegovo parcelo. Njega in njegovo družino so zaradi tega spora napadli, nanje so tudi streljali. Tožnik je bil v matični državi tako preganjan zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini.

10. Tožnik je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka navedel novo dejstvo, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navedel je namreč, da so njegovi nasprotniki ubili njegovega očeta, ženino mamo, ženo in otroka v Pakistanu. Pri tem pa je tudi pojasnil, da je zelo težko kontaktiral svoje sorodnike v Pakistanu in do ustnega sprejema zahtevka še ni uspel pridobiti dokazil o svojih navedbah. Navedel je tudi, da so mu mobilni telefon vzeli policisti in zbrisali vse podatke, zato nima več številk. V Centru za tujce pa je tožnik uspel kontaktirati sorodnike, kontaktiral je ženinega brata. Pridobil je fotografije, ki prikazujejo pogreb očeta in tožnikove žene. Prav tako je pridobil tudi sliko svojega osebnega dokumenta.

11. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu tožniku očita, da je za nova dejstva izvedel leta 2021, zahtevek pa je podal šele 22.2.2022. Tožnik je ob ustnem sprejemu zahtevka pojasnil, da je že v zaporu obvestil socialno delavko in jo večkrat prosil za podajo zahtevka, pa je odvrnila, da tam ni možno podati vloge.

12. V izpodbijanem sklepu je navedeno, da pristojni organ ne sprejema za verjetno, da vlagatelj zahtevka ni mogel podati takoj, ko je izvedel novo dejstvo, ker naj bi mu to onemogočali socialni delavci v zaporu, ampak meni, da je navedeno storil, da bi namenoma zadržal postopek odstranitve iz države. Zaključek tožene stranke je posplošen in neobrazložen. Prav tako ni z ničemer pojasnjeno, kako je prišla tožena stranka do ugotovitve, da je siceršnja komunikacija vlagatelja s pristojnim organom preko socialnih delavcev oziroma uprave zapora, ali pa pisno, potekala nemoteno.

13. Tožnik izpostavlja sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 2286/2018-8 z dne 15.11.2018, v kateri je med drugim navedeno: »V sklopu presoje izpolnitve pogojev za uvedbo ponovnega postopka ni potrebno navajati dejstev in predlagati dokazov v zvezi z novimi razlogi za mednarodno zaščito (ki bi bili drugačni od tistih iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito), pomembno je, da tožnik skladno s 64. členom ZMZ-1 navaja nova dejstva oziroma predlaga nove dokaze (ki so nastali po izdaji prvotne odločbe), četudi v zvezi z razlogi, vsebovanimi že v prvotni prošnji za mednarodno zaščito.

14. Tožeča stranka vsekakor meni, da je smrt najbližjih, za katero so nedvomno odgovorni njegovi bratranci v povezavi z zemljiškim sporom, novo dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka navedenega dejstva ni presojala s tega vidika. V tej luči ni niti razčistila, kaj smrt vseh njegovih bližnjih pomeni za tožnika. Tožena stranka bi morala skladno z 8. in 138. členom ZUP s postavljanjem vprašanj razčistiti dejstva, ki jih je na ustnem sprejemu zahtevka navedel tožnik glede smrti bližnjih. Naloga toženke ni navajati dejstva namesto tožnika, če pa jih tožnik (nepopolno) navede, pa ga mora pozvati, da nepopolne trditve navede oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP.

15. Nasprotno je tožena stranka pavšalno zaključila, da v tožnikovem primeru ne gre za nova dejstva ali navedbe, ki bi pomembno povečevala možnost verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Glede na navedeno se te ugotovitve iz izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 16. Tožniku pa glede na navedeno tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, na katere je toženka oprla svojo odločitev. Gre za kršitev pravice do izjave.

17. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oz. dokazno breme prenesejo izključno na vlagatelja zahtevka. Tožeča stranka meni, da je toženka napačno uporabila prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, češ da je v tovrstnih zadevah dokazno breme izključno na tožniku in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

