Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je izpolnjen pogoj toženčevega enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi za vračilo nagrade iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da mora pripadnik, ki mu je izplačana posebna denarna nagrada ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, v celoti vrniti izplačano nagrado, če predčasno - pred iztekom desetih let - prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka niti ni trdila, da bi tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ampak je kot ključno podlago za vračilo nagrade uveljavljala tožnikovo zavezo za vračilo denarne nagrade iz III. točke sporazuma. Toženec je namreč na tožečo stranko naslovil predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, nakar sta stranki sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se v III. točki tega sporazuma dogovorili, da bo toženec tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi vrnil denarno nagrado v višini dveh bruto plač v neto znesku 4.420,79 EUR v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Ker pa se ta zaveza veže na vsebino drugega odstavka 4. člena Uredbe, ne more veljati neodvisno od te določbe. Poleg tega ZDR-1 v 9. členu omejuje avtonomijo strank delovnega razmerja, ko določa, da sta delodajalec in delavec dolžna pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter tudi v času trajanja delovnega razmerja upoštevati določbe zakonov, mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Delavec se ne more veljavno zavezati k nečemu, česar po zakonu oziroma splošnem aktu ni dolžan storiti. Zaradi omejene pogodbene svobode v korist delavca je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo III. točke sporazuma pripoznal dolg do tožeče stranke. Ker je tožencu ureditev iz 4. člena Uredbe v korist, saj mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi, se posledično ni mogel veljavno zavezati k vračilu denarne nagrade.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 100982/2015 z dne 2. 9. 2015 razveljavi še v I. in IV. točki izreka.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka na prvi in pritožbeni stopnji v skupni višini 686,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 100982/2015 z dne 2. 9. 2015 ostane v I. in IV. točki izreka v celoti v veljavi, ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 280,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki prišlo na podlagi sporazuma, tako da ni izpolnjen pogoj enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ni pravne podlage za ugoditev zahtevku. Bistveno je, da sta stranki sporazumno prekinili pogodbo o zaposlitvi, četudi na podlagi predloga toženca. Po drugem odstavku 93. člena ZObr je treba vrniti stroške vojaškega usposabljanja le v primeru delavčeve odpovedi, ne tudi v primeru sporazumnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Po sodni praksi niso dopustni dogovori, ki bi delavcu dajali manj pravic kot mu gredo po zakonu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Izpodbijana sodba je v nasprotju s sodno prakso, da se delavec in delodajalec ne moreta sporazumeti o nečem, kar je v škodo delavca. Tudi če delavec, kot šibkejša stranka, podpiše sporazum, kateri zanj določa manj pravic od tistih, ki mu jih zagotavlja zakon ali splošni akt, se pravicam ne more veljavno odreči. Če so pogodbene določbe v nasprotju z določbami predpisov, se uporabljajo te določbe, ne pa pogodbene. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo toženčeve stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema sodbe do plačila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa v zvezi z določenimi dejstvi, ki jih je sicer pravilno ugotovilo, zmotno uporabilo materialno pravo (glede veljavnosti sporazuma). Predvsem pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, namesto na podlagi sporazuma. To je dejstvo, ki jasno izhaja iz listin, sodba pa se tudi sicer opira le na listinske dokaze. Zato je imelo pritožbeno sodišče podlago za spremembo izpodbijane sodbe v 5. alineji 358. člena ZPP in tudi v 2. alineji 358. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je namreč ugodilno sodbo o povračilu denarne nagrade utemeljilo na dejstvu, da tožencu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sporazuma, ampak na podlagi njegove odpovedi, kar je pogoj za obveznost vračila posebne denarne nagrade po drugem odstavku 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2009. Poleg tega se je sodišče prve stopnje postavilo še na stališče, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti denarno nagrado že zgolj zato, ker se je tako zavezal v sporazumu.

6. Upoštevalo je, da sta stranki 10. 7. 2009 za čas veljavnosti 10 let sklenili pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo v 7. členu določeno, da se tožniku skladno z veljavno zakonodajo zaradi sklenitve te pogodbe izplača posebna denarna nagrada v višini petih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji (prvi odstavek), v kolikor pa toženec predčasno, pred iztekom 10 let, prekine ali enostransko odpove pogodbe o zaposlitvi ali ne opravi uspešno osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja ali se mu v tem času odpove delovno razmerje zaradi krivdnih razlogov na njegovi strani, je dolžan denarno nagrado vrniti v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek). Toženec je na tožečo stranko 28. 7. 2014 naslovil predlog za podajo sporazumne prekinitve delovnega razmerja, nakar sta stranki 18. 8. 2014 sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z 31. 8. 2014. V III. točki tega sporazuma sta se še dogovorili, da bo toženec tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi vrnil denarno nagrado v višini dveh bruto plač v neto znesku 4.420,79 EUR v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja.

