Jedro

Če gre za enostaven objekt po ZGO-1, inšpekcijski postopek po ZUN ni več mogoč.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 4.3.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 8.5.2001. Z njo je bilo med drugim odločeno, da mora tožnik v roku 30 dni po prevzemu odločbe odstraniti pomožni objekt - vrtni paviljon, tlorisnih dimenzij cca 10 m x 6 m, lesene konstrukcije, pritličnega gabarita, z dvokapno streho, pokrito z opečno kritino, postavljen na zemljišču parc. št. 364/3 k.o. J. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica postavila vrtni paviljon brez ustreznega upravnega dovoljenja. Zato ji je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep po določbah 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in njenim razlogom. Zavrača ugovore, ki se nanašajo na zapisnik o inšpekcijskem pregledu in ugovore, da je šlo pri posegu le za ohranjanje kulturne dediščine kmečkega porekla.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Postopek je bil kršen, saj tožniku ni bil vročen odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, stranke niso bile poučene o pomenu podpisa zapisnika, sodišče tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja. Poseg je bil izveden izključno zaradi ohranitve kulturne dediščine.

Pritožba je utemeljena.

Področje inšpekcijskega nadzorstva nad zakonitostjo gradenj v veljavni zakonodaji ureja Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Pred uveljavitvijo ZGO-1 (veljati je začel 1.1.2003) je inšpekcijsko nadzorstvo urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Za inšpekcijske postopke, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo je ZGO v 1. odstavku 200. člena določil, da se končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, torej po ZUN oziroma v določenih primerih še po Zakonu o urbanističnem planiranju.

V odločbi, opr. št. U-I-150/03-19 z dne 1.12.2005 je Ustavno sodišče Republike Slovenije presojalo skladnost 1. odstavka 200. člena ZGO z ustavo. Odločilo je, da se 1. odstavek 200. člena ZGO-1, kolikor za gradnje iz 1. odstavka 3. člena tega zakona nalaga, da se inšpekcijski postopki, začeti pred njegovo uveljavitvijo, končajo po določbah ZUN, razveljavi (1. točka) ter, da se nepravnomočno končani inšpekcijski postopki iz prejšnje točke, vključno z izvršbami inšpekcijskih ukrepov v nepravnomočno končanih inšpekcijskih postopkih, končajo po določbah Zakona o graditvi objektov (2. točka).

Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjem pod predpisanimi pogoji začete gradnje ni treba več pridobiti dovoljenja, če gre za enostaven objekt, podrobneje pa je vprašanje urejeno v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrsti del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Pod določenimi pogoji je gradnja zakonita in investitorju ni treba pridobiti nobenega upravnega dovoljenja za poseg v prostor.

V konkretnem upravnem sporu je zato treba upoštevati navedeno odločbo ustavnega sodišča. Pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali je predmet postopka gradnja, ki ni enostavni objekt v smislu ZGO-1 oziroma pravilnika, ali pa je takšen objekt, kot to nakazujejo podatki spisa. Pomembno je tudi, ali sta izpolnjena še ostala dva pogoja za presojo, da gre za enostavni objekt (lokacijska informacija in izpolnjeni pogoji, kot jih določa pravilnik).

Glede na navedeno v konkretnem primeru niso bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva glede na spremenjeno materialno pravo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena ZUS pritožbi iz navedenih razlogov ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju mora sodišče prve stopnje s pravilno uporabo materialnega prava ugotoviti vse dejanske okoliščine konkretnega primera in v zadevi nato ponovno odločiti.