Jedro

Iz odločbe 15. člena ZOdvT izhaja, da isto zadevo predstavljajo vsebinsko povezani primeri. Za takšen primer gre po mnenju sodišča tudi v obravnavanem primeru, ko je bil tožnik dodeljen za nudenje za brezplačne pravne pomoči prosilki, ki ji je bilo najemno razmerje odpovedano zaradi neplačevanja najemnine in je bila tožena na odpoved najemne pogodbe, izpraznitev stanovanja in plačila najemnine; zahtevek za plačilo najemnine je v tem primeru prejudicialni, zahtevek za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev je izpeljava tega zahtevka. Odvetnik pa lahko po drugem odstavku 14. člena ZOdvT na isti procesni stopnji prejme nagrado le enkrat.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani – predsednik (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se odvetniku A.A. priznajo nagrada v višini 518,40 EUR, materialni stroški v višini 20 EUR ter stroški parkirnine v višini 4,80 EUR, povečano za 20 % DDV, skupaj 651,84 EUR, kar zahteva več, pa se zavrne (1. točka izreka); nagrada in potrebni izdatki za izvajanje brezplačne pravne pomoči v znesku 651,84 EUR se izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in se nakažejo na transakcijski račun odvetnika v roku 30 dni od prejema računa (2. točka izreka) in ugotovilo, da je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. V obrazložitvi navaja, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2169/2011 z dne 12. 8. 2011 prosilki B.B. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I P 105/2011, zaradi odpovedi najemne pogodbe, izpraznitve in izročitve stanovanja ter plačila najemnine in hkrati v postopku mediacije v tem pravdnem postopku, ter oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen tožnik, ki je 14. 9. 2011 sodišču vrnil originalno in popolno napotnico in predlagal, da se mu prizna nagrada po priglašenih postavkah, materialni stroški v pavšalu ter stroški parkirnine, vse povečano za 20 % DDV. Organ za BPP je tožniku priznal nagrado za en pravdni postopek ob upoštevanju skupne vrednosti predmeta (12.003,00 EUR), pri nagradi je uporabil znižano tarifo v skladu s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tako mu je priznal nagrado za postopek po tarifni številki 3100 ZOdvT v višini 210,60 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 v višini 194,40 EUR in nagrado za sporazum po tarifni številki 1111 v višini 113,40 EUR. Organ navaja, da ni podlage za dvakratno priznanje nagrad, saj je dejansko potekal le en postopek. Priznal pa je priglašene materialne stroške v višini 20 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT ter stroške parkirnine v višini 4,80 EUR po tarifni številki 6003 ZodvT, ter na priznani znesek 20 % DDV.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve zakona. Navaja, da je šlo za dva ločena postopka in sicer za postopek izpraznitve nepremičnine in postopek določitve najemnine. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP se v primeru, če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko in pravno podlago, kot vrednost spornega predmeta šteje vrednost vsakega posameznega zahtevka. Organ za BPP, ki je kot osnovo za odmero nagrade združil vrednost obeh zahtevkov, je postopal v nasprotju s sodno prakso (tožnik se sklicuje na sklep in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 82/2008). Meni, da je upravičen do odmere stroškov od vsake posamezne vrednosti spornega predmeta, tako glede nagrade za postopek, kot tudi pri odmeri nagrade za narok in sporazum. Po ZOdvT se namreč nagrada odmeri v odvisnosti od števila zahtevkov in njihove vrednosti, ne pa od števila postopkov, v katerih se zahtevki uveljavljajo. Nadalje tožnik ugovarja, da se pri odmeri nagrade ne bi smelo upoštevati določbe 36. člena ZOdvT, saj ne obstoji noben razumen razlog, da bi bile nagrade za odvetnike, ki zastopajo stranke v postopkih, kjer so postavljeni ali dodeljeni s strani države, nižje od nagrad v primeru, ko si stranka izbere odvetnika sama. Sklicuje se na namen brezplačne pravne pomoči, kot je določen v Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pravico do sodnega varstva je dolžna uresničevati država in ne odvetniki. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je sklep pravilen in zakonit, nagrada je bila določena skladno z ZBPP in ZOdvT. Upoštevajoč obseg dodeljene BPP in na podlagi napotnice ter dokazil, ki jih je predložil, je bila tožniku pravilno priznana nagrada le enkrat, saj je potekal le en pravdni postopek. Ker se nagrada izplača iz državnega proračuna, je bilo treba upoštevati 36. člen ZOdvT. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna vrednost za določitev nagrade (ta se je odmerjala od vrednosti predmeta) za storitve, ki jih je tožnik opravil v obsegu B.B. odobrene brezplačne pravne pomoči. Organ za BPP je to vrednost določil s seštevkom vrednosti obeh predmetov (zahtevek za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter zahtevek za plačilo najemnine), tožnik pa meni, da se nagrada odmeri od vrednoti vsakega predmeta (zahtevka) posebej. Po presoji sodišča je relevantna pravna podlaga za to opredelitev ZOdvT.

