Jedro

Če prejemnik ne prevzame nobenih obveznosti, gre za izročilno pogodbo. Kadar pa se prejemnik zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve, gre po vsebini za pogodbo o preužitku. Pogodba o preužitku je aleatorna, kar pomeni, da ob sklenitvi pogodbe koristi oziroma bremena pogodbenih strank niso določljive. Za presojo o naravi pogodbe zato ni pomembno, kakšno je razmerje med vrednostjo koristi, ki jo je prejemnik dejansko nudil izročevalcu, in vrednostjo prejetega premoženja, ampak namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek 1) za ugotovitev, da je izročilna pogodba, ki sta jo 14. 3. 1986 sklenila I. in toženec, v celoti neodplačna in prikriva darilno pogodbo ter nima pravnega učinka proti tožnici glede ¼ nepremičnin parc. št. ..., ..., ..., … in ..., vse k. o. X, ter se navedene nepremičnine v ¼ deležu vrnejo v zapuščino po pokojni I., in 2) za ugotovitev, da darilna pogodba, po kateri je I. izročila tožencu znesek kupnine za nepremičnini parc. št. ... in ..., obe k. o. X, nima pravnega učinka proti tožnici glede ¼ prejetega zneska in je toženec dolžan znesek 20.000 EUR vrniti v zapuščino po pokojni I..

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Napačno je stališče sodbe, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Trditve o vrednosti celotnega zapustničinega premoženja ob smrti in o vrednosti oporočnih razpolaganj so bile podane v II. točki tožbe, to pa ob upoštevanju navedbe, da je zapustnica vse svoje premoženje zapustila tožencu, pomeni, da je vrednost oporočnih razpolaganj znašala enako. Podane so bile tudi trditve o vrednosti premoženja, ki je bilo predmet izročilne pogodbe, in o vrednosti darila. Točnega zneska prikrajšanja pa ni mogla navesti, ker je zapustnica ob smrti razpolagala tudi z nepremičninami, pridobljenimi na podlagi sklepa D 105/2009 z dne 7. 1. 2011, glede katerih je bil voden postopek o vprašanju, ali sodijo v zapuščino ali ne. Natančen obračun prikrajšanja opravi zapuščinsko sodišče. V dopolnitvi tožbe je bil izdelan le matematični obračun prikrajšanja, ki ga je bilo mogoče narediti že na podlagi tožbenih navedb. Sodba se opira na izpovedbe prič, ki so bile predlagane prepozno. Zmotno je stališče sodbe, da sporna pogodba predstavlja pogodbo o preužitku. Pridržanje določenih pravic ob sklenitvi ne spremeni narave izročilne pogodbe niti posledic njene neveljavnosti. Ni podlage za sklep, da je toženec oblikoval drugačno voljo od te, ki je izražena v pogodbi. Soglasje volj mora obstajati ob sklenitvi pogodbe. Kasnejše morebitno dejansko izvrševanje določenih obveznosti ne more spremeniti narave pogodbe. Toženec je sam povedal, da mu je zapustnica povedala le, da mu bo izročila vse premoženje in ob tem ni zahtevala kakšne nasprotne storitve, toženec pa se z njo o vsebini pogodbe ni pogovarjal. Toženec ni izoblikoval volje za sklenitev kakršnekoli drugačne pogodbe kot izročilne. Ugotovitev sodbe, da je bil toženec opozorjen, da bo skrbel za vse stroške do zapustničine smrti, je v nasprotju s samo vsebino pogodbe. Izpovedba je tudi sicer pavšalna, saj je toženec (ob izdatni pomoči sodišča) šele sredi postopka ugotovil, da gre za odplačno pogodbo, ki je povsem strokovni termin. Zapustnica mu tega ob podpisu gotovo ni omenjala, še manj pa je to storilo sodišče, saj je vsebina opozorila jasno razvidna iz same izročilne pogodbe. Tudi tožnica je povedala, da je bila pogodba sklenjena le zato, da bi zapustnica pridobila varstveni dodatek, temu dejstvu pa toženec ne le ni nasprotoval, ampak ga je celo potrdil, saj ni bil seznanjen ne z vsebino pogodbe ne z obveznostmi. To potrjujejo tudi toženčeve navedbe, ki je v vlogi z dne 13. 7. 2013 navedel, da sta z mamo tožnici v zameno za sodelovanje pri plačilu doma za ostarele ponudila nekaj premoženja in da se je toženec šele leta 2009 po posvetovanju z odvetnikom zavedel, da je s pogodbo sprejel kakšne obveznosti in da se je zapustnica zato odločila, da mu preostalo premoženje zapusti še z oporoko. Izročilna pogodba, v kateri je dogovorjena nasprotna dajatev, je po svoji naravi mešana pogodba, zato je v primerih prikrajšanja nujnega dednega deleža treba ugotavljati, ali je pogodba v celoti ali pretežno odplačna ali pretežno neodplačna (tako sodba VSL II Cp 1660/98 z dne 1. 12. 1999). Napačna je tudi ugotovitev, da je imel toženec pri 23 letih privarčevana sredstva za obnovo hiše. Tožnica je dokazala, da je zapustnica pred obnovo nepremičnine prodala dve nepremičnini, ob tem pa zatrjevala, da so bila ta sredstva porabljena za obnovo zapustničine nepremičnine. Toženec je le pavšalno zatrjeval, da je imel dovolj prihrankov, česar pa ni niti skušal dokazati. Dokazno breme je bilo neutemeljeno prevaljeno na tožnico, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki v zvezi z obstojem predpostavk za izdajo zamudne sodbe niso utemeljeni. Tožnica je res že v tožbi navedla, da je zapustnica vse premoženje z oporoko zapustila tožencu, da je vrednost nespornega dela tega premoženja 16.000 EUR, da vrednost premoženja po sporni pogodbi znaša več kot 500.000 EUR in da sta pravdni stranki edina dediča, vendar ni navedla, kolikšna je vrednost premoženja, glede katerega je ob vložitvi tožbe še tekel spor, ali spada v zapuščino po zapustnici ali ne. Četudi je zahtevala le vrnitev daril, se ta vrnejo (še)le, če in kolikor ni nujni delež krit z oporočnimi razpolaganji (35. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Ker tožnica ni navedla vrednosti oporočnih razpolaganj, postavljenemu zahtevku za vrnitev daril ni bilo mogoče niti delno ugoditi. Pravilnosti tega zaključka ne spreminja okoliščina, da je ob vložitvi tožbe še tekel spor o delu premoženja. Da bi moglo odločiti o utemeljenosti (dela) zahtevka, bi moralo sodišče v tej zadevi bodisi počakati na odločitev o navedenem sporu bodisi samo odločiti o tem kot o predhodnem vprašanju. Ugoditev zahtevku, ne da bi bilo znano, ali navedeno premoženje sodi v zapuščino in kakšna je njegova vrednost, ne bi bila pravilna. Pritožbeni očitek, da so bile v zvezi z zahtevkom za vrnitev dela nepremičnin, ki so bile predmet razpolaganja s pogodbo iz leta 1986, podane predpostavke za izdajo (ugodilne) zamudne sodbe, po navedenem ni utemeljen.