18. Tožeča stranka pa se v zvezi s stališčem tožene stranke, da je dokazno breme izključno na tožniku, sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1528/2019-5 z dne 27. 9. 2019, kjer je sodišče zavzelo stališče, da dokazno breme tudi v teh zadevah ni absolutno oziroma izključno in v celoti na prosilcu. Če tožnikov zahtevek ni očitno neutemeljen (kar pomeni, da ima t.i. »arguable claim") z vidika 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, potem mora biti tudi v postopkih v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito obravnava dejstev v upravnem postopku ter sodna presoja zakonitosti akta stroga, kar pa pomeni, da mora pristojni organ po potrebi uporabiti ne samo elemente ali dokaze, ki jih predloži prosilec, ampak tudi elemente oziroma informacije o stanju v izvorni državi, ki jih lahko pridobi organ po uradni dolžnosti. Ob tem je treba upoštevati, da stranka v določenih primerih težko ali sploh ne more predložiti neposrednih dokazov za preganjanje oziroma gre lahko za informacije, katere lažje pridobi državni organ. Pomembna so tudi poročila o stanju v izvorni državi, ki bi jih pristojni organ moral poznati, kadar gre za dokaj splošno znana dejstva oziroma poročila.

19. Tožena stranka tudi ni mogla priti do vsebinsko pravilnih zaključkov, če ni preverila informacij o stanju v izvorni državi. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, bi morala presoditi uradna oseba po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP).

20. Načelo nevračanja (non-refoulment) je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Zajeto je tako v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave RS. Gre za pravico absolutne narave. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1072/2019-11 z dne 3. 7. 2019. 21. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep tožene stranke odpravi in dovoli vložitev ponovne prošnje oz. se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

22. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da tožeča stranka po vloženi tožbi zoper odločbo tožene stranke na odločitev naslovnega sodišča ni počakala, ampak je že 31. 5. 2019 (ponovno) samovoljno zapustila Slovenijo. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi drugače navajala, kdo od njenih sorodnikov naj bi bil ubit v Pakistanu, saj je na podaji zahtevka 22. 2. 2022 navedla, da so nasprotniki ubili njegova starša, ženo in dva otroka, v tožbi s 16. 3. 2022 pa navaja, da so ubili njegovega očeta, ženino mamo, ženo in otroka. Tožena stranka v zvezi s predloženimi fotografijami opozarja, da gre za nedopustno tožbeno novoto.

23. Tožena stranka glede na ravnanja tožeče stranke utemeljeno meni, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podala z namenom zadržati postopek odstranitve iz države, saj je to storila neposredno po tem, ko je bila iz zapora premeščena v Center za tujce in je bila v postopku odstranitve iz Republike Slovenije. Tožena stranka vztraja na stališču, da tudi navedeno novo dejstvo tožeče stranke ne povečuje verjetnosti, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno dejstvo je neposredno povezano z navedbami tožeče stranke glede zemljiškega spora, o katerem je že bilo obširno presojano in odločeno. Tožena stranka ob tem opozarja na izpoved tožeče stranke pred naslovnim sodiščem z 9. 3. 2022 v zadevi I U 273/2022, ko je tožeča stranka dejala, da ne potrebuje mednarodne zaščite, potrebuje pa samo dva dneva, da bo odšla iz Slovenije.

24. V pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da je v zvezi z navedbo družinskih članov, ki so bili ubiti s strani tožnikovih bratrancev, pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka očitno prišlo do napake. Lahko da je napaka posledica nesporazuma v zvezi s prevajanjem ali pa je bilo očitno preslišano, da je bila ubita ženina mati. Tožnik je namreč že v predhodnih postopkih pojasnil, da ima samo še očeta, ne pa matere.

25. Tožbi predloženih dokazil – fotografij tožnik ni mogel dostaviti prej, saj jih prej ni uspel pridobiti, kar je pojasnil že v tožbi. Nasprotuje navedbi tožene stranke, da gre za nedopustno tožbeno novoto. Kot je Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1216/2021 z dne 20. 8. 2021 zapisalo, sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in upoštevajoč načela primarnosti prava EU, je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi _ex nunc_ presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj.

26. Vrhovno sodišče pa je v sklepu I Up 86/2018 povzelo stališče iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-585/16, in sicer, da je treba izraz „zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo […] zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj,“ razlagati tako, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve, saj bi mu bil sicer odvzet običajni pomen. Izraz „ex nunc“ opozarja na obveznost sodišča, da opravi presojo, ki, kadar je to primerno, upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, pridevnik „popolna“ v členu 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU pa potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo. Glede na povzeto je presodilo, da je v okviru ex nunc presoje dejstev in dokazov treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v tem delu v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1. 27. Tožeča stranka je prepričana, da je smrt najbližjih, za katero so nedvomno odgovorni tožnikovi bratranci v povezavi z zemljiškim sporom, novo dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka pa pri tem ni razčistila, kaj smrt njegovih bližnjih pomeni za tožnika. Tožena stranka bi morala skladno z 8. in 138. členom ZUP s postavljanjem vprašanj razčistiti dejstva, ki jih je na ustnem sprejemu zahtevka navedel tožnik glede smrti bližnjih.

28. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

29. Tožba je utemeljena.

30. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je tožena stranka upoštevala, da je zatrjevano dejstvo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o tem, da so bili konec leta (28. ali 29 decembra) 2021 zaradi zemljiškega spora, ki ga je tožnik že v prvotnem postopku navedel kot razlog za strah pred preganjanjem oziroma resno škodo, v Pakistanu ubiti tožnikov oče (oziroma starša), njegova žena in dva otroka, in sicer s strani šestih bratrancev, ki se jih je bal že v času prvotnega postopka, „novo“ dejstvo v smislu ZMZ-1. To novo dejstvo je nastalo po izdaji prvotne odločbe v letu 2019. Novo dejstvo naj bi bilo torej uboj očeta, žene in dveh otrok s strani tožnikovih bratrancev zaradi zemljiškega spora in tožnik naj bi to izvedel od svojega svaka, ki je skrbel za tožnikova starša, ko je bil tožnik v tujini.

31. Tožena stranka je v naslednjem koraku dokazne ocene izpeljala, da uboj tožnikovega očeta, žene in dveh njegovih otrok ne povečuje verjetnosti, da vlagatelj izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite,1 kajti strah zaradi zemljiškega spora ni mogoče povezati z zakonsko določenimi pogoji za podelitev mednarodne zaščite2 in da ne gre za nova dejstva ali navedbe, ki bi pomembno povečale možnost vlagatelja za pridobitev mednarodne zaščite.3

32. V tem delu gre v izpodbijanem aktu za napačno uporabo materialnega prava iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kajti splošno znano dejstvo je, da velika večina prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji in veliko prosilcev iz Pakistana v drugih državah članicah EU uveljavlja strah pred preganjanjem ali resno škodo zaradi zemljiških sporov.4 Če gre zgolj za zemljiški spor, potem podlaga v smislu katerega izmed razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 ni podana; drugače pa je, če je v zemljiškem sporu vpletena tudi kakšna druga okoliščina, kot je na primer veroizpoved, varstvo časti, politično prepričanje, kar pa mora ugotoviti pristojni organ na podlagi celovitega zaslišanja, upoštevajoč 15. in 16. člen Procesne direktive 2013/32/EU in 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU.

33. To pomeni, da strah pred preganjanjem v zvezi z zemljiškim sporom ni nujno v vsakem primeru brez povezave z razlogi za preganjanje; še posebej pa je lahko zatrjevano dejstvo, da naj bi zemljiški spor pripeljal do uboja tožnikovega očeta, žene in dveh otrok, povezano oziroma relevantno z vidika utemeljenega strahu pred resno škodo iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ta določba namreč ščiti posameznika in mu daje status subsidiarne zaščite v primeru izkazane grožnje zoper njegovo življenje in telo, oziroma, če gre za nevarnost kršitve prepovedi nečloveškega ravnanja, brez da bi bila za to potrebna podlaga iz 27. člena ZMZ-1. 34. Tej napaki pri razlagi materialnega prava v zvezi s standardom „pomembnega povečevanja verjetnosti,“ da tožnik „izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite“ je tožena stranka v izpodbijani odločbi pridružila štiri argumente, ki se nanašajo na dokazno pravo. Iz izpodbijane odločbe nekako izhaja, da tožena stranka ni verjela tožnikovim navedbam, da je prišlo do omenjenih pobojev, kajti opre se na argument, da tožnik ni predložil _„kakršnih koli dokazov“_, zahtevek je podal _„šele dva meseca kasneje“_,5 poleg tega pa naj bi moral po upravno-sodni praksi slovenskih sodišč, kot pravi tožena stranka, sam predložiti dokaze in navesti nova dejstva, ki opravičujejo postopek in da kasneje nima več možnosti zahtevka dopolnjevati.6

35. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa povzela pravno relevantna dejstva, da je tožnik povedal, da je bil do 22. 2. 2022 v zaporu in s kakšnimi težavami se je soočal, ko je poskušal navezati stik po telefonu z domačimi in potem, ko je uspel stik vzpostaviti s svakom, in da je bil dostop do telefona v zaporu zanj precej omejen in da zaradi tega ni mogel predložiti dokazov o poboju družinskih članov. To ni nerazumno opravičilo za to, da do dneva vložitve zahtevka ni mogel predložiti nobenih dokazov o poboju družinskih članov. Iz upravnega spisa je tudi razvidno, da je bil od dne 24. 2. 2022 zaprt v Centru za tujce zaradi postopka vračanja. Tožena stranka bi zato morala upoštevati, da je možnost pridobitve dokazov o poboju ali vsaj o smrti njegovih družinskih članov pomembno otežena, če je tožniku odvzeta prostost. Tožena stranka s tožnikom ni razčistila okoliščin o tem, kako bi tožnik lahko pristojnemu organu predložil kakšne dokaze o smrti ali celo poboju njegovih družinskih članov in mu ni dala možnosti, da predloži morebitne dokaze, preden je zahtevek zavrgla. Tožena stranka namreč nima prav, ko pravi, da tožnik ne sme zahtevka za uvedbo ponovnega postopka kasneje dopolnjevati - v konkretnem primeru je navedbe o poboju družinskih članov v tožbi poskušal podkrepiti s štirimi fotografijami iz pogreba, predložil pa je tudi kopijo osebnega dokumenta. Prepoved nečloveškega ravnanja je namreč absolutna pravica, kadar stranka v zvezi z 4. členom Listine o temeljnih pravicah EU nima očitno neutemeljenega zahtevka, in tudi Vrhovno sodišče je v sporih v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka že izločilo iz uporabe določbo 52. člena ZUS-1.7

36. Kot nadaljnjo pomembno okoliščino je tožena stranka upoštevala, da tožnik ni zahtevka podal že v zaporu, ampak šele, ko je bil izpuščen in premeščen v Center za tujce zaradi postopka vračanja. Če bi bilo mogoče vzeti za dovolj verjetno, da so bili njegovi družinski člani v Pakistanu pobiti s strani tožnikovih bratrancev zaradi zemljiškega spora, potem seveda okoliščina, da je tožnik podal zahtevek šele, ko je bil nastanjen v Center za tujce zaradi postopka vračanja in ne že, ko je še bil v zaporu, ne more pretehtati v dokazni oceni, kajti prepoved nečloveškega ravnanja je absolutno zavarovana pravica.

37. V kontekstu absolutno zavarovane pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tudi zmotno štela, da je vse dokazno breme na strani tožnika. To ne drži tako z vidika sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki tudi za postopke v zvezi s ponovnimi prošnjami za azil zahteva strogo presojo dejstev oziroma skrbno in natančno oceno tveganja za morebitno kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka,8 kakor tudi z vidika sodne prakse Sodišča EU. Upravno sodišče se je namreč že v sodbi v zadevi I U 1156/2021 z dne 18. 8. 2021 v zvezi s postopkom po 64. in 65. členu ZMZ-1 sklicevalo na sodno prakso Sodišča EU, po kateri je relevantno, _„če se pri predhodni obravnavi take prošnje izkaže, da so se pojavili taki novi elementi ali ugotovitve oziroma da je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve.“_9 Sodišče EU v nadaljevanju uporablja izraz _„če se pri predhodni obravnavi ne razkrijejo taki elementi ali ugotovitve“_,10 kar usmerja tudi na možnost deljenega dokaznega bremena v t.i. _„drugi fazi“_ postopka obravnavanja dejstev in okoliščin v odvisnosti od tega, kakšna je narava novih elementov oziroma dejstev, ki jih je navedel vlagatelj zahtevka ob podaji tega zahtevka. To je potrjeno s stališčem Sodišča EU,11 po katerem člen 40(2) Procesne direktive 2013/32 ne razlikuje med prvo prošnjo za mednarodno zaščito in naknadno prošnjo glede na naravo elementov ali ugotovitev, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da prosilec izpolnjuje pogoje za status upravičenca do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, _„zato je treba presojo dejstev in okoliščin v utemeljitev teh prošenj v obeh primerih opraviti v skladu s členom 4 Direktive 2011/95.“_12 V t.i. _„prvi fazi“_ gre za preverjanje obstoja novih dejstev ali ugotovitev v podporo naknadni prošnji in šele v drugi fazi gre za preverjanja ali novi elementi in ugotovitve, ki so se pojavili, ali jih je prosilec izkazal ali predstavil, lahko znatno povečajo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za priznanje statusa upravičenca do mednarodne zaščite.13 Sodišče EU nato dodaja _„da nikakor ne izhaja, da je bil namen zakonodajalca Unije državam članicam omogočiti, da določijo, da se lahko presoja dokazov, predloženih v utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, razlikuje glede na to, ali gre za prvo prošnjo ali naknadno prošnjo.“_ Dejansko stanje in okoliščine, ki utemeljujejo te prošnje, je v obeh primerih treba obravnavati v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95.14 To pomeni, da mora zadevna država članica v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU _„v sodelovanju s prosilcem“_ obravnavati ustrezne elemente prošnje za mednarodno zaščito.15