7. Iz listinskih dokazov res izhaja, da je toženec tožeči stranki 28. 7. 2014 predlagal sklenitev sporazuma o prekinitvi delovnega razmerja, kar pa še ne pomeni da mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi njegove odpovedi. Iz naslova in vsebine sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2015 jasno izhaja, da gre za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Obe stranki (ki sta se v posledici nespornega dejanskega stanja tudi odpovedali glavni obravnavi) sta izrecno navedli, da je nesporno, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi sporazuma. Tega ne more spremeniti okoliščina, ki jo poudarja sodišče prve stopnje, da je bil sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sklenjen zgolj zaradi skrajšanja odpovednega roka. Sicer pa za ugotovitev takšnega dejstva ni podlage ne v sporazumu ne v ostalih listinah v spisu.

8. Sodišče prve stopnje je tako napačno štelo, da je izpolnjen pogoj toženčevega enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi za vračilo nagrade iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da mora pripadnik, ki mu je izplačana posebna denarna nagrada ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, v celoti vrniti izplačano nagrado, če predčasno - pred iztekom desetih let prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Kot že rečeno, tožeča stranka niti ni trdila, da bi tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ampak je kot ključno podlago za vračilo nagrade uveljavljala tožnikovo zavezo za vračilo denarne nagrade iz III. točke sporazuma. Ker pa se ta zaveza veže na vsebino drugega odstavka 4. člena Uredbe, ne more veljati neodvisno od te določbe. Poleg tega Zakon o delovnih razmerjih ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. ) v 9. členu omejuje avtonomijo strank delovnega razmerja, ko določa, da sta delodajalec in delavec dolžna pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter tudi v času trajanja delovnega razmerja upoštevati določbe zakonov, mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Pritožba torej pravilno navaja, da niso dopustni dogovori, ki so delavcu v škodo glede na določila zakona ali splošnega akta. Delavec se ne more veljavno zavezati k nečemu, česar po zakonu oziroma splošnem aktu ni dolžan storiti. Zaradi omejene pogodbene svobode v korist delavca je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo III. točke sporazuma pripoznal dolg do tožeče stranke. Ker je torej tožencu ureditev iz 4. člena Uredbe v korist, saj mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi, se posledično ni mogel veljavno zavezati k vračilu denarne nagrade.

9. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na 93. člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 in nasl.), po katerem mora pripadnik vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če je odpovedal pogodbo o zaposlitvi pred iztekom desetih let. V spornem primeru ne gre za vračilo stroškov usposabljanja po 93. členu ZObr, ampak za vračilo posebne nagrade, izplačane na podlagi 14. odstavka 49. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.), ki določa, da lahko vlada na predlog ministra odloči, da se vojakom, izjemoma pa tudi drugim pripadnikom, ob prvi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let ali za popolnitev začasne enote oziroma druge sestave, zlasti za opravljanje vojaške službe izven države, izplača posebna denarna nagrada. Na tej podlagi je bila torej sprejeta omenjena Uredba, ki natančneje ureja vračilo posebne denarne nagrade, medtem ko je vračilo stroškov, ki je predmet 93. člena ZObr natančneje urejeno s Pravilnikom o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo (o tem npr. sodba Pdp 573/2015 z dne 7. 1. 2016, ki se nanaša tudi na vprašanje veljavnosti sklepanja sporazuma mimo določb pravilnika), ne z Uredbo.

10. Ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da sklep o izvršbi z dne 2. 9. 2015 v I. in IV. točki ostane v veljavi (navedeni sklep je bil na podlagi ugovora toženca predhodno v izvršilnem postopku že razveljavljen v II. in III. točki izreka), je pritožbeno sodišče sodbo, upoštevaje določila 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 75/2002 in nasl.), spremenilo tako, da je sklep z dne 2. 9. 2015 razveljavilo še v do sedaj nerazveljavljanem delu - to je v I. točki (s katero je bilo dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev v višini 4.420,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2015) ter v IV. točki izreka (s kateri so bili stroški upnika odmerjeni na 98,85 EUR).

11. Zaradi toženčevega uspeha v sporu je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ter tožencu zaradi uspeha s pritožbo priznalo še stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tožeča stranka mu je dolžna v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 27/2015) povrniti stroške za sestavo ugovora - 300 točk, dveh pripravljalnih spisov - 2 x 225 točk, 2% materialne stroške, 22% DDV ter sodno takso za ugovor - 44,00 EUR, kar skupaj znese 472,40 EUR. Pritožbeni stroški so: sestava pritožbe 375 točk, 2% materialni stroški in 22% DDV, kar znese 214,20 EUR. Skupno je tožeča stranka v predlaganem paricijskem roku dolžna tožencu povrniti 686,60 EUR s pp.