Jedro

Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Ravno zaradi nujnosti in prednostne obravnave zadeve sodna praksa dopušča nižji dokazni standard.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.000 EUR nadomesti z zneskom 500 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsak udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zaradi nasilja v družini nasprotnemu udeležencu izreklo prepoved: vstopa v hišo na naslovu L., v kateri živi predlagateljica; približevati in zadrževati se v bližini hiše, kjer živi predlagateljica na razdalji, manjši od 200 m; zadrževati in približevati se frizerskemu studiu, kjer dela predlagateljica na razdalji manjši od 200 m; navezovati stike s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo (telefon, elektronska pošta, SMS, Facebook, Vyber, Instagram, Snapchat, ipd.) in tudi preko tretjih oseb; vzpostavljanje vsakršnih srečanj s predlagateljico; objavljanje osebnih podatkov predlagateljice ali vsebine dokumentov, sodnih in upravnih spisov ali osebne zapise, ki se nanašajo na predlagateljico, kadarkoli in kjerkoli (I. točka izreka). Za primer, če prekrši katero od obveznosti iz I. točke izreka sklepa, je prvo sodišče nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 1.000 EUR (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da ugovor in pritožba ne zadržita izvršitve sklepa. Kar je predlagateljica predlagala več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper I., II. in V. točko izreka sklepa vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Glede zatrjevanega nasilja v letu 2017 navaja, da so si izjave predlagateljice v izpovedbi z dne 15. 1. 2019 nasprotujoče. Predlagateljica očitno prilagaja trditveno podlago potrebam postopka. Navedla je, da se je sprva incident zgodil na morju, poškodbo (podpludbo) je tudi poslikala, kasneje pa je izpovedala, da se dogodek ni zgodil na morju. Nadalje iz navedb predlagateljice izhaja, da jo je nasprotni udeleženec zgrabil, jo položil na tla, lasal ter ob tem tudi glasno kričal, pri čemer sta bila ob navedenih dogodkih prisotna tudi njuna otroka, ki sta spala v prostoru, ločenem od dogajanja. Nasprotni udeleženec poudarja, da je že v postopku na prvi stopnji opozoril, da v takem primeru otroci prav gotovo ne bi spali. Ob ugotovitvah sodišča o mišičasti konstrukciji nasprotnega udeleženca, bi predlagateljica ob opisanih ravnanjih nedvomno utrpela poškodbe, ki bi bile razvidne navzven. Tudi navedbe predlagateljice glede načina predaje otrok niso konsistentne. Tako v predlogu navaja, da nasprotni udeleženec svoje vozilo parkira ob predlagateljičinem, na naroku pa je izpovedala, da nasprotni udeleženec vozilo parkira pred njenim vozilom. Navedbe predlagateljice, da v temi čaka otroke in o svetenju z žarometi v njeno vozilo, so najmanj vprašljive, saj je osem od štirinajstih zatrjevanih srečanj potekalo poleti, ko je tema šele okoli 21. ure. Nasprotni udeleženec je predlagal zaslišanje njegove partnerice A. A., ki je bila prisotna ob predaji otrok, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, z obrazložitvijo, da je dejansko stanje po izvedenem dokaznem postopku že dovolj razjasnjeno. Predlagateljica v predlogu tudi ne omenja, kakšne naj bi bile posledice zapisov, v katerih naj bi se prepoznala, niti ne navede, kakšna občutenja naj bi pri tem občutila. Predlagateljica je za zapise izvedela preko tretjih oseb, saj je nasprotnega udeleženca na družabnem omrežju Facebook, kjer so se pojavili navedeni zapisi, blokirala. Predlagateljica navedenih zapisov ni opredelila kot psihično nasilje, ampak kvečjemu kot žaljiv zapis. Ker iz sklepa sodišča ni mogoče razbrati, katera ravnanja sodišče šteje za protipravna in zakaj, tudi ni mogoče preveriti navedb sodišča, da je predlog predlagateljice pravočasen. Odločitev sodišča, da se ukrepe izreče za obdobje dvanajstih mesecev ni skladna z načelom sorazmernosti. Poudarja, da ima pravico do stikov z otrokoma, ki mu je sedaj onemogočena. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj je določilo denarno kazen v višini 1.000 EUR, za primer, če bi nasprotni udeleženec ravnal v nasprotju s sklepom sodišča, saj je predlagateljica predlagala 500 EUR denarne kazni. Opozarja, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko, ter da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta udeleženca bivša zakonca. Njuna življenjska skupnost je prenehala že septembra 2017, vendar se redno srečujeta pri predaji oziroma prevzemu njunih skupnih otrok, mladoletne B. B. in mladoletnega C. C. 6. Podlaga za izrek ukrepov, določenih v 19. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini,2 je ugotovitev, da je povzročitelj nasilja žrtev telesno poškodoval, ali ji prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo, ali druge osebnostne pravice. V zakonsko opredelitev fizičnega nasilja v družini sodi vsaka uporaba fizične sile ali grožnje z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti, ali da kaj trpi in ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroča bolečino, strah ali ponižanje, oboje pa ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe. Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije (tretji in peti odstavek 3. člena ZPND). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je pri psihičnem nasilju predvsem pomembno, kako ravnanje ali vedenje povzročitelja nasilja dojema ogroženi.

7. Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Ravno zaradi nujnosti in prednostne obravnave zadeve sodna praksa dopušča nižji dokazni standard, zaradi česar sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva ter na podlagi argumentirane dokazne ocene sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti sledi sodišču prve stopnje.

