Jedro

Višje cene, podražitve oziroma splošno zvišanje življenjskih stroškov, samo po sebi ne morejo pomeniti okoliščin, ki bi bile podlaga za sodni poseg v pravnomočno določeno preživnino. Te so krite z usklajevanjem preživnin.

Otroški dodatek se odšteje od višine mesečnih potreb preživninskega upravičenca le izjemoma, ko je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev zelo slabo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan za preživljanje mld. D. S. plačevati namesto preživnine, določene s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 512/2009 z dne 25. 3. 2010 v znesku 100,00 EUR mesečno, na 140,00 EUR zvišano mesečno preživnino. Višji tožbeni zahtevek mld. D. je sodišče zavrnilo in v celoti tožbena zahtevka mld. M. in mld. S.. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je toženec dolžan mld. D. povrniti pravdne stroške v znesku 75,23 EUR.

2. Tožniki so zoper zavrnilni del sodbe vložili pravočasno pritožbo, s katero uveljavljajo pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Uveljavljajo tudi kršitve določb 14. člena in 22. člena Ustave R Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Menijo, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine mesečnih kolektivnih stroškov, ne višine individualnih stroškov, ki nastajajo mesečno z njihovim preživljanjem. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mati ne plačuje najemnine za stanovanje, ki ga ima v solasti s tožencem. Okrajno sodišče je v nepravdnem postopku zaradi ureditev razmerij med solastniki s sklepom z dne 27. 3. 2014 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere je mati tožnikov dolžna tožencu plačevati 50,00 EUR mesečno za uporabo njegovega solastnega deleža stanovanja, v katerem živijo. Sodišče prve stopnje odločitve o višini mesečnih individualnih stroškov ne obrazloži, prav tako ne upošteva vseh postavk, ki so jih tožniki navedli v tožbi (npr. kolo, rolerji, športna oprema, prehranska dopolnila). Nesporno je dejstvo, da se z odraščanjem otrok povečajo njihove potrebe po razvedrilu, čtivu in prostem času. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je od preživninskih potreb mladoletnih upravičencev odštelo otroški dodatek. Gre za dopolnilni prejemek otroka za njegovo preživljanje in ne dopolnilni prejemek staršev, s katerimi se zniža njihova preživninska obveznost. Sodna praksa šteje, da se otroški dodatek odšteje od višine mesečnih potreb preživninskega upravičenca le izjemoma, ko je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev zelo slabo. Le v takih primerih lahko otroški dodatek predstavlja korektiv slabega premoženjskega stanja in ga je zato dopustno upoštevati pri odmeri preživnine. V konkretnem primeru ne gre za takšno izjemno situacijo. Oba starša sta namreč zaposlena, njegova plača pa se viša. Dejstvo, da ima toženec kreditne obveznosti, ki niso povezane s preživljanjem otrok ne s preživljanjem njega samega, ne sme vplivati na višino mesečne preživninske obveznosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o kolektivnih in individualnih potrebah mladoletnih tožnikov. Zaradi napačnega upoštevanja otroškega dodatka je sodišče napačno porazdelilo preživninsko breme med oba zavezanca za plačevanje preživnine. To bi pomenilo, da je mati otrok za njihovo preživljanje dolžna zagotoviti več kot polovico sredstev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 512/2009 z dne 25. 3. 2010 predstavlja individualni zakon za stranke, saj na avtoritativen način določa ravnanje strank v spornem razmerju. To med drugim pomeni nemožnost ponovnega ugotavljanja dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, saj je njihova vsebina že pravnomočno fiksirana. Značilnost razmerij med otroci in starši ter realistična ocena zakonodajalca o rasti življenjskih stroškov pa je pogojevala takšno zakonsko ureditev, ki omogoča poseg v pravnomočne odločitve, ki se na takšna razmerja nanašajo. V 132. in 132.a členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je urejen dvojni sistem spreminjanja višine sodno določenih in dogovorjenih preživnin: - sistem usklajevanja preživnin z rastjo življenjskih stroškov (t.i. valorizacija preživnin, 132.a člen ZZZDR) in - sistem prilagajanja preživnin spremenjenim osebnim okoliščinam preživninskih upravičencev in zavezancev (zvišanje, znižanje, ukinitev preživnine, 132. člen ZZZDR).