38. Takšna obravnava zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa zahteva, da bi v okoliščinah, ko tožnik ni imel že na prvi pogled neutemeljenega zahtevka glede na zatrjevane poboje družinskih članov, tožena stranka morala tožniku dopustiti možnost, da tožnik pridobi določene dokaze glede smrti in vzrokov smrti za družinske člane in da bi v primeru uspešno predloženih dokazov ali indicev preverila druge okoliščine v zvezi z lokacijo in časom zatrjevanih pobojev prek informacij o stanju v relevantnem področju Pakistana, pa tega ni storila, ampak je njegov zahtevek zavrgla.

39. To je pomembno iz razloga, ker je Sodišče EU že večkrat poudarjeno izpostavilo, da se mora že na prvi stopnji upravnega postopka pravilno ugotoviti potrebe prosilca po mednarodni zaščiti,16 kajti Procesna direktiva 2013/32/EU razlikuje med „organom za presojo“, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj na eni strani (člen 2(f)), in sodiščem iz člena 46. Procesne direktive 2013/32/EU na drugi strani, ki je pristojno za pritožbeni postopek. Sodišče EU temu dodaja, da tudi iz uvodnih izjav 16 in 22, člena 4 ter splošne sistematike te direktive izhaja, da je obravnava prošnje za mednarodno zaščito, _„ki jo opravi upravni ali parasodni organ, ki ima posebna sredstva in specializirano osebje na tem področju, ključna faza skupnih postopkov,“_ uvedenih z navedeno direktivo.17 Zato in tudi zaradi posebnih zahtev iz 15. člena Procesne direktive 2013/32/EU, ki jih ni mogoče brez omejitev prenašati v sodni postopek, je določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU lahko podlaga za popravljanje napak upravnega organa s strani sodišča pod pogojem, kot pravi Sodišče EU, _„če nacionalno pravo to dopušča,“_18 ni pa obveznost sodišča, da na podlagi določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU vsako napako ali pomanjkljivost pristojnega organa za odločanje o mednarodni zaščiti popravlja v sporu polne jurisdikcije.19 Sodišče EU v interpretacijah določila člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU pravi, da se ta _„ključna faza pred organom za presojo ne sme zaobiti“_, četudi ima sodišče „možnost“, da sámo preuči naknadno prošnjo v smislu člena 40(1) Procesne direktive 2013/32/EU v okviru obravnavanja tožbe.20

40. V tej zvezi Upravno sodišče pojasnjuje, kako je treba razumeti sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022, kjer je tudi šlo za zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka in je Vrhovno sodišče Upravnemu sodišču naložilo, da zaradi storjene absolutno bistvene kršitve določb postopka samo odloči o stvari in da ne sme zadeve vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

41. V zadevi Alheto, na katero se sklicuje Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022, se je namreč tretje vprašanje sodišča iz Bolgarije glasilo, ali „lahko“ sodišče v okviru popolne in _ex nunc_ presoje presoji upošteva dokaze, vključno z razlogi za nedopustnost, ki niso bili upoštevani pri sprejetju upravne odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.21 Sodišče EU je odgovorilo, da takšne elemente in tudi tiste, ki so se pojavili po sprejetju upravne odločbe, sodišče „mora“ upoštevati,22 kar pa ne pomeni, da mora vsako napako organa, ki je pristojen za odločanje o prošnji sodišče popravljati v sporu polne jurisdikcije. Sodišče države članice EU po stališču Sodišča EU to „lahko“23 naredi, oziroma to naredi „po potrebi,“24 kadar je to „primerno,“25 kajti določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU „omogoča“ izčrpno obravnavanje prošnje.26 Ravno tako se je tudi četrto vprašanje bolgarskega sodišča glasilo, ali „je treba“, čeprav organ za presojo določenega razloga ni preučil, spis vrniti upravnemu organu, da opravi razgovor o dopustnosti iz 34. člena Procesne direktive 2013/32/EU dopolni postopek.27 Sodišče EU je odgovorilo, da se zahteva glede podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj, če nacionalno pravo to dopušča, lahko nanaša tudi na razloge za nedopustnost prošnje za mednarodno zaščito iz člena 33(2) te direktive in da mora sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, _„če namerava preučiti razlog za nedopustnost,“_ ki ga organ za presojo ni preučil, izvesti zaslišanje prosilca, da mu omogoči, da osebno in v jeziku, ki ga obvlada, predstavi svoje mnenje o uporabi navedenega razloga za njegove posebne okoliščine.28 To pomeni, samo če se sodišče odloči, da bo namesto upravnega organa odločalo o nekem razlogu, o katerem se pravni organ ni opredelil, potem mora sodišče prosilcu omogočiti, da ta predstavi svoje mnenje o uporabi predmetnega razloga in mora napraviti celovito in ex nunc presojo dejstev in okoliščin. Ni pa Sodišče EU razlagalo določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v tem smislu, da neposredni učinek pomeni tudi to, da sodišče ne sme vrniti zadeve upravnemu organu v ponovno odločanje, ampak mora vedno samo meritorno odločiti o zadevi. Tega pravo EU ne ureja, saj se določilo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU nanaša zgolj na _„presojo pravnega sredstva, ne pa tudi na morebitne posledice razveljavitve“_ ali odprave odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo. Sodišče EU pravi, da „_zato lahko države članice določijo, da je treba spis po taki razveljavitvi vrniti temu organu, da ta sprejme novo odločbo.“_29 Iz tega izhaja, da odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo o zahtevku samo odločalo, ampak da bo zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ne more biti v nasprotju s pravom EU.