ZOvT v drugem odstavku 14. člena določa, da lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi in na isti procesni stopnji le enkrat. Kdaj gre za isto zadevo, primeroma določa 15. člen ZOdvT. Iz te določbe izhaja, da isto zadevo predstavljajo vsebinsko povezani primeri. Za takšen primer gre po mnenju sodišča tudi v obravnavanem primeru, ko je bil tožnik dodeljen za nudenje za brezplačne pravne pomoči prosilki, ki ji je bilo najemno razmerje odpovedano zaradi neplačevanja najemnine in je bila tožena na odpoved najemne pogodbe, izpraznitev stanovanja in plačila najemnine; zahtevek za plačilo najemnine je v tem primeru (tudi) prejudicialni, zahtevek za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev je izpeljava tega zahtevka.

Po določbi 20. člena ZOdvT se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo.

Glede na navedene določbe je organ za BPP lahko določil osnovo za odmero nagrade tako, da je vrednosti predmetov (odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter plačilo najemnine) seštel. Po mnenju sodišča se tožnik v svoji trditvi, da je treba oba zahtevka obravnavati ločeno, ne more uspešno sklicevati na ZPP in na sodno prakso, to je na pravila oziroma uporabo pravil o stvarni pristojnosti in dovoljenosti revizije, saj gre za specialno ureditev po ZOdvT.

Sodišče tožniku tudi ne more pritrditi, da pri odmeri nagrade organ za BPP ne bi smel upoštevati določbe 36. člena ZOdvT. To določbo je treba uporabiti, če se nagrada postavljenega ali dodeljenega odvetnika določi glede na vrednost predmeta, pri vrednosti predmeta nad 3000 EUR. Takšnemu dejanskemu stanu pa obravnavani primer ustreza. Kolikor pa tožnik meni, da je določba 36. člena ZOdvT neskladna s 14. členom Ustave RS (enakost pred zakonom), mu sodišče odgovarja, da navedena ustavna določba zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, za različno urejanje pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Po mnenju sodišča določba 36. člena ZOdvT ne krši ustavnega načela enakosti, saj gre za različne situacije, če organ za BPP z odločbo prosilcu za brezplačno pravno pomoč le-to dodeli v obsegu, ki ga določi in določi odvetnika, ki jo bo nudil, plačilo njegovih storitev pa bremeni državni proračun in primeri, ko odvetnik svoje storitve ponuja na trgu odvetniških storitev ter je s stranko (praviloma) v razmerju mandatne pogodbe, s katero se dogovori o opravljanju odvetniških storitev (lahko pa tudi o plačilu, 4. člen ZOdvT). Zaradi različnih izhodiščnih pravnih položajev je zakonodajalec pri višjih vrednostih predmetov (nad 3.000 EUR) nagrade lahko uredil nekoliko drugače. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1), ker je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.