5. Sistem spreminjanja višine preživnin po navedenima določiloma deluje vzporedno. To pomeni, da višje cene, podražitve oziroma splošno zvišanje življenjskih stroškov, samo po sebi ne morejo pomeniti okoliščin, ki bi bile podlaga za sodni poseg v pravnomočno določeno preživnino. Te so krite z omenjenim usklajevanjem preživnin. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek mld. M. in mld. S. že po podlagi ni utemeljen. Ugotovilo je celo, da se njuni stroški preživljanja v primerjavi s tistimi, ki so bili ugotovljeni s sodbo P 512/2009 z dne 25. 3. 2010, s katero je bila določena preživnina za njuno preživljanje, niso povečali. Z omenjeno sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da znašajo stroški za preživljanje M. in S. približno 300,00 EUR, na enak znesek pa je ocenilo tudi sedanje stroške preživljanja mld. M., medtem ko je stroške za preživljanje S. ocenilo na znesek 285,00 EUR. Pri tem ne drži pritožbeni očitek o neobrazloženosti takšnega zaključka. Sodišče prve stopnje je pri obeh otrocih upoštevalo tako t.i. kolektivne stroške, kot tudi individualne stroške preživljanja. Tožbenim trditvam ni sledilo pri oceni stroškov obleke in obutve, saj je kot realen znesek za zagotovitev te potrebe upoštevalo 50,00 EUR in ne 100,00 EUR mesečno. Pri tem je sodišče pravilno navedlo, da starša glede na svoje premoženjske zmožnosti v tožbi zatrjevanega zneska nista zmožna zagotoviti. Enako velja tudi glede stroškov športne opreme. Ti so bili v tožbi navajani pri opredelitvi potreb mld. S. in D.), ki jih zato prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se preživninske potrebe obeh otrok niso spremenile oziroma povečale.

6. Spremenile pa se niso tudi zmožnosti obeh preživninskih zavezancev (1). Sodišče je ugotovilo, da so se dohodki obeh nekoliko povišali, pri tem pa so se odstotkovno bolj povečali dohodki matere v primerjavi s tistimi ob prejšnji določitvi preživnine (matere za 40 % in očeta za 17 %). Podlage za zvišanje preživninske obveznosti toženca tako ni. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da se vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki (zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok) v primerjavi s prejšnjo določitvijo preživnine ni porušilo in da zato ni razlogov za poseg v pravnomočno določeno preživnino.

7. Drugačen pa je zaključek glede ugotovitve preživninskih potreb mld. D.. Njene preživninske potrebe so se povišale z njenim vstopom v vrtec, kar pogojuje dodatne stroške v višini 92,00 EUR (30 % oskrbnine). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da celoten znesek za zagotovitev njenih preživninskih potreb znaša 317,00 EUR. Po odbitku otroškega dodatka v znesku 83,23 EUR sta tako starša za njeno preživljanje dolžna zagotoviti znesek 234,00 EUR, ki ga je sodišče med oba porazdelilo tako, da je toženec dolžan za D. preživljanje mesečno prispevati po 140,00 EUR, mati pa 94,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju preživninskega bremena obeh staršev pravilno upoštevalo, da je del preživninskih potreb krit z otroškim dodatkom oziroma pri M. tudi z državno štipendijo. Tožniki v pritožbi opozarjajo na sodno prakso, v kateri se otroški dodatek odšteje od višine mesečnih potreb preživninskega upravičenca le izjemoma, ko je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev zelo slabo. Prav za tak primer pa v obravnavanem primeru tudi gre. Ne more biti dvoma, da je ob tako nizkih dohodkih obeh staršev otroški dodatek potrošen za preživljanje otrok, kar pomeni, da materi preživninskega bremena v višini otroškega dodatka ni treba kriti iz drugih sredstev. Neupoštevanje otroškega dodatka in posledično zvišanje preživninskega bremena toženca, ki pa ga ne bi mogel kriti (iz plačilnih list za toženca izhaja, da ima za preko 600,00 EUR mesečnih odtegljajev (2)) bi po drugi strani pogojevalo znižanje socialnih transferjev za otroke zaradi formalno višjega prikaza dohodkov družine, kar bi bilo v nasprotju s koristjo otrok.

9. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato so sami dolžni kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Okoliščina, da mora mati po začasni odredbi plačevati uporabnino v znesku 50 EUR, je nastopila po zaključku naroka za glavno obravnavo, zato ni mogla biti upoštevana v izpodbijani odločitvi.

(2) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znaša njegov povprečen mesečni dohodek iz delovnega razmerja 889,00 EUR.