Jedro

V tolarjih zahtevano terjatev je sodišče po uradni dolžnosti dolžno preračunati in prisoditi v evrih.

Če je o obveznosti enega od solidarnih dolžnikov že odločeno s pravnomočno sodbo, mora biti iz izreka sodbe, s katero je obveznost naložena v plačilo tudi drugemu od solidarnih dolžnikov, navedeno, da je terjatev dolžan plačati solidarno s prvim dolžnikom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba spremeni tako, da: - je s I. točko izreka prisojeno terjatev tožena stranka dolžna plačati solidarno z dolžnikom I. d.o.o.; - se z II. točko izreka prisojeni pravdni stroški (1.892,10 EUR) znižajo na 1.851,30 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 22.767,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa zavrnilo. Pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.892,10 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je toženka že od 22. 06. 2010 dalje vseskozi v bolniškem staležu, da ima hude zdravstvene težave in da je njeno življenje viselo na nitki. Meni, da bi toženka morala biti zaslišana; njeno zdravstveno stanje bi sodišče moralo preveriti, če je dvomilo v predložena dokazila. Pri ZZZS bi sodišče dobilo podatke, kdaj jo je mogoče zaslišati. Njeno zaslišanje je pomembno, ker bi pojasnila, kako je bilo z dogovorom med pravdnima strankama in družbo I. d.o.o.. Opozarja, da je tožeča stranka zahtevek postavila v tolarjih in je sodišče sámo zahtevane zneske pretvorilo v EUR. To označuje za napačno, ker je sodišče vezano na zahtevek tožeče stranke. Opozarja na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni pravočasno predlagala odloga izvršbe, kar se je zavezala storiti s sporazumom, in da je to storila šele na poziv I. d.o.o.. Meni, da ne gre za enako obravnavanje strank, ker ni upoštevano, da se tudi tožeča stranka ni držala sporazuma, toženki pa se nespoštovanje sporazuma očita. Opozarja na toženkino subsidiarno zavezo ter dejstvo, da tožeča stranka ni izkazala, da I. d.o.o. ni izpolnil vsebine dogovora. O tem, koliko je bilo plačano, bi vedla izpovedati priča J. Š., ki tudi ni bil zaslišan. Še vedno obstoji nerazčiščeno vprašanje, ali je bilo še kaj plačano. To bi bilo treba preveriti, ker tožeča stranka ne more še enkrat zahtevati, kar je bilo že plačano. Ker ima tožeča stranka že izvršilni naslov zoper I. d.o.o., ne more dobiti plačila še od toženke, saj bi sicer dobila dvakratno plačilo. Stroškovnemu delu odločitve nasprotuje, ker pavšalni stroški fotokopiranja v višini 40,00 EUR niso izkazani. Stroške je treba izkazati in ne le pavšalno navesti. Pooblaščenec tožeče stranke ni izkazal, da je zavezanec za DDV.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Toženkino zaslišanje je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotreben dokaz, zato je pritožbeno opravičevanje toženkine, s slabim zdravstvenim stanjem pogojene odsotnosti z narokov, nepotrebno. Stvar stranke je, da navede trditve in predlaga dokaze, ki zatrjevana dejstva dokazujejo; o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, pa odloča sodišče (2. odstavek 213. čl. ZPP). Diskrecija sodišča pri izbiri dokazov je omejena s tem, da mora zavrnitev izvedbe dokazov utemeljiti s preverljivimi in razumnimi razlogi. Prvostopenjsko sodišče je to storilo.

5. Toženka vztraja pri svojem zaslišanju, pri čemer v pritožbi pavšalno navaja, da bi vedela izpovedati o dogovoru med pravdnima strankama oz. družbo I. d.o.o.. Glede na to, da je vsebino sporazuma sodišče lahko ugotovilo z jezikovno razlago dokumenta, ki sta ga stranki ob uskladitvi pogodbene volje podpisali, je dokaz s tožničinim zaslišanjem utemeljeno zavrnjen. Vsebine dogovora oz. sporazuma stranki ne razlagata različno. Iz pritožbenih trditev sledi, da bi priča J. Š. izpovedoval o tem, ali je bilo na račun iztoževane terjatve še kaj plačano, pri čemer konkretnih trditev o plačilih, o katerih bi priča izpovedovala, tožena stranka ni podala. V odgovoru na tožbo je toženka navedla, da je plačala 2.947,58 EUR in da je I. d.o.o. obravnavno terjatev poravnal delno, kakor to izhaja iz sklepa Ig 233/2006 z dne 10. 09. 2007. Plačila so izkazana z listinskim dokazom (dokaz B2) in jih je sodišče upoštevalo, kakšnih drugih plačil oz. zmanjšanja terjatve pa tožena stranka ni zatrjevala, zato zaslišanje J. Š. ni bilo potrebno. Trditveno in dokazno breme, da je terjatev manjša, kot zatrjuje tožeča stranka, je na strani tožene stranke.