9. Nasprotni udeleženec je vsakršno nasilje predlagateljice zanikal ter je zatrjeval, da je bil on žrtev predlagateljičinega psihičnega in fizičnega nasilja. Vendar mu sodišče prve stopnje glede na listinsko gradivo in izpovedbo obeh udeležencev, ni sledilo. Prvo sodišče je z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je bila predlagateljica žrtev, najprej fizičnega nasilja, ko je 29. 6. 2017 utrpela veliko modrico na desnem stegnu ter v juliju 2017, ko jo je nasprotni udeleženec v medsebojnem prepiru vrgel na tla, jo držal za vrat in vlekel za lase. Podobno se je dvakrat ponovilo v avgustu 2017, kar izhaja tako iz njene izpovedbe, kot tudi iz zapisnika Specializiranega državnega tožilstva, sestavljenega v prostorih PP z dne 4. 12. 2017. Fizično nasilje je nato prešlo v psihično in se je najmanj od 24. 4. 2018 redno izvajalo ob predaji mladoletnih otrok, ko je nasprotni udeleženec predlagateljico zaparkiral, v jesenskih oziroma zimskih mesecih svetil z dolgimi lučmi, jo čakal, da odpelje, nato pa vozil za njo, kar izhaja iz njene konsistentne in prepričljive izpovedi, sodišče prve stopnje pa zaznalo tudi njeno čustveno prizadetost. Enak potek dogodkov, o katerih je izpovedala predlagateljica, izhaja tudi iz zapisa multidisciplinarnega tima in ocene ogroženosti, ki jo je podal CSD X, dne 14. 1. 2018, kjer je multidisciplinarni tim zaključil, da gre pri predlagateljici za srednjo stopnjo ogroženosti s strani nasprotnega udeleženca, kot povzročitelja nasilja, kar je utemeljevalo s tem, da je nasprotni udeleženec nepredvidljiv, da nima uvida v svoja ravnanja, ki trajajo dalj časa in da z njimi ne preneha.

10. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga zaradi katerega prvo sodišče ne bi sledilo predlagateljičini izpovedbi glede fizičnega in psihičnega ravnanja nasprotnega udeleženca v dogodkih v letu 2017 ter ob predaji otrok od najmanj 24. 4. 2018 dalje. Poleg tega pritožba iztrgano iz konteksta izpostavlja posamezne dele izpovedbe predlagateljice glede dogodkov v letu 2017, ki naj bi kazale na to, da predlagateljica naj ne bi bila žrtev zatrjevanega nasilja, s čimer pa nasprotni udeleženec ne more uspeti. Predlagateljica namreč v predlogu ni zatrjevala, da je do poškodbe (podpludbe) prišlo na morju. Neumestna je tudi navedba pritožnika, da bi morala predlagateljica glede na njegovo mišičasto konstrukcijo utrpeti poškodbe, ki bi bile vidne tudi navzven. Nepomembno je tudi, ali je nasprotni udeleženec vozilo parkiral ob ali pred predlagateljičinim vozilom, bistvena je ugotovitev, da je zaparkiral njeno vozilo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je s stopnjo verjetnosti izkazano, da se žaljivi zapisi na osebnem profilu nasprotnega udeleženca na FB nanašajo prav na predlagateljičino družino. Iz izpovedbe predlagateljice pa je tudi razvidno, da so takšna ravnanja nasprotnega udeleženca pri predlagateljici povzročila prestrašenost, zaradi česar je bilo poseženo v njeno dostojanstvo in osebnostne pravice. Na podlagi takih ugotovitev je prvostopno sodišče pravilno materialnopravno opredelilo ravnanje nasprotnega udeleženca kot fizično in psihično nasilje in mu je utemeljeno izreklo ukrepe, opisane v I. točki izreka izpodbijanega sklepa.

11. Kot je ugotovilo prvo sodišče v 16. točki obrazložitve sklepa, je nasprotni udeleženec najmanj od 24. 4. 2018 dalje nad predlagateljico vršil psihološki pritisk, torej je bil njen predlog, vložen 30. 11. 2018, vložen pravočasno3. 12. Pravilno je sodišče prve stopnje izreklo izrečene ukrepe za obdobje dvanajstih mesecev, upoštevajoč posebno trdovratnost in doslednost nasprotnega udeleženca v svojem početju. Čeprav sodišče prve stopnje na predlog predlagateljice o višini denarne kazni ni vezano, pritožba utemeljeno opozarja, da je kazen izrečena v previsokem znesku. Po oceni pritožbenega sodišča bo tudi denarna kazen v višini 500 EUR učinkovito odvračala nasprotnega udeleženca od nadaljnjih nasilnih dejanj. V primeru kršitve pa bo v nadaljevanju določena lahko višja denarna kazen. V tem delu je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

13. Izrečeni ukrepi so tudi v skladu z načelom sorazmernosti, saj bo predlagateljica z izrečenimi ukrepi učinkovito zaščitena, po drugi strani pa z njimi ne bo bistveno poseženo v osebnostne pravice nasprotnega udeleženca.

14. Pravica do stikov z otrokoma z izdajo izpodbijanega sklepa nasprotnemu udeležencu ni onemogočena, saj se po sklepu Okrožnega sodišča v Kranju z dne 19. 12. 2018 predaja in prevzem otrok izvajata tako, da se udeleženca postopka ne srečujeta. Obravnavana odločitev torej ni ovira za izvrševanje stikov med nasprotnim udeležencem in otrokoma.

15. Ker ostali uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo.

16. Nasprotni udeleženec je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, zato nosi svoje stroške postopka. Skladno z določbo 35. člena ZNP, predlagateljica nosi stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZPND. 3 V zadevi so sicer relevantni dogodki, ki so se zgodili v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga, vendar je prvo sodišče pravilno presojalo zatrjevano psihično nasilje tudi v luči preteklih nasilnih dejanj.