6. Utemeljen je bil tudi poziv za dopolnitev tožbe v zvezi z zahtevkom za vrnitev denarnih daril. Zahtevek za vrnitev 20.000 EUR v zapuščino je temeljil na trditvah, da je zapustnica v letu 1970 prodala dve nepremičnini, da je kupnino izročila tožencu in da sta nepremičnini vredni 80.000 EUR. Glede na to, da se darilo vrača v zapuščino po vrednosti ob smrti in po stanju ob daritvi, bi morala tožnica za sklepčnost tožbe zatrjevati višino podarjenega denarnega zneska. Poleg tega tudi v tem delu manjkajo navedbe o vrednosti oporočnih razpolaganj. Vprašljiva pa je bila utemeljenost tega dela zahtevka v smislu 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP tudi zato, ker se darila vračajo od zadnjega darila v obrnjenem vrstnem redu, kot so bila dana, tožnica pa ni zahtevala vrnitve celotnega premoženja, ki je bil predmet domnevno darilne pogodbe iz leta 1986. 7. Neutemeljen je tudi očitek o upoštevanju prepozno predlaganih dokazov. Dokazni predlog za zaslišanje priče je resda popoln šele, ko je predlagana dokazna tema in je priča opredeljena z imenom in priimkom ter navedbo naslova, kamor naj jo sodišče vabi (236. člen ZPP). Toženec je dokazne predloge za zaslišanje prič ponudil na prvem naroku za glavno obravnavo in tudi navedel, katera dejstva želi z njimi dokazovati. S pozivom za sporočitev naslovov je sodišče opravilo materialno procesno vodstvo v smislu dopolnitve dokazil, toženčevo ravnanje pa glede na to, da je naslove prič sporočil že v nekaj dneh po naroku in pred iztekom roka, ki mu ga je določilo sodišče, ni zavleklo postopka. Nenazadnje je bilo sodišče dolžno dati pouk tudi na podlagi določbe o pomoči prava neuka stranki (12. člen ZPP). Dokazni predlogi za zaslišanje prič zato niso bili podani prepozno.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zoper stališče izpodbijane sodbe, da je sporna pogodba preužitkarska pogodba oziroma da ni bilo dokazano, da gre za darilno pogodbo. Kot je bilo navedeno že v sklepu VSL I Cp 657/2012 z dne 3. 10. 2012, s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo, je sodna praksa že pred uveljavitvijo OZ poznala pojem pogodbe o preužitku. Pri presoji, ali gre za izročilno pogodbo, kjer se v primeru, da pogodba ni sklenjena med vsemi potomci, v skladu s 110. členom ZD izročeno premoženje šteje za darilo, ali za odplačno pogodbo o preužitku, je izhajala iz vsebine pogodbe. Če prejemnik ne prevzame nobenih obveznosti, gre za izročilno pogodbo. Kadar pa se prejemnik zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve, gre po vsebini za pogodbo o preužitku. Pogodba o preužitku je aleatorna, kar pomeni, da ob sklenitvi pogodbe koristi oziroma bremena pogodbenih strank niso določljive. Za presojo o naravi pogodbe zato ni pomembno, kakšno je razmerje med vrednostjo koristi, ki jo je prejemnik dejansko nudil izročevalcu, in vrednostjo prejetega premoženja, ampak namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.(1)