42. Ker je tožena stranka nepravilno razlagala določbo prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 in je tudi nepravilno uporabila pravila dokaznega bremena, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo na seji senata in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1; prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1, drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tudi po sodni praksi Sodišča EU v primeru, da nacionalno sodišče oceni, da lahko posodobljeno in popolno presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem, če dejanske okoliščine ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti odločbe.30 Pravica do ustnega zaslišanja je dana v okviru pravice do obrambe, vključno s tem, da prosilec dobi možnost, da popravi napako ali da navaja elemente, ki govorijo njemu v prid.31 Tudi z vidika standardov EKČP iz 6. člena ustno zaslišanje tožnika v konkretnem primeru ni bilo potrebno,32 pri čemer tožnik zaslišanja na glavni obravnavi niti ni zahteval.33 Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na mnenje Upravnega sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Prvi odstavek na strani 3 izpodbijane odločbe. 2 Ibid. in drugi odstavek na strani 2 izpodbijane odločbe. 3 Ibid. drugi odstavek na strani 3 izpodbijane odločbe. 4 V splošno dostopnih informacijah o stanju v Pakistanu se v angleškem jeziku uporabljajo izrazi, kot so na primer: _„land disputes“_ ali _„land grabbing“_, ali _„common property disputes“_, ali _„territorial disputes.“_ 5 Drugi odstavek na strani 3 izpodbijane odločbe. 6 Četrti odstavek na strani 3 izpodbijane odločbe. 7 Glej: sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022, odst. 7. 8 M.D. et M.A. c. Belgique, Req. no. 58689/12, odst. 64-66. 9 C-651/19, JP, 9. 9. 2020, odst. 59. 10 Ibid. odst. 59. 11 C-921/19, LH, 10. 6. 2021, odst. 36-37, 51-53. 12 Ibid. odst. 40, 44. 13 Ibid. odst. 51-53. 14 Ibid. odst. 57-58. 15 Ibid odst. 60 16 C-517/17, Addis, 16. 7. 2020, odst. 60. 17 Ibid. odst. 61; glej tudi C-585/16, Alheto, odst. 103, 116 in C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 96, 97. 18 C-517/17, Addis, odst. 62. 19 V tej zvezi je pomemben del določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/327EU, ki pravi, da države članice zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, _„po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti“_ v skladu z Direktivo 2011/95/EU. 20 C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 97-101. 21 C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 63. 22 Ibid. odst. 118. 23 Ibid. odst. 102. 24 Ibid. odst. 106, 115; glej tudi C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 92 25 C-585/16, Alheto, odst. 111; glej tudi C-652/16, Ahmedbekova, odst. 93. 26 C-585/16, Alheto, odst. 112. 27 Ibid. odst. 119. 28 Ibid. odst. 130. 29 Ibid. odst. 146, glej tudi odst. 148-149. 30 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 41-46, 49. Več in natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1276/2019-19 z dne 13. 5. 2020, odst. 85-119. 31 C-348/16, Sacko, odst. 32-35, 37-38 32 Maaouia v. France, odst. 33-41. 33 Mutatis mutandis Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, [GC], odst. 190-191.