Jedro

Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati s pobotnim ugovorom toženca kot z nepopolno vlogo, saj je življenjski dogodek v zadostni meri opisal in individualiziral, da ga je mogoče ločiti od vseh drugih dogodkov. Vprašanje pa je, ali je uspel z zatrjevanjem in dokazovanjem pravnih posledic, ki jih je hotel v postopku doseči. Na pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v večji meri opraviti materialno procesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje toženca na naroku kar trikrat opozorilo, da dopolni trditve svojega pobotnega ugovora. Prvostopenjska razpravljajoča sodnica bi sicer tožečo stranko lahko opozorila na manjkajoče navedbe in dokaze, ni pa bila tega dolžna storiti. Zato tudi ni zagrešila očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39177/2016 z dne 21. 4. 2016 v prvem in četrtem odstavku izreka zaradi preglednosti razveljavilo in postopek nadaljevalo kot po tožbi (točka I. izreka sodbe). Spremembo tožbe je dovolilo (točka II. izreka sodbe). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini glavnice 11.594,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od različnih zneskov različno zapadejo ter v višini izvršilnih stroškov 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče v višini 11.993,33 EUR (točka IV. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni plača 11.594,76 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od različnih zneskov različno zapadajo ter izvršilne stroške v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2016 do plačila (točka V. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo še plačilo 813,46 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI. izreka sodbe).

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje ali dopolni postopek in s sodbo samo odloči o zadevi.

3. Pritožba je bila vložena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi dne 21. 4. 2004 sklenjene Pogodbe o upravljanju in vzdrževanju športne dvorane K. (v nadaljevanju Pogodba) s pripadajočimi dodatki o podaljšanju Pogodbe. S četrtim členom Dodatka št. 4 sta se dodatno dogovorili še, da je toženka dolžna plačati najemnino za čajno kuhinjo (ozr. bife) v višini 4.800,00 EUR letno v dveh obrokih po 2.400,00 EUR in sorazmerni del stroškov športne dvorane (12. člen Pogodbe). Za te obveznosti je tožnica izdajala toženki račune, ki jih ta ni poravnala, kar je vse kot nesporno ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Sporno med strankama je na naroku pred sodiščem prve stopnje ostalo, ali obstoji v pobot postavljena terjatev toženke do tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji.

7. Postopek na prvi stopnji je potekal tako, da je zoper sklep o izvršbi toženec vložil ugovor, kjer je navedel, da sicer terjatve tožnice ne obstojijo, v primeru, da pa obstojijo, naj se zapirajo s pobotom terjatev, ki jih ima do tožnice (takrat upnice) v okviru poslovnega sodelovanja, saj je skladno s sklenjeno pogodbo opravljal storitev upravljanja in vzdrževanja športne dvorane v K. Iz tega naslova mu tožnica (takrat upnica) dolguje znesek 11.993,33 EUR, kar naj bi izhajalo iz finančnega poročila o poslovanju športne dvorane K. in se ga je upnik zavezal poravnati v skladu s sklepom Odbora za upravljanje športne dvorane K. Priložil je listine, ki naj bi potrjevale njegove trditve. Po delni razveljavitvi sklepa o izvršbi je tožeča stranka vložila dopolnitev tožbe, kjer je konkretno odgovorila na navedbe tožene stranke in sicer, da Odbor nima pristojnosti za zaveze o plačilu dolga tožnice, da je prijavljal neke dodatne stroške dela, čeprav sta v pogodbi predvidena le čistilka in upravljavec ter da lastnik krije zgubo le, če ne potrdi predlagane cene, ampak jo zniža, torej da ni pogojev za pokrivanje morebitne izgube in da dvomi, da je študentsko delo v bifeju strošek upravljanja dvorane (drugi odstavek stran 4 pripravljalne vloge tožeče stranke, l. št. spisa 108). Sodišče prve stopnje je toženca pozvalo, naj na navedbe tožnice odgovori (l. št. 114 spisa), vendar je toženec ostal pasiven. Ponovno ga je ob vabilu na prvi narok opozorilo, da mora podati vse trditve in dokaze, ki so pomembni za utemeljitev njegovih zahtevkov.

8. Pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev pravdnega postopka, ker je napačno odločilo v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke. Sodišče prve stopnje naj bi pobotni ugovor zavrnilo iz razloga, ker tožena stranka svojega zahtevka ni utemeljila niti v trditvah, kaj šele, da bi ga dokazala. Pritožnik očita, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, saj so si razlogi med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče po eni strani navaja, da tožena stranka ni postavila nobenih trditev, na drugi strani pa zaključuje, da je njen zahtevek neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je tožbeni zahtevek lahko neutemeljen takrat, ko so podane ustrezne trditve o njegovi utemeljenosti (tožbeni zahtevek je sklepčen), vendar jih v izvedenem dokaznem postopku ne potrdijo predloženi dokazi, ali pa iz trditev samih ne izhaja zatrjevana pravna posledica (zahtevek ni sklepčen). V obeh primerih sodišče tožbeni zahtevek zavrne. V primeru, ko gre za odpravljivo nesklepčnost (življenjski primer je opisan pomanjkljivo), lahko stranka le-to nesklepčnost odpravi in potem sodišče izvede dokazni postopek ter odloči o utemeljenosti njenega zahtevka.1 Če nesklepčnosti ne odpravi, sodišče njen zahtevek prav tako zavrne (in ne zavrže).