9. Očitek, da je sodna praksa z oblikovanjem pogodbe o preužitku prevzela vlogo zakonodajalca, ni utemeljen. Stališče temelji na načelu svobodnega oblikovanja pogodbenih razmerij in splošnem razlagalnem izhodišču, da pravno naravo pogodbe določa njena vsebina in ne ime.

10. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je sporna pogodba pogodba o preužitku in ne izročilna pogodba. Zaključek temelji na ugotovitvah, 1) da sta se toženec in mati pravdnih strank s pogodbo dogovorila, da toženec prevzame nepremičnine, dogovorjena izročnina v znesku 500.000 din pa se poračuna tako, da si izročevalka pridrži dosmrtno brezplačno služnost ogrevanega stanovanja v dotedanjem obsegu ter popolno oskrbo, postrežbo, bolniško nego in zdravniško pomoč za čas bolezni in starostne onemoglosti, kar je ocenjeno na 125.000 din letno, 2) da mati prizna sinu, da je s svojimi denarnimi sredstvi prevzeto hišo popolnoma obnovil, dozidal in iz pritlične hiše zgradil še nadstropje s centralnim ogrevanjem, 3) da je bila mati še dvajset let po sklenitvi pogodbe samostojna in aktivna, in toženec ob sklenitvi pogodbe v letu 1986 ni mogel vedeti, kakšen bo obseg njegovih obveznosti, in 4) da je potem, ko je mati zbolela, izpolnjeval svoje obveznosti do njene smrti v aprilu 2009. 11. Pritožbeno opozarjanje na toženčevo nepoznavanje in nerazumevanje vsebine pogodbe ne more vplivati na pravilnost zaključka, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Glede na to, da je toženec pogodbo podpisal, njegovo morebitno nesodelovanje pri določitvi vsebine pogodbe ne vpliva na veljavnost s pogodbo prevzetih obveznosti. Iz zapisa v sodbi, da je bil toženec opozorjen, da bo skrbel za vse stroške do zapustničine smrti, jasno izhaja, da gre za toženčevo izpovedbo, ki ji v sodbi ni pripisana odločilna teža. Bistvene za zaključek o odplačnosti pogodbe so ugotovitve o vsebini pogodbenega dogovora, v prid takemu zaključku pa govorijo tudi okoliščine v zvezi z izvrševanjem pogodbe. Pridobitev pravice do varstvenega dodatka je pravilno ocenjena kot nagib za sklenitev pogodbe, ne pa kot njena podlaga.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je izročilna pogodba, v kateri je dogovorjena nasprotna dajatev, po svoji naravi mešana pogodba. Pritožnica se sklicuje na starejše stališče sodne prakse, ki nima (več) potrditve v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kot je bilo že zgoraj navedeno, ugotavljanje narave pogodbe ob upoštevanju dejanskega izpolnjevanja pogodbe ni skladno z aleatornostjo pogodbe o preužitku. Za ugotovitev narave pogodbe tako ni pomembno, v kakšnem obsegu je prevzemnik do izročevalčeve smrti obveznosti izpolnil, ampak je pomembno, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe očitno, da teh obveznosti sploh ne bo, oziroma da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne.(2)

13. Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za vrnitev denarnega zneska v zapuščino. Za zaključek o nedokazanosti trditve, da je zapustnica tožencu podarila kupnino, pridobljeno s prodajo dveh nepremičnin, sta bistveni ugotovitvi, da je morebitna poraba teh sredstev za obnovo hiše (kakršno je zatrjevala tožnica) predstavljala materin vložek v nepremičnino v njeni lasti in da je toženec v času obnove že razpolagal s svojimi finančnimi sredstvi, pridobljenimi z delom in s kreditom. V sodbi torej ni ugotovljeno, da so toženčeva sredstva zadoščala za financiranje celotne obnove, ampak le, da je imel določena denarna sredstva in da jih je vložil v obnovo. Ob skromni trditveni in dokazni ponudbi je navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostovalo za zaključek o nedokazanosti tožničine trditve o obstoju darilne pogodbe. Nenazadnje tožnica niti ni navedla, za kakšen denarni znesek naj bi sploh šlo.

14. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

(1) Prim. sodbe VS RS II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011, II Ips 18/2013 z dne 6. 6. 2013 in II Ips 244/2010 z dne 25. 7. 2013. (2) Prim. v prejšnji opombi navedene odločbe VS RS.