Jedro

V primerih, ko gre dejansko za nadgradnjo že obstoječih objektov, predstavlja podlago za pridobitev lastninske pravice določba 25. člena ZTLR, če je zaradi vlaganj v objekt (garažo) nastala nova stvar (stanovanjska hiša).

Za presojo, ali je izrek sodbe izvršljiv, toženec nima pravnega interesa, saj bi bilo to v njegovo korist. Sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ne more prekoračiti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo, da je tožnica V. V. solastnica nepremičnine parc. št. 188/3, k. o. X, ID znak 000, ID 000, v deležu do 27,5 % oziroma do 275/1000 proti celoti (točka I), in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v višini 3.064,98 EUR s pripadki (točka III), ter zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na ugotovitev, da je tudi prvotoženi J. V. ml. dobil lastninsko pravico na isti nepremičnini do 275/1000 in da sodi 55/100 že navedene nepremičnine v skupno premoženje tožnice in prvotoženega ter da sta deleža obeh na skupnem premoženju enaka (točka II).

2. Ugodilni del sodbe iz vseh razlogov po 338. členu izpodbija drugotožena stranka. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Spremembi tožbe je v vlogi z dne 7. 6. 2013 nasprotoval, ker tožnica ni izkazala pravovarstvenega interesa za ugotovitveni tožbeni zahtevek. Zahtevek je nesklepčen in neizvršljiv, zato bi ga sodišče moralo zavrniti. Sodišče je sodilo mimo tožbenega zahtevka, ker je tožbeni zahtevek glede prvotoženega zavrnilo. Nepremičnina, ki je predmet pravde, je skupno premoženje drugotoženca in njegove žene M. V., zato je pasivna legitimacija zgrešena. V. in J. V. ml. bi morala biti njuna sospornika na aktivni strani kot bivša zakonca. Dogovora o pridobitvi lastninske pravice med pravdnimi strankami ni bilo. Posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je zmoten materialnopraven zaključek, da je bila zgrajena nova stvar. Tožena stranka je zahtevala izdelavo izvedenskega mnenja tudi po navedbah v odgovoru na tožbo in po verzijah kot sledi iz izpovedbe vseh treh pravdnih strank. Sodišče predlogu tožene stranke ni sledilo in zavrnilo zahtevo drugotožene stranke po postavitvi drugega izvedenca ali dopolnitvi izvedenskega mnenja v nakazani smeri. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitki naslovljeni na izrek izpodbijane sodbe, ki naj bi utemeljevali kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Za presojo, ali je izrek sodbe izvršljiv ali ne pritožnik kot drugi toženec nima pravnega interesa. Če bi se izkazalo, da je izrek neizvršljiv, bi bilo to namreč v njegovo korist in v škodo tožnice.

5. Tožnica nedvomno izkazuje pravni interes za ugotovitveni tožbeni zahtevek, saj se bo na podlagi sodbe v zemljiški knjigi lahko vpisala kot solastnica nepremičnine. Presoja sklepčnosti zahtevka (pravilno tožbe) pa se nanaša na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Vpis lastninske pravice pridobljen z gradnjo na tujem svetu ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim posebnim razpolagalnim dejanjem. Tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne listine (dajatveni zahtevek), na podlagi katerega bi se tožnica lahko vpisala v zemljiško knjigo, zato ni potreben. Tožnica je pridobila svojo lastninsko pravico na originaren način že pred vpisom v zemljiško knjigo. Sodišče ni odločilo mimo tožbenega zahtevka, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je solastnik nepremičnine tudi prvotoženi, ker tožnica aktivne legitimacije za postavitev tožbenega zahtevka, ki je v interesu prvotoženega, nima. Tudi sicer zavrnitev tožbenega zahtevka nikoli ne more pomeniti njegove prekoračitve.

6. Glede pasivne legitimacije materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Odločilno je zemljiškoknjižno stanje. Če pa drugotoženi svoji soprogi priznava kakšne pravice na sporni nepremični, je imel na razpolago procesne možnosti, da zagotovi njeno udeležbo v pravdi.

