Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pozna sicer posebno obliko škode zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi oškodovanec zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (prvi odstavek 200. člena). Ta oblika škode je spričo svojega bistva trajne narave. Zato se denarna odškodnina zanjo lahko prisodi le izjemno za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, in sicer, če je to zmanjšanje visoke stopnje ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ne za eno ne za drugo pa ne gre v tem primeru. Le zmanjšana moč v roki (dasiravno je tožnik fizični delavec), in to pretežno v času petinpolmesečnega bolniškega dopusta, potem pa le še dvainpol meseca do konca novembra 1992 pač ne more pomeniti ne intenzivnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ne posebnih okoliščin. Sodišči sta tako pravilno ravnali, ko nista teh težav priznali kot posebno obliko odškodnine, marveč sta upoštevali vse opisano pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati odškodnino za gmotno in negmotno škodo tožniku, ki jo je pretrpel v zvezi s prometno nesrečo 30.3.1992, v skupnem znesku 1,467.804,00 SIT. Tako mu je za negmotno škodo prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 700.000,00 SIT od zahtevanih 1,800.000,00 SIT, za skaženost 200.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT in za strah 200.000,00 SIT od zahtevanih 900.000,00 SIT, medtem ko je zahtevek 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnilo v celoti.

Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu te sodbe v zvezi z negmotno škodo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se ji prisodi celotna zahtevana odškodnina. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine ponavlja dejanske ugotovitve obeh sodišč in meni, da gre tožniku vsa zahtevana odškodnina. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poudarja, da je izvedenec ugotovil, da je bil 196 dni dela nezmožen in da je še dve leti po nesreči zmanjšana groba moč roke. Iz tega naslova je zahteval odškodnino le za prestano ne pa bodočo nepremoženjsko škodo. Zaradi posledic je bil razporejen na nižje delo, kar pomeni zanj degradacijo, in uvrščen je med trajne presežne delavce. Sodišče je prenizko ovrednotilo tožnikovo trpljenje zaradi velikih brazgotin. Tudi za strah mu gre višja odškodnina, saj je ob trčenju doživel smrtni strah. Tožnik je mlad, dolgo časa je čakal na odškodnino, sicer pa sodišča prisojajo veliko višje odškodnine. Napada tudi stroškovno odločitev.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno javno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katero ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to pa skuša revident s trditvami, ki so v nasprotju z dejanskim stanjem, kakršnega sta ugotovili nižji sodišči. Opirajoč se zlasti na izvedensko mnenje sta namreč dognali, da zaradi posledic nesreče tožnik ni bil prerazporejen na delu in tega tudi ni izgubil iz tega razloga. Izvedenec je ugotovil tožnikovo oslabljeno moč v roki le za razdobje osmih mesecev in ne dveh let, kot trdi revizija, in končno tudi ne gre za 198 dni nezmožnosti za delo (kot sicer pomotoma navaja izvedenec), marveč le za 169 dni, kar je mogoče izračunati iz izvedenčeve pravilne navedbe datumov 30.3. do 14.9.1992. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pozna sicer posebno obliko škode zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi oškodovanec zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (prvi odstavek 200. člena). Ta oblika škode je spričo svojega bistva trajne narave. Zato se denarna odškodnina zanjo lahko prisodi le izjemno za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, in sicer, če je to zmanjšanje visoke stopnje ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ne za eno ne za drugo pa ne gre v tem primeru. Le zmanjšana moč v roki (dasiravno je tožnik fizični delavec), in to pretežno v času petinpolmesečnega bolniškega dopusta, potem pa le še dvainpol meseca do konca novembra 1992 pač ne more pomeniti ne intenzivnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ne posebnih okoliščin. Sodišči sta tako pravilno ravnali, ko nista teh težav priznali kot posebno obliko odškodnine, marveč sta upoštevali vse opisano pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem.

Za slednje kakor tudi za skaženost in strah pa so odškodnine odmerjene tako, da pomenijo pravično zadoščenje ob ugotovljenih stopnjah telesnih in duševnih bolečin oziroma strahu in njihovem trajanju. Izvzemši odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v tem primeru tožnikove mladosti (ob nesreči 24 let) ni mogoče šteti kot okoliščino, ki bi narekovala višji odškodnini od prisojenih, saj "fantovska" leta omogočajo laže prenašanje telesnih bolečin in strahu. Res je moral tožnik do pravnomočne prisoje odškodnine čakati nekaj časa, vendar tega spet ni mogoče šteti kot tako dolgega, da bi opravičeval višje odškodnine zaradi tega, saj sta od vložitve tožbe (že sredi bolniškega dopusta) minili manj kot dve leti.

Premoženjskega stanja oškodovanca zakon ne šteje kot okoliščino, od katere bi bila odvisna višina odškodnine (drugi odstavek 200. člena ZOR), sicer pa le z obratnim učinkom (191. člen ZOR). Končno ne drži, da bi sodišča prisojala za takšne škodne primere višje odškodnine, saj tu prisojene ne odstopajo navzdol od prisojanih v naši državi. Ko revizija še posebej izpostavlja strah, velja opozoriti na izvedensko mnenje, ki ga je tudi v tem sodišče sprejelo, da je strah hude intenzitete trajal dva dni, potem pa je bil le zmeren. Sodna praksa se je namreč ustalila v tem, da je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno tako pri zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kakor tudi pri odmeri posameznih odškodninskih postavk. Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan.

Stroškovne odločitve ni dovoljeno izpodbijati v revizijskem postopku. Takšna odločitev ima namreč naravo sklepa (peti odstavek 129. člena ZPP), z revizijo pa je mogoče izpodbijati le takšne sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP). To pa sklep o stroških nedvomno ni.

Ker ni podan uveljavljani revizijski razlog in tudi ne razlog, na katerega mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).