Jedro

Tožnica je bila javna uslužbenka, zaposlena pri toženi stranki, ki je uporabnik javnih sredstev (financira se iz občinskega proračuna). Z odobravanjem in realizacijo plačil za delo, ki ga družba A. A. d.o.o. ni opravila, je omogočila nezakonito oziroma nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in je ta res nastala. S tem je kršila delovne obveznosti, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 9. 4. 2016. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ter da zaradi porušenega zaupanja ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo v okviru postavljenih zahtevkov, kar je sodišče druge stopnje prezrlo in se do v pritožbi uveljavljane kršitve ni opredelilo. Sodišče je presojo o pravočasnosti odpovedi oprlo na zapisnike o ogledih, ki niso verodostojni, ker so bili sestavljeni izključno za potrebe delovnega spora. Navedenega tožena stranka ni prerekala kljub dokaznemu bremenu, ki je na njeni strani. Poleg tega navaja, da iz izpovedb prič ne izhaja, da so bili zapisniki sestavljeni 2. 3. 2016 in je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ki bi vedele izpovedati o ogledih, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nasprotju s trditveno podlago in izvedenimi dokazi naj bi bila ugotovitev sodišča, da tožnica ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2016 ni imela veljavne pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je kljub vedenju o domnevnih nepravilnostih s tožnico dne 8. 3. 2016 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, zato je nase prevzela riziko in se na odpovedni razlog ne more sklicevati. Tožena stranka v odpovedi ni specificirala škode kot enega izmed znakov očitanega kaznivega dejanja. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke, ker bi se na ta način ugotovila višina domnevnega oškodovanja, pri čemer zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Očitek, da sodišče ni odločilo v okviru postavljenega zahtevka oziroma da o postavljenem zahtevku sploh ni odločilo in naj bi s tem kršilo določbo 2. člena ZPP, ko je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, „ki jo je tožena stranka podala tožnici v aprilu 2016“, ni utemeljen. Tožbeni zahtevek se je po modifikaciji sicer res glasil na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2016, medtem ko se je prvotno glasil na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, „ki jo je tožena stranka podala tožnici v aprilu 2016“, in res je sodišče modifikacijo zahtevka spregledalo ter zavrnilo zahtevek v prvotnem besedilu. Vendar pa med strankama ni bilo sporno, da je tožnica ves čas izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2016, ki se je po tožbenih navedbah realizirala v aprilu 2016, in da je sodišče odločalo o zakonitosti te odpovedi. Zato se v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Neutemeljen je nadalje očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, da je presojo o začetku teka subjektivnega roka za podajo odpovedi oprlo na zapisnike o ogledih, ki naj bi bili neverodostojni, saj naj bi iz izpovedi prič ne izhajalo, da so bili ogledi opravljeni v mesecu marcu 2016. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Katere so pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in glede katerih listin, zapisnikov ali prepisov zvočnih posnetkov naj bi obstajalo navedeno nasprotje, v reviziji ni navedeno. Tožnica z navedbami o tem, da se je sodišče v celoti oprlo na zapisnike o ogledih, ki glede na izpovedi prič ne odražajo resničnih dejstev o datumu, v resnici nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju oziroma izpodbija dokazno oceno, kar ni dovoljen revizijski razlog. V kolikor pa z navedbo, da ni upoštevalo izpovedi prič, uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP (navedbe je mogoče razumeti tudi tako), je tudi to neutemeljeno. Sodišče prve stopnje, ki mu je sodišče druge stopnje sledilo, je ugotovitev o začetku teka subjektivnega roka za podajo odpovedi oprlo ne le na zapisnike o ogledih, pač pa tudi na izpoved članov komisije C. C. in B. B., medtem ko je izpovedi prič, ki jih tožnica v reviziji povzema, prav tako dokazno ocenilo in v povezavi še z drugimi izvedenimi dokazi sprejelo dokazni zaključek, da so bili ogledi opravljeni 2. 3. 2016. Če je ta zaključek drugačen od tistega, za katerega se zavzema tožnica, to ne predstavlja bistvene kršitve.

9. Tožnica se ne more sklicevati na bistveno kršitev zaradi neobrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič A. K., R. G. in M. S., saj dokaznih predlogov za zaslišanje teh prič ni podala ona, pač pa tožena stranka.