7. V primerih, kot je tudi konkreten, kadar v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču težko govorimo o zgraditvi novega gradbenega objekta, ker gre dejansko za nadgradnje že obstoječih objektov, je sodna praksa priznala podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi 25. člena ZTLR v primerih, če je zaradi vlaganj, in sicer v že obstoječ objekt (garažo), nastala nova stvar (stanovanjska hiša) v smislu 22. člena istega zakona. Prav to je zatrjevala tudi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se je do vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev na zgoraj citirani materialnopravni podlagi opredelilo, a se na koncu zmotno sklicevalo na določilo 23. člena ZTLR. Odločitev sodišča, ki jo izpodbija pritožba je kljub temu pravilna. V zgoraj citiranih določilih tudi ni podlage, za trditev pritožbe, da bi na aktivni strani morala nastopati oba bivša zakonca.

8. Ko pritožba izpodbija materialnopravni zaključek, da je bila zgrajena nova stvar, pravzaprav uveljavlja kršitev zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje očita, da izvedencu ni naložilo, naj izdela izvedensko mnenje v zvezi z vlaganji v nepremičnino tudi po verziji, ki jo je navedel drugotoženi in njegova žena. Takšno pritožbeno stališče pa je zmotno. Kot sledi iz določil Zakona o pravdnem postopku je sodišče tisto, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka oceni na podlagi listin in zaslišanih prič, katera vlaganja posameznih strank šteje za dokazana, kot tudi opravi pravno presojo narave prispevkov posameznih udeležencev h gradnji hiše. S pomočjo izvedenca ugotovi le razmerje med vrednostjo prvotnega objekta (garaže z zemljiščem) in novonastale stvari (stanovanjske hiše). O zahtevku je odločilo ob upoštevanju načela enotnosti skupnega premoženja, ki predpostavlja, da je prispevek zakoncev k skupnemu premoženju enak. Pritožbeno sodišče sprejema tudi stališče, da sta bivša zakonca zgradila novo stvar. Fotografija (A7), gradbeno dovoljenje (A10) in izvedensko mnenje dajejo dovolj podlage za zaključek, da je nad garažo nastala stanovanjska hiša in da se je identiteta nepremičnine povsem spremenila.

9. Tožnica in prvotoženi sta bila od decembra 1984 do julija 1990 v zakonski zvezi. V času od leta 1985 do 1988 je bila nad garažo zgrajena stanovanjska hiša tako, da se je obstoječa betonska plošča nad garažo razširila za približno pol metra, zidalo se je prvo nadstropje, izdelala mansarda, izdelane so bile tudi vse instalacije in vgrajeno stavbno pohištvo. V hišo sta se vselila tožnica in prvotoženi z otroci. To je dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija.

10. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica skupaj z bivšim možem (prvotoženim) zgradila sporno hišo na garaži prvotoženega z njegovim dovoljenjem in lastnim delom in da sta z možem sama financirala gradnjo. Prispevki drugega toženca predvsem v delu so pomoč zakoncema, da za svojo družino rešita stanovanjski problem. Da se je objekt gradil za tožnico in prvotoženega, sledi iz izpovedbe zaslišanih sosedov, ki so pri gradnji pomagali, in iz listinske dokumentacije, iz katere sledi, da sta tako tožnica kot prvotoženi pridobivala kredite za gradnjo hiše in se v ta namen včlanila tudi v stanovanjsko zadrugo, preko katere sta izvedla večino del in nakupila material za izgradnjo hiše. Sodišče je v sodbi določno navedlo, katera dejstva šteje za ugotovljena in na podlagi katerih dokazov. Dokazna ocena je v celoti speljana jasno in v skladu s podatki v spisu tako, da v zvezi s tem ni prišlo do nikakršnih kršitev postopka. Ker pa drugotoženi izpodbija tudi rezultat dokazovanja in se zavzema, da bi sodišče moralo verjeti njemu in njegovi ženi, pritožbeno sodišče k temu le še dodaja, da se v celoti pridružuje oceni o verodostojnosti izpovedbe prvo in drugotoženega ter drugotoženčeve žene in se v izogib ponavljanju sklicuje na povzetek sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in zelo prepričljiva in temelji na izpovedbi, za izid te pravde manj zainteresiranih prič (sosedov, ki so pomagali pri gradnji) in listinske dokumentacije (računov in nakazil), ki v celoti potrjuje način financiranja, kot ga je navajala tožnica.

11. Izpodbijana odločitev je, kot je že bilo navedeno, tudi materialnopravno pravilna in ker pritožbeno sodišče ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil, tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.