6. Trditve, da je toženkina obveznost subsidiarna, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrecno podala, zato se sodišče s subsidiarnostjo njene obveznosti ni posebej ukvarjalo. Tožničina obveznost je subsidiarna, saj se je s IV. členom Sporazuma in pristopa k dolgu (dokaz A6 – v nadaljevanju sporazum) zavezala dolg plačati samo v primeru, če dolžnik ne bo imel sredstev. Drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča v drugem odstavku na peti strani sodbe, ki je očitno posledica neločevanja pojmov subsidiarnosti in solidarnosti, je nepravilen, vendar na odločitev ni vplival, ker je toženkina subsidiarna obveznost že zapadla v plačilo. Tožeča stranka namreč trdi, da I. d.o.o. obrokov (s sporazumom sprejete obveznosti) ni redno plačeval in terjatve kljub leta dolgo trajajočemu izvršilnemu postopku ni v celoti poravnal, toženka pa ni zatrjevala in dokazala nasprotnega. Toženkina (subsidiarna) obveznost plačila je torej zapadla v plačilo, ker je I. d.o.o. obveznosti ni poravnal. 7. Trditev o neenakopravnem obravnavanju strank ni utemeljena. Sodišče je res ugotovilo, da je tožeča stranka (upnik) odlog izvršbe predlagala šele po opozorilu, da je to dolžna storiti, kar pa za odločitev ni pravno pomembno dejstvo. Nobena od strank namreč na to dejstvo ne veže posledic, ki bi omejevale, izključevale, ali kako drugače vplivale na toženkino obveznost. 8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče v SIT zahtevane terjatve ni bilo upravičeno prisoditi v EUR. Sodišče prve stopnje je bilo v tolarjih zahtevano terjatev po uradni dolžnosti dolžno preračunati in prisoditi v evrih na podlagi 4. odstavka 13. čl. Zakona o uvedbi Eura (ZUE – Uradni list RS 114/2006).

9. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da dolguje solidarno z glavnim dolžnikom I. d.o.o. (sodbi II Pg 182/2002 z dne 05. 02. 2004 in I Cpg 621/2004 z dne 13. 09. 2006 – dokaza A2 in A3). To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo (drugi odstavek na peti strani sodbe), pri odločitvi pa ga ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče zato odločitev prvostopenjskega sodišča spreminja tako, da toženka dolguje solidarno z dolžnikom I. d.o.o.. Iz tako spremenjenega izreka je razvidno, da bo toženkina obveznost prenehala ali bo zmanjšana, ne samo v primeru njene izpolnitve, ampak tudi v primeru, da bo terjatev poravnal glavni dolžnik I. d.o.o..

10. Utemeljeno pritožnica ugovarja tudi tožeči stranki priznanim stroškom fotokopiranja v pavšalnem znesku 40,00 EUR. Ta del stroškov oz. izdatkov je tožeča stranka tako pomanjkljivo priglasila, da teh izdatkov ni mogoče odmeriti. Ni navedla števila fotokopij, na osnovi katerih bi bilo na osnovi tar. št. 6000 Odvetniške tarife mogoče izračunati pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov. Neutemeljeno pa pritožba graja priznanje DDV, kajti pooblaščenec je s priglasitvijo tega stroška izjavil, da DDV plačuje, kar zadošča za odmero tega dela nagrade. Tožeči stranki je torej, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah, nastalo zgolj 2.178,10 EUR stroškov (nagrada za postopek 640,90 EUR, nagrada za narok 591,60, pavšal za telekomunikacije 20,00 EUR, DDV 252,60 EUR, sodna taksa 675,00 EUR), upoštevajoč njen 85 % uspeh pa je upravičena do povrnitve 1.851,30 EUR pravdnih stroškov.

11. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je izpodbijana sodba spremenjena (358. čl. ZPP). Ker je pritožničin uspeh minimalen (izpodbijala je celotno prisojeno terjatev), je določeno, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. čl. in 2. odstavek 154. čl. ZPP).