Jedro

Tožnik mora namreč že v zahtevi za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati vse pogoje za njeno izdajo. Zato svojih navedb ne more dopolnjevati in z njimi izkazovati dejansko stanje šele v pritožbi, torej v postopku na drugi stopnji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 85/2001-2 z dne 17.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve sklepa Župana Občine B. z dne 21.12.2000, s katerim je bil B.M. z dnem 21.12.2000 imenovan za direktorja Občinske uprave občine B. za nedoločen čas ter v 2. točki zavrnilo tožnikovo zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa Župana Občine B. z dne 21.12.2000, s katerim je bil tožnik z dnem 21.12.2000 razrešen kot vršilec dolžnosti direktorja občinske uprave Občine B. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa med drugim navedlo, da je bila zahteva za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) vložena hkrati s tožbo, s katero je tožnik izpodbijal le sklep z dne 21.12.2000, s katerim je bilo odločeno o njegovi razrešitvi. Ni pa tožnik s tožbo izpodbijal sklepa z dne 21.12.2000 o imenovanju B.M. za direktorja občinske uprave Občine B. Toda tudi akt o imenovanju B.M. za direktorja občinske uprave je samostojni pravni akt. Ker tožba v upravnem sporu zoper navedeni akt ni bila vložena, razmerje, ki se s tem aktom ureja, ni sporno pravno razmerje. To pa pomeni, da za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi ZUS ni izpolnjen temeljni pogoj. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve navedenega sklepa zavrglo. Zahtevo za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve sklepa o tožnikovi razrešitvi kot vršilca dolžnosti direktorja občinske uprave Občine B., pa je zavrnilo.

Tožnik namreč nastanka hujših škodljivih posledic, kar je eden od pogojev, da sodišče izda zahtevano začasno odredbo po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS, niti navajal ni.

Tožnik v pritožbi navaja, da so z izdajo sklepa, izpodbijanega v upravnem sporu, zanj nastale škodljive posledice. Ker je bil kot v.d. direktorja občinske uprave razrešen, prejema manjšo plačo. Razrešitev ni bila niti pravilna niti zakonita. Za novo zaposlitev v proračunu občine niso predvidena oziroma zagotovljena denarna sredstva. Navaja tudi, da je dne 26.1.2001 vložil še tožbo zoper sklep z dne 21.12.2000 o imenovanju B.M. za direktorja občinske uprave Občine B. S tem naj bi izpolnil pogoje za izdajo zahtevane začasne odredbe. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep temelji na 2. odstavku 69. člena ZUS, po katerem tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Obstoj spornega pravnega razmerja in dejansko možnost nastanka takih posledic mora seveda verjetno izkazati tožnik že ob vložitvi zahteve. ZUS namreč ne nalaga sodišču, da brez predloženih dokazov in po uradni dolžnosti ugotavlja obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu ni izpodbijal sklepa tožene stranke z dne 21.12.2000 o imenovanju B.M. za direktorja občinske uprave Občine B. Zato ima sodišče prve stopnje prav, da razmerje, ki se z navedenim aktom ureja, ni sporno pravno razmerje. Le - to pa je po navedenem določilu ZUS mogoče začasno urediti. To pa pomeni, da začasne odredbe kot procesnega inštituta sploh ni mogoče uporabiti pred vložitvijo tožbe, s katero se sproži upravni spor. Iz navedenega razloga pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor, da je s poznejšo vložitvijo tožbe zoper akt o imenovanju B.M. za direktorja občinske uprave Občine B., tožnik izpolnil z ZUS določene pogoje za izdajo zahtevane začasne odredbe.

Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča že v zahtevi za izdajo začasne odredbe, kolikor se ta nanaša na zadržanje izvršitve sklepa z dne 21.12.2000 o njegovi razrešitvi kot vršilca dolžnosti direktorja občinske uprave Občine B., ni verjetno izkazal vseh pogojev za izdajo začasne odredbe, saj hujših škodljivih posledic niti zatrjeval ni. Tožnik mora namreč že v zahtevi za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati vse pogoje za njeno izdajo. Prav iz navedenega razloga svojih navedb ne more dopolnjevati in z njimi izkazovati dejansko stanje šele v pritožbi, torej v postopku na drugi stopnji. Sicer pa gre pri pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na obstoj hujših škodljivih posledic, za nova dejstva, ki v pritožbi tudi sicer niso dovoljena.

Pritožbeni ugovor, ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava, pa bo predmet presoje zakonitosti s tožbo v upravnem sporu izpodbijanega akta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73., v zvezi s 1. odstavkom 57. člena in 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.