Jedro

Pri zavarovanju odgovornosti začetek zastaranja terjatve zavarovanca nasproti zavarovalnici ni vezan na okoliščino, kdaj po vloženi tožbi je zavarovanec plačal odškodnino oškodovancu oziroma kdaj je bil zavarovancu znan celoten obseg škode (1. odst. 361. čl. ZOR in 1. odst. 336. čl. OZ). V skladu z določbo 4. odst. 380. čl. ZOR zastaranje namreč začne teči, ko zavarovanec prejme odškodninsko tožbo. Citirana določba tako ureja dva (podobna) zakonska dejanska stana, ki sta samostojna in med seboj neodvisna (različna), z enako pravno posledico. Prvi veže zastaranje na dan, ko je oškodovanec od zavarovanca sodno zahteval odškodnino, drugi pa na dan plačila odškodnine oškodovancu. Če bi bil začetek zastaralnega roka (vedno) vezan na dan, ko bi zavarovanec škodo povrnil, bi bila nepotrebna določba, da zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino oziroma bi zakonodajalec drugače oblikoval citirano zakonsko določbo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 11.857,60 EUR (2.841.555,91 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2006 do plačila ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranke pravdne stroške v znesku 57,55 EUR.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Terjatev zavarovanca (tožeče stranke) do zavarovalnice je odškodninska terjatev, ki nastane in zapade z dnem nastanka škode. V konkretnem primeru je škoda nastala z izplačilom dolžnega zneska A. B. dne 26. 10. 2005, kar tudi določa četrti odstavek 357. člena Obligacijskega zakonika (1). Citirano določbo ni mogoče razumeti, da bi moral zavarovanec postaviti samostojen zahtevek proti zavarovalnici, preden mu je škoda sploh nastala oziroma v času, ko obseg dokončne škode ni znan. Sodišču prve stopnje je na podlagi sklepanja in ne ugotovitve, da je oškodovanec tožbo zoper zavarovalnico vložil v letu 1997 napačno zaključilo, da je do vložitve tožbe dne 20. 4. 2006 potekel triletni zastaralni rok. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je škodni dogodek nastopil v letu 1995 in da v tistem času tožeča stranka s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti svojih pravnikov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba opredeljeno ne pove, katere bistvene kršitve postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, po uradnem preizkusu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2)).

5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (3) (enaka določba sedaj četrti odstavek 357. člena OZ), ki določa, da v primeru, če zahteva pri zavarovanju pred odgovornostjo tretjega oškodovanec odškodnino od zavarovanca ali jo od njega dobi, začne teči zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca oziroma, ko mu je zavarovanec škodo povrnil. Na podlagi določbe prvega odstavka 380 člena ZOR (sedaj prvi odstavek 357. člena OZ) takšne terjatve zastarajo v roku treh let, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala.

6. Že jezikovna razlaga zakonske določbe četrtega odstavka 380 člena ZOR (sedaj četrtega odstavka 357. člena OZ) pokaže, da ima zakonska določba jasen in določen pomen. Gre dejansko za dva (sicer podobna) zakonska dejanska stana, ki sta samostojna in med seboj neodvisna (različna), z enako pravno posledico, ki se kaže v zastaranju terjatve zavarovanca. Prvi veže zastaranje terjatve zavarovanca do zavarovalnice pri zavarovanju pred odgovornostjo tretjega na dan, ko je oškodovanec od zavarovanca sodno zahteval odškodnino, drugi pa na dan plačila odškodnine oškodovancu. Če bi bil začetek zastaralnega roka (vedno) vezan na dan, ko bi zavarovanec škodo povrnil, bi bila nepotrebna določba, da zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino oziroma bi zakonodajalec drugače oblikoval zakonsko določbo četrtega odstavka 380. člena ZOR (četrtega odstavka 357. člena OZ). Iz navedenih razlogov začetek zastaranja pri teh terjatvah ni vezan na okoliščine, kdaj je zavarovanec po vloženi tožbi plačal odškodnino oškodovancu ali kdaj je bil zavarovancu znan celoten obseg škode (primerjaj določbi prvega odstavka 361. člena ZOR in prvega odstavka 336. člena OZ), saj zastaranje začne teči, ko zavarovanec prejme odškodninsko tožbo.

7. V konkretnem primeru je oškodovanec vložil tožbo na plačilo odškodnine zoper tožečo stranko (4), zato začetek teka zastaralnega roka ni vezan na plačilo odškodnine, ampak na čas, ko je tožeča stranka prejela odškodninsko tožbo. Tožeča stranka bi morala o vloženi odškodninski tožbi obvestiti zavarovalnico (toženo stranko), saj bi na ta način pretrgala zastaranje terjatve. Okoliščina, da tožeča stranka ni vedela za obseg škode ni odločilna, saj bi tožeča stranka že z obvestilom zavarovalnici, da je prejela odškodninsko tožbo, pretrgala zastaranje za plačilo terjatve iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odškodninska tožba zoper tožečo stranko vložena leta 1997 in da je v istem letu tožeča stranka prejela tožbo. Te ugotovitve je prvo sodišče naredilo na podlagi zapisa v obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 1688/2003 z dne 15. 12. 2003 (5). Tožeča stranka tekom postopka in tudi v pritožbi ne zatrjuje, da odškodninska tožba ni bila vložena leta 1997 oziroma da tožbe tega leta ni prejela. Tožeča stranka tudi ni predložila odškodninske tožbe (6), s katero bi lahko prepričljivo dokazala neutemeljenost zaključkov sodišča prve stopnje. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prejela odškodninsko tožbo leta 1997, zato je terjatev tožeče stranke zastarala, ker je bila tožba zoper zavarovalnico vložena dne 27. 4. 2006. 9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspel, zato krije sama stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju OZ.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi določbe 1060. in 1062. člena OZ, saj je zavarovalni primer nastopil leta 1995, ker tožeča stranka ni predložila v stečajnem postopku St 195/93 veljavnega pooblastila za zastopanje A. B., zavarovalna pogodba pa je bila sklenjena 20. 6. 1996. (4) V nadaljevanju »odškodninska tožba«.

(5) Glej tretji odstavek stran 3 sodbe – priloga B 5 ter v tej zvezi drugi odstavek 212. člena Sodnega reda.

(6) Tudi ne v pritožbenem postopku.