10. Enako je neutemeljeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče za ugotavljanje natančne višine oškodovanja javnih sredstev angažirati izvedenca gradbene stroke, ki ga je predlagala tožena stranka. Tožena stranka je zatrjevala, da je bila oškodovana v višini izvedenih plačil in je v dokaz predložila plačane račune in naročilnice. S tem je zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato njenemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca ni bilo ugodeno (ni bil potreben za ugotavljanje dejstev, ki jih je navajala). Tožnica je imela možnost v skladu s prvim odstavkom 215. člena ZPP izpodbijati navedbe in dokaze nasprotnika. V tej povezavi je imela možnost tudi sama predlagati izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Ker tega ni storila, sodišču ne more očitati neobrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga, ki jo tudi sicer zmotno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2016 (ki je bila datirana s 1. 3. 2016) na delovnem mestu računovodja VII/2. Pred tem je bila do 1. 8. 2015 direktorica tožene stranke 8 let, v vmesnem času pa je delala brez podpisane pogodbe. Tožena stranka ji je dne 31. 3. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V odpovedi ji je očitala, da je kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je odobrila in izvedla plačilo štirih računov za gradbena in obrtniška dela družbi A. A., d.o.o., čeprav je vedela, da dela niso bila izvedena oziroma ne v takšnem obsegu, kot so bila zaračunana. S takšnim ravnanjem oziroma opustitvijo naj bi kršila predpise, opustila dolžno nadzorstvo in omogočila nezakonito nenamensko porabo javnih sredstev, s čimer je toženi stranki nastala večja premoženjska škoda, družba A. A., d.o.o. pa je pridobila protipravno premoženjsko korist. Kršitev naj bi imela znake kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev iz 257a. člena1 Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji).

13. Sodišči sta presodili, da je odpoved, podana dne 31. 3. 2016, pravočasna. Subjektivni 30-dnevni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 je začel teči, ko je tožena stranka ugotovila razlog za odpoved, in sicer dne 2. 3. 2016, ko je opravila oglede stanovanj, v katerih naj bi se izvajala plačana dela. Tega dne je komisija v sestavi B. B., D. D. in zakonitega zastopnika tožene stranke C. C. opravila oglede štirih stanovanj, ki jih je tožena stranka oddajala v najem in o tem sestavila zapisnike (B/14, B/15, B/16 in B/17).

14. V odpovedi se je tožena stranka sklicevala na plačilo računov za dela, ki niso bila opravljena (računi in dela, ki niso bila izvedena, so bili navedeni) in navedla, da je bila oškodovana za najmanj 15.000,00 EUR. S tem je zadostila zahtevi po določni opredelitvi večje premoženjske škode na javnih sredstvih2 kot znaka kaznivega dejanja, zato je očitek, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tega znaka kaznivega dejanja ni mogoče ugotoviti, neutemeljen. Pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni natančen znesek oškodovanja, ki ga je zatrjevala tožena stranka. Tožnica v postopku izredne odpovedi kot delavka v delovnem razmerju nima statusa obdolženca, zato se revizija neupravičeno sklicuje na jamstva, ki jih zagotavlja kazensko pravo (z navedbo: „obdolžencu je potrebno dokazati vsak znak kaznivega dejanja posebej, pri čemer je potrebno že v obtožbi navesti vse znake kaznivega dejanja“), in zmotno enači izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z obtožbo v kazenskem postopku. Položaj delavca, ki krši delovne obveznosti in ima kršitev vse znake nekega kaznivega dejanja, ni enak položaju obdolženca v kazenskem postopku. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v svojih številnih odločbah, se v delovnem sporu ugotavlja le, ali ima dejanje, ki se mu očita kot kršitev delovne obveznosti, tudi znake kaznivega dejanja.

15. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica 8. 6. 2015 podpisala naročilnico za tekoče vzdrževanje v stanovanju na naslovu E.E., nato pa odobrila plačilo računa v višini 4.792,65 EUR z dne 19. 6. 2015 (plačan je bil 21. 7. 2015), čeprav dela na tem objektu niso bila izvedena. V stanovanju na naslovu F.F. je bila zamenjana le roleta v spalnici, medtem ko dela, za katera je bila izdana s strani tožnice podpisana naročilnica - vodovodna in elektroinštalacijska dela v vrednosti 6.715,07 EUR - nato pa tudi odobren in plačan račun zanje, niso bila opravljena. V stanovanju na naslovu G.G. niso bila izvedena nobena gradbena dela, čeprav je bila s strani tožnice naročena prenova kopalnice, nato pa - tudi z njene strani - odobren in plačan za to račun v višini 5.238,51 EUR. Na naslovu H.H. so bila naročena dela le deloma opravljena, plačana pa v celoti, kot bi bila vsa opravljena, in sicer v višini 8.414,90 EUR in 7.975,03 EUR. Tudi v tem primeru je plačilo računa odobrila tožnica. Ugotovljeno je bilo, da je postopke naročanja in odobravanja plačil izvajala le tožnica, vključno z elektronskim potrjevanjem računov. B. B., sicer zadolžen za področje investicij, za ta dela ni vedel, ker zaradi spora s tožnico z njo od marca 2015 ni več komuniciral (sama je z njim prekinila komunikacijo, ker ni hotel odstraniti ograje na ulici I.I.), o naročilih ga ni obveščala in mu je tako onemogočala nadzor, za katerega je bil sicer zadolžen kot referent za investicije.

16. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter znakov kaznivega dejanja iz 257. a člena KZ-1 (12. in 13. točka obrazložitve), sodišče druge stopnje pa je tej presoji utemeljeno pritrdilo. Tožnica je bila javna uslužbenka, zaposlena pri toženi stranki, ki je uporabnik javnih sredstev (financira se iz občinskega proračuna). Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožnica z odobravanjem in realizacijo plačil za delo, ki ga družba A. A., d.o.o. ni opravila (pri čemer je tožnica opustila oziroma onemogočila dolžno nadzorstvo nad tem, ali so bila dela res opravljena tako, da je ta nadzor preprečila pristojnemu B. B.), omogočila nezakonito oziroma nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in je ta res nastala, ter s tem kršila delovne obveznosti (prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 in obveznost vestnega opravljanja dela iz 18. člena pogodbe o zaposlitvi), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja iz 257. a člena KZ-1. Tožnica v reviziji neupravičeno nakazuje na razliko med premoženjsko koristjo in premoženjsko škodo in tudi neupravičeno trdi, da je sodišče prve stopnje kot znak kaznivega dejanja ugotavljalo premoženjsko korist namesto premoženjske škode. V drugem stavku 12. točke obrazložitve je sicer res nedosledno povzelo besedilo 2. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1 (ki poleg premoženjske koristi našteva tudi škodo in vrednost), vendar to na zakonitost odločitve ne vpliva, saj iz nadaljevanja obrazložitve jasno izhaja, da je ugotovilo oškodovanje javnih sredstev, ki ima zato, ker presega znesek 5.000,00 EUR, naravo večje premoženjske škode. Tudi sicer na eni strani večja premoženjska korist, ki jo je v škodo tožene stranke po tožničini zaslugi neupravičeno pridobila družba A. A., d.o.o., pomeni na drugi strani večjo premoženjsko škodo za javna sredstva.

17. Zmotno je končno tudi revizijsko stališče, da se tožena stranka na kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja ne more več sklicevati, ker je s tožnico kljub seznanjenosti s kršitvami dne 8. 3. 2016 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Nova pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena pred odpovedjo in zaradi prilagoditve obstoječih pogodb o zaposlitvi spremenjeni sistemizaciji delovnih mest, zato to na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Stališče, za katerega se zavzema tožnica v IV. točki revizije, nima podlage v določbah ZDR-1 niti v določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

18. Ker za presojo zakonitosti odpovedi zadošča že utemeljenost očitane kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja iz 257. a člena KZ-1, se revizijsko sodišče do navedb glede znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1 (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podani znaki tudi tega kaznivega dejanja) ne opredeljuje. Revizijske navedbe v zvezi s tem namreč na drugačno presojo ne bi mogle vplivati.

19. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 1 Uradna oseba, javni uslužbenec ali druga pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, ki pri naročanju, pridobivanju, upravljanju teh sredstev ali razpolaganju z njimi, zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in ta res nastane, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let in z denarno kaznijo. 2 Za večjo premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje po drugi točki devetega odstavka 99. člena KZ-1 znesek, ki presega 5.000,00 EUR.