10. Če govorimo o nepopolnosti tožbe, ki zahteva njeno zavrženje, je v prvem odstavku 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določeno, kaj vse mora obsegati tožba in sicer določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Če je tožbeni zahtevek nedoločen zaradi razloga, ker je opis življenjskega primera premalo individualiziran, sodišče ne more zahtevati poprave v skladu z določbo 108. člena ZPP tako, da nadomesti odgovornost stranke za popolnost kompleksa dejstva, iz katerega izvira zatrjevana pravna posledica. Pri dajanju vsebinskih napotkov v zahtevi za popravo oziroma dopolnitev vloge je sodišče omejeno tudi z načelom dispozitivnosti. Sodišče ne sme popravljati tožbenega zahtevka (ali pobotnega ugovora), ampak mora poskrbeti le za odpravo formalnih napak in pomanjkljivosti.2 Glede na navedeno stališče ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo ravnati s pobotnim ugovorom toženca kot z nepopolno vlogo, saj je upoštevaje navedeno v točki 7. obrazložitve te odločbe življenjski dogodek v zadostni meri opisal in individualiziral, da ga je mogoče ločiti od vseh drugih dogodkov. Vprašanje pa je, ali je uspel z zatrjevanjem in dokazovanjem pravnih posledic, ki jih je hotel v postopku doseči (torej zavrnitev tožbenega zahtevka po pobotanju z njegove strani zatrjevanim ugovorom).

11. Iz trditev toženca izhaja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da ima terjatve do tožeče stranke, ki izhajajo iz finančnega poročila o poslovanju športne dvorane in se jih je tožnica zavezala poravnati s sklepom Odbora za uveljavljanje športne dvorane. S tem je svoj pobotni ugovor (tožbo) v zadostni meri substanciral, da je sodišče lahko o njej odločalo, kar pomeni, da ni šlo za nepopolno tožbo (prvi odstavek 180. člena v povezavi s 105. členom ZPP). Vendar pa svojih trditev ni uspel napolniti s konkretno vsebino v takšni meri, da bi iz njih izhajala zatrjevana pravna posledica, to je utemeljenost (pobotnega) zahtevka do tožeče stranke.

12. Sodišče prve stopnje ga je večkrat opozorilo, da mora to storiti, vendar pa so njegove trditve (in tudi predloženi dokazi) ostali na ravni pavšalnosti. Na pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo v večji meri opraviti materialno procesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje toženca na naroku kar trikrat opozorilo, da dopolni trditve svojega pobotnega ugovora (to izhaja tudi iz same pritožbe, drugi odstavek stran 4 pritožbe). Več od tega sodišče ne more (in ne sme) storiti, saj bi sicer kršilo splošna načela pravdnega postopka, ki od sodišča zahtevajo, da odloča nevtralno in nepristransko, saj bi pomenilo, da stranko pravno poučuje, kar ni naloga sodišča. Sodišče je ravnalo v skladu z 12. členom ZPP, ko je toženo stranko, ki ni imela pooblaščenca opozorilo, kaj mora narediti na glavni obravnavi. Od sodišča pa več ni mogoče pričakovati tudi upoštevaje obstoječo sodno prakso, iz katere izhaja, da „...Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Če je na podlagi vloge nasprotne stranke jasno razbrati, da so trditve presplošne, nenatančne, ali da niso v zadostni meri podprte s ponujenimi dokazi, sodnik na to stranke ni dolžan še posebej opozarjati v okviru materialnega procesnega vodstva. (...) Prvostopenjska razpravljajoča sodnica bi sicer tožečo stranko lahko opozorila na manjkajoče navedbe in dokaze, ni pa bila tega dolžna storiti. Zato tudi ni zagrešila očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.“3

13. Kot je bilo že navedeno, je tožnica toženčevemu pobotu konkretno ugovarjala, nanj je nato prešlo breme, da ji konkretno odgovori, kar je navedlo tudi sodišče prve stopnje (točka 11. obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati materialno procesnega vodstva še v večji meri, kot ga je, posebej upoštevaje trditve tožnice. Ni mogoče morebitnih posledic toženčeve pasivnosti pripisati zatrjevani neaktivnosti sodišča prve stopnje, ki je svojo nalogo skrbi za stranko brez pooblaščenca v celoti opravilo.

14. Tudi ni utemeljen očitek pooblaščenca toženca, da sodišče prve stopnje tožencu ni dalo možnosti, da v postopku ustrezno uveljavi svoje pravice, med drugim, da si angažira ustrezno pravno pomoč. Od začetka postopka na prvi stopnji do zaključka glavne obravnave je poteklo dve leti, pa si toženec ni priskrbel pravne pomoči, če je le-to potreboval, to je storil šele ob vložitvi pritožbe, čeprav ga je sodišče prve stopnje v pisanjih, ki mu jih je pošiljalo (poziv na odgovor na vlogo tožnice l.št. 114 in vabilo na narok l.št. 124), opozarjalo na možnost zastopanja po pooblaščencu.

15. Glede na vse navedeno se pritožba tožene stranke izkaže za neutemeljeno. Ker pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).

1 Glej tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 127. 2 N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str.441. 3 Sodba in sklep VS RS III Ips 46/2010.