Jedro

Iz dokazne ocene jasno izhaja, da ni šlo zgolj za kratke sestanke informativne narave, temveč za obvezne, delovne sestanke, na katerih so pripadniki prejeli natančna navodila glede nalog, ki so jih morali opravljati, pregledani so bili cilji, poti, rezervne poti, poročalo se je o stanju opreme, vozil in moštva, itd. Vse navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je šlo za opravila, ki so tožniku onemogočala izrabo tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.868,88 EUR s sklepom postopek ustavilo. Nadalje je toženki naložilo, da tožniku plača 1.293,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2016 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti 1.576,95 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekatere izpovedbe prič povzelo le v tistem delu, ki ustrezajo končni odločitvi, nasprotnih argumentov pa ni navedlo, čeprav izhajajo iz zapisnika. S tem je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpoved priče A. A. je v točki 16 povzelo ravno nasprotno od tega, kar je ta priča izpovedala. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da drži, da so npr. v soboto popoldan končali z delom in je nato minilo 24 ur do naslednjih nalog in če je pripadnik v nedeljo zvečer dobil kakšne zadolžitve, je bilo to že po preteku 24 ur, saj je glavnina počitka potekala v nedeljo. Tedenski počitek se lahko zagotavlja v dveh dneh, važno je le, da traja 24 ur neprekinjeno. Slednje je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo. Napačno je interpretiralo tudi izjavo priče B. B. oziroma je na podlagi njegovih navedb napačno uporabilo materialno pravo, saj povišane pripravljenosti v smislu 9. točke 3. člena ZSSLoV ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka. Priča C. C. v nobenem delu ni konkretno potrdila, da je tožnik od nje dodatne zadolžitve prejel ravno na dneve, za katere zatrjuje, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen. Poleg tega je tudi sama vložila tožbo zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka, v postopku pa se je izkazalo, da ji je bil le-ta zagotovljen. Če ni delala ona, očitno niso niti njeni podrejeni, zato je njeno pričanje najmanj vprašljivo. D. D. je vložil istovrstno tožbo in sta bila s tožnikom drug drugemu za pričo, zato je tudi njegovo pričanje sporno, saj je zainteresiran za izid postopka. Tudi sicer iz njegove izpovedi izhaja, da nikoli ni videl, kaj je tožnik na predvidene proste dneve počel. Za sestanke je povedal, da so se na njih podajale informacije, kaj bo kdo delal. Kratki informativni sestanki pa glede na sodno prakso vrhovnega sodišča ne predstavljajo kršitve do tedenskega počitka. V tem delu se tako sodišče tudi nepravilno naslanja na izpovedbo priče E. E. Tudi če je tožnik kot vezist moral preveriti ali zveza deluje, to ne pomeni, da jo je bilo potrebno preveriti ravno na prosti dan. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik v tem sporu uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 30. 9. 2013 do 31. 3. 2014 napoten na mednarodno misijo KFOR ... na Kosovo. Razporejen je bil na formacijsko dolžnost "... - vojak", dela in naloge je opravljal kot "vojak-strelec". Ker toženka v času napotitve na mednarodno misijo tožniku ni zagotovila 13 dni tedenskega počitka, mu je sodišče prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo.

6. Toženka v pritožbi višini ugotovljene škode oziroma metodi njenega izračuna ne oporeka, dejansko se pritožba obrazloženo osredotoča zgolj na dokazno presojo izpovedi zaslišanih prič, ki se nanaša na temelj zahtevka. Vendar pa je slednja v celoti skladna s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč vse izpovedi vestno in skrbno ocenilo, iz obrazložitve je tudi mogoče razbrati, zakaj je sledilo posameznim izpovedim. Res je izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo površno oziroma nepopolno ali selektivno, na kar neutemeljeno nakazuje pritožba.

7. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta očitek je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij pritožba ne uspe prikazati. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vse izpovedi zaslišanih prič, tudi A. A. in torej ne drži, da bi v obrazložitvi zapisalo ravno nasprotno od tega, kar je ta priča izpovedala. Iz izpovedi te priče res izhaja, kot to izpostavlja toženka, da so v soboto popoldan končali z delom in je nato minilo 24 ur do naslednjih nalog in če je pripadnik v nedeljo zvečer dobil kakšne zadolžitve, je bilo to po preteku 24 ur. Vendar pa ta izpoved ne dokazuje, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, kot to skuša prikazati pritožba, temveč ravno nasprotno, kar je tudi sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo. S tem v zvezi si toženka namreč napačno tolmači določbe 155. in 156. člena ZDR-1, saj določba, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1).1 Na podlagi izpovedi te priče tako ni mogoče zaključiti, da bi bil tožniku zagotovljen počitek v navedenem obsegu.

8. Neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na izpoved priče A. A. v delu, iz katerega izhaja, da v kolikor je bil tožniku tedenski počitek prekinjen zaradi opravljanja kakšne druge naloge, bi se mu omogočil na kakšen drug dan. Na podlagi takšne pavšalne izpovedi nikakor ni mogoče sklepati o tem, da je toženka tožniku dejansko zagotovila tedenski počitek v obveznem obsegu.

9. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče napačno interpretiralo pisno izjavo priče B. B., saj da je slednji v njej izpostavil, da so morali pripadnikom delo odrejati tudi v času, ko so bili v pripravljenosti, sodišče pa na podlagi navedenega nepravilno zaključi, da jim je bil s tem kršen tedenski počitek. Izvajanje pritožbe je zmotno. Povsem jasno je namreč, da se v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tako določa že drugi odstavek 97.e člena ZObr.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo izpoved prič C. C., D. D. in E. E. Zgolj zato, ker je D. D. k vložil istovrstni zahtevek zoper toženko, mu ni mogoče odreči verodostojnosti. Prav tako ne priči C. C. Ni pomembno, kaj je bilo ugotovljeno v postopku, ki ga je vodila C. C. zoper toženko, saj sodišče v tem sporu presoja zgolj ali je bil tedenski počitek zagotovljen tožniku. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo, argumentirano in preverljivo pojasnilo, zakaj je zaključilo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja, zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do vsebine sestankov, ki so bili opravljeni na dneve, ko naj bi bil sicer tožniku zagotovljen tedenski počitek. Iz dokazne ocene namreč jasno izhaja, da ni šlo zgolj za kratke sestanke, informativne narave, temveč za obvezne, delovne sestanke, na katerih so pripadniki prejeli natančna navodila glede nalog, ki so jih morali opravljati, pregledani so bili cilji, poti, rezervne poti, poročalo se je o stanju opreme, vozil in moštva, itd. Vse navedeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek, da je šlo za opravila, ki so tožniku onemogočala izrabo tedenskega počitka, saj so po vsebini in intenziteti presegala kratke, neformalne sestanke, niti niso pomenila le opravil na podlagi hišnega reda ali rutinskih opravil v času bivanja v bazi.

11. Ob upoštevanju vseh nalog, za katere iz točke 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da jih je tožnik opravljal na vsak posamezen dan, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu tedenski počitek ni bil omogočen. Posledično je tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo tudi v vsebinsko podobnih zadevah opr. št. Pdp 117/2022, Pdp 118/2022, Pdp 307/2022 in drugih.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 5/2021 ter sodbo SEU, C-477/21, iz katere izhaja, da je člen 5 Direktive 2003/88/ES treba razlagati tako, da dnevni počitek iz člena 3 te direktive ni del tedenskega počitka iz navedenega člena 5, temveč se temu doda.