Jedro

Pravdno sodišče ne more v vseh primerih in o vseh prehodnih vprašanjih odločiti samo. Glede na oblikovalne učinke vpisov v zemljiško knjigo in glede na publicitetne učinke odločitev v zemljiškoknjižnih postopkih in vpisov v zemljiško knjigo, je treba o teh vprašanjih odločiti samo v teh postopkih in ni mogoče, da bi se o teh vprašajih kot o predhodnih vprašanjih odločalo v pravdi. O tem, ali so v izvršilnem postopku nastopili pogoji za vpis hipoteke, se odloča v zemljiškoknjižnem postopku po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (2. in 4. točka izreka) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da ne obstoji zastavna pravica na nepremičninah, vpisanih v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani pod vl. št. 784 k.o. X, last tožeče stranke, za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v višini 79.036.307,48 SIT s pripadki (2. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (4. točka izreka).

Proti tej odločitvi je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je tožeča stranka (ki je stečajni dolžnik) vložila tožbo na podlagi 5. odst. 143. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ker je stečajni upravitelj v stečajnem postopku nad tožečo stranko prerekal prijavljeno terjatev toženih strank in tudi prijavljeno ločitveno pravico na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 784 k.o. X. O tem, ali obstoji po toženih strankah prijavljena denarna terjatev, teče po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravda pri sodišču prve stopnje pod opr. št. I P 2192/2001. V tej pravdi pa tožeča stranka na podlagi zgoraj citiranega določila ZPPSL zahteva, da se ugotovi, da tožene stranke nimajo zastavne pravice na nepremičnini pod vl. št. 784 k.o. X, kakor so jo prijavile v stečajnem postopku.

Tožeča stranka je kot temelj postavljenemu zahtevku zatrjevala, da so tožene stranke zatrjevale, da so zastavno pravico pridobile v izvršilnem postopku, ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. In 2001/00238, tožeča stranka pa trdi, da do dneva začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko zastavna pravica (hipoteka) ni bila veljavno ustanovljena in da zato tožene stranke zastavne pravice niso pridobile. Pri tem se je tožeča stranka sklicevala na podatke izvršilnega spisa in zemljiškoknjižne predpise. Kot drugi razlog, s katerim pa je utemeljevala v tej pravdi uveljavljani zahtevek, pa je navajala dejstvo, da je bil v stečajnem postopku prerekan tudi obstoj prijavljene denarne terjatve, na katero se nanaša zatrjevana ločitvena pravica in je predlagala, da sodišče prve stopnje to pravdo prekine do pravnomočne odločitve v pravdi, ki teče glede obstoja prijavljene terjatve.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da odločitev o tem, ali obstoji denarna terjatev toženih strank do tožeče stranke, o čemer teče pravd pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. I P 2192/2001, ne predstavlja za to pravdo predhodnega vprašanja. Zato ni prekinilo te pravde do odločitve v prej navedeni pravdni zadevi. Svoj zaključek je obrazložilo s tem, da je zaključilo, da bodo morale tožene stranke v stečajnem postopku tako in tako počakati na poplačilo svoje terjatve do pravnomočnosti odločitve o tem, ali terjatev obstoji ali ne in če bo v prej navedeni pravdi odločeno, da terjatev ne obstoji, bo zastavna pravica kot akcesorna pravica tako prenehala. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ravno ti razlogi sodišča prve stopnje govorijo proti zaključku kakršnega je napravilo, ko je zaključilo, da odločitev v pravdi opr. št. I P 2192/2001 ne predstavlja predhodnega vprašanja za to pravdo. Tožene stranke v stečajnem postopku uveljavljajo poplačilo terjatve, o katere obstoju teče pravda v prej navedeni pravdni zadevi, zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožene stranke ne morejo biti poplačane pred pravnomočnostjo odločitve v pravdni zadevi, kaže ravno na to, da gre za predhodno vprašanje. Tožeča stranka zato v pritožbi smiselno utemeljeno zatrjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje glede tega nepravilen. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno uporabilo določbo 1. odst. 13. člena ZPP, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Drugi temeljni razlog zaradi katerega je tožeča stranka vložila tožbo za ugotovitev neobstoja pravice do ločenega poplačila po 5. odst. 143. člena ZPPSL je ta, da za terjatev katere poplačilo zahtevajo tožene stranke v stečajnem postopku, pred začetkom stečaja v izvršilne postopku ni bila ustanovljena zastavna pravica (hipoteka) na spornih nepremičninah in se pri tem sklicuje na zemljiškoknjižne predpise in na dejstva iz izvršilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju sodbe samo odločalo o tem, ali so se pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko izpolnili pogoji za ustanovitev oziroma nastanek zastavne pravice toženih strank pri nepremičninah vpisanih v vl. št. 784 k.o. X, čeprav je tožena stranka v pravdi trdila, da se o tem vprašanju že odloča v zemljiškoknjižnem postopku, ki je v času vložitve tožbe in tudi ob izdaji izpodbijane sodbe bil v teku in čeprav je tudi tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 10.4.2004 navedla, da je sodišče prve stopnje vezano na predhodno odločitev sodišča v zemljiškoknjižnem postopku. Sodišče prve stopnje je torej samo odločilo o za to pravdo odločilnem predhodnem vprašanju, ali so pogoji za nastanek zastavne pravice (hipoteke) nastopili pred začetkom stečajnega postopka (ta se je začel 12.6.2003) in kdaj so nastopili. Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje za to, da bi samo odločilo o tem vprašanju kot predhodnem vprašanju, ni imelo zakonske podlage. Odločitev v tej pravdi, katero je tožeča stranka kot rečeno, začela na podlagi 5. odst. 143. člena ZPPSL in s katero zahteva, da se ugotovi, da tožene stranke nimajo zastavne pravice (z vidika stečaja tožeče stranke to pomeni, da zahteva, da se ugotovi, da nimajo pravice do ločenega poplačila v stečaju), je odvisna od odločitve, ali je v korist toženih strank bila ustanovljena zastavna pravica v izvršilnem postopku pred stečajem in kdaj je bila ustanovljena, če ni bila v zemljiško knjigo vpisana že pred dnem začetka stečajnega postopka. Zato je to vprašanje predhodno vprašanje v tej pravdi.

Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodnega vprašanja, pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojni organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (1. odst. 13. člena ZPP). Iz te zakonske določbe izhaja, da pravdno sodišče ne more v vseh primerih in o vseh prehodnih vprašanjih odločiti samo. Takšen primer pa je ravno konkreten primer. Glede na oblikovalne učinke vpisov v zemljiško knjigo (7. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1) in glede na publicitetne učinke odločitev v zemljiškoknjižnih postopkih in vpisov v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1), je treba o teh vprašanjih odločiti samo v teh postopkih in ni mogoče, da bi se o teh vprašajih kot o predhodnih vprašanjih odločalo v pravdi. O tem, ali so v izvršilnem postopku nastopili pogoji za vpis hipoteke, se odloča v zemljiškoknjižnem postopku po uradni dolžnosti (86. člen ZZK-1). Zato sodišče prve stopnje o tem predhodnem vprašanju ni moglo odločiti samo. Še zlasti pa tudi zato ne, ker je tožeča stranka v stečaju in v takem primeru sodbe izdane zoper stečajnega dolžnika ne učinkujejo le zoper njega, ampak učinkujejo zoper vse udeležence stečajnega postopka. Zato v tem primeru tudi ni uporabljiva določba 2. odst. 13. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi zato moralo počakati na pravnomočno odločitev zemljiškonjižnega sodišča v zemljiškoknjižnem postopku,ki je v teku in kjer bo odločeno o tem, ali so nastopili pogoji za vpis hipoteke na spornih nepremičninah in če so ti pogoji nastopili pred začetkom stečajnega postopka na tožečo stranko, torej ali je bila pred začetkom stečajnega postopka ustanovljena hipoteka na spornih nepremičninah. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje tudi v tem primeru določbo 13. člena ZPP nepravilno uporabilo.

Sicer pa je sodišče prve stopnje glede dejstva, kdaj je zemljiška knjiga sprejela sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 2001/00238 (v sodbi nepravilno navedlo In 2002/00238) z dne 1.7.2002, ugotovilo, da ga je sprejela dne 3.7.2002. Zapisalo je, da ta ugotovitev izhaja iz podatkov izvršilnega spisa, ne da bi pri tem navedlo, na katero listino v izvršilnem spisu je to svojo ugotovitev oprlo in ne da bi navedlo, iz katere listine v izvršilnem spisu izhaja, da je zemljiška knjiga sklep o izvršbi z dne 1.7.2002 sprejela dne 3.7.2002. Zato sodbe glede te dejanske odločilne okoliščine niti ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka v pritožbi opozarja na določene listine v izvršilnem spisu, ki da se nanašajo na vprašanje, kdaj je sklep o izvršbi z dne 1.7.2002 prejela zemljiška knjiga in trdi, da iz teh listin izhaja, da zemljiška knjiga sklepa o izvršbi ni prejela dne 3.7.2002. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, na katere podatke izvršilnega spisa je svojo ugotovitev oprlo, tega odločilnega dejstva tudi ni mogoče preizkusiti. Tožene stranke v odgovoru na pritožbo trdijo, da so pritožbene trditve v zvezi s tem pritožbena novota, vendar se pritožbeno sodišče s tem ne more strinjati, saj je bilo ves čas postopka sporno, kdaj je zemljiška knjiga sprejela sklep o izvršbi z dne 1.7.2002 in kdaj je bila vpisana plomba po tem sklepu. Tudi v zemljiškoknjižnem postopku je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 17.3.2004 (pril. A5) razveljavilo zemljiškoknjižni sklep sodišča prve stopnje z dne 15.1.2004 in naložilo, naj zemljiškoknjižno sodišče ugotovi, kdaj je zemljiška knjiga sprejela zgoraj navedeni sklep o izvršbi.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje upošteva gornje razloge.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).