Jedro

Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi bile v tožničinem delovnem okolju prekoračene kakršnekoli dopustne oziroma mejne vrednosti alergenov.

Tožencu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja; občasno opažanje tožničinega kihanja, kašljanja in pordečelih oči še ne pomeni takšne seznanitve z njenimi zdravstvenimi težavami, ki bi že terjala njegovo ukrepanje s premestitvijo tožnice na drugo delovno mesto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je (in jo bo) utrpela zaradi poklicne astme in poklicnega kožnega obolenja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 2.500.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 600.000 SIT odškodnine za strah, vse skupaj s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženca pa je ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom pritožbenega sodišča, da ni dokazov, da je s svojimi težavami seznanila svoje nadrejene in že v letu 1994 začela vlagati prošnje za premestitev. Tožničino opominjanje je bilo primerno, iz sodbe pa niti ne izhaja, kakšno bi moralo biti, da bi bilo zadostno. Poleg tega naj zunanji znaki alergij, ki jih je toženec zaznaval dnevno, ne bi zadoščali za njegovo seznanjenost z zdravstvenimi težavami tožnice v tolikšni meri, da bi bil dolžan ukrepati z njeno premestitvijo na drugo delovno mesto. Ni moč prezreti, da so toženčevi delavci sami profesionalci na zdravstvenem področju, pri čemer je treba opozoriti, da je tožnica o svojih težavah govorila s svojima nadrejenima, glavno sestro A. A. in dr. B. B., kar sta ti dve priči potrdili. Poleg tega so vsi na oddelku vedeli, da so rokavice brez lateksa, ki so sterilne in so se lahko dobile le na podlagi zdravniškega spričevala, za tožnico. Pravdni stranki sta določno izvedeli za tožničine zdravstvene težave šele z ekspertizo konzilija specialistov Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da je bila tožnica seznanjena s svojo boleznijo že v letih 1994 in 1995, ko pa je dokazano, da se takšna bolezen lahko ugotovi le z ekspertizo, ki je bila v obravnavanem primeru napravljena novembra leta 2000. Šele takrat je tožnica izvedela za povezavo med svojo boleznijo in delovnim mestom. Prav tako si sodišče samo nasprotuje, ko zaključuje, da toženec ni bil pravilno seznanjen z zdravstvenimi težavami tožnice in da mu ni mogoče očitati opustitve ukrepanja, hkrati pa ugotavlja, da je toženec tožnico premestil takoj, ko je prejel ustrezno dokumentacijo, torej šele po prejemu ekspertize Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana. Tudi tožnica je lahko šele takrat pravilno in ustrezno opozorila na svoje zdravstveno stanje, pred tem pa je opozarjala tako, kot je vedela in znala. Prav tako sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Poklicna bolezen je bolezen, povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. Lateks je povzročil poklicno astmo in ne astme kot take, to pa je bilo dokončno ugotovljeno šele z ekspertizo Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana. Tožnici je bilo leta 1994 le v grobem pojasnjeno, kakšno bolezen ima in kakšne so njene posledice. Zato ni razloga, ki bi utemeljeval omejitev možnosti sodnega uveljavljanja odškodninske terjatve s tem, da bi se štelo, da je ta terjatev zapadla v letu 1996, ko je bila tožnica štiri dni v bolniškem staležu, saj je za nastop absolutnega zastaranja odločilen nastanek škode. Pri presoji začetka teka zastaranja je treba upoštevati, da je bila njena poklicna bolezen diagnosticirana z ekspertizo konzilija specialistov Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana v novembru 2000. Tedaj je tožnica na podlagi pozitivne delovne anamneze in objektivno dokazane klinično funkcijske motnje izvedela za škodo in njenega povzročitelja. Ocena zastaranja je materialnopravno napačna.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je pravno sredstvo, na podlagi katere Vrhovno sodišče preizkusi pravilnost sodbe, ki je sicer že postala pravnomočna. Gre torej za izredno pravno sredstvo, zato so tudi razlogi, iz katerih jo je mogoče vložiti - v primerjavi s pritožbo - zoženi. V celoti nedovoljeno je izpodbijati tako pravilnost kot tudi popolnost na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Z (večkrat ponovljenim) revizijskim očitkom, da je pravnomočna sodba sama s seboj v nasprotju, tožnica - v preobleki zatrjevane procesne kršitve (primerjaj 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) - poskuša ravno to, zaradi česar teh navedb ni moč upoštevati. Nadaljnje revizijsko razlaganje teh trditev namreč pomeni zgolj nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj o tem, kdaj je bila katera od pravdnih strank (ustrezno) seznanjena s tožničino boleznijo in njenim povzročiteljem. Razlogi izpodbijane sodbe so razumljivi in preverljivi.

7. Delodajalec mora z ustreznimi varstvenimi ukrepi svojim delavcem zagotoviti varno delovno okolje;1 za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom, pa delodajalec odgovarja po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.2 Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da tožencu ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja (ki je ena izmed predpostavk splošnega civilnega delikta),3 torej da občasno opažanje tožničinega kihanja, kašljanja in pordečelih oči še ne pomeni takšne seznanitve z njenimi zdravstvenimi težavami, ki bi že terjala njegovo ukrepanje s premestitvijo tožnice na drugo delovno mesto.4 Pri tej presoji so bistvenega pomena predvsem dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj,5 da tožnica po letu 1996 do prejema ekspertize konzilija specialistov Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana z dne 31. 3. 2000 (sploh) ni bila v bolniškem staležu; da tožnica nadrejenim do tedaj ni predložila svoje zdravstvene dokumentacije (razen bolniških listov) ali jih kako drugače (določno) seznanila s svojimi zdravstvenimi težavami ter da ni sprožila nobenega postopka za svojo premestitev na drugo delovno mesto.6 Posebej je treba poudariti, da lateks in delo, ki ga je opravljala tožnica, sama po sebi nista nevarna. Sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, da bi bile v tožničinem delovnem okolju prekoračene kakršnekoli dopustne oziroma mejne vrednosti alergenov.7

8. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča o zastaranju uveljavljane terjatve (primerjaj prvi in drugi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz (neizpodbojnih) dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je imela tožnica največje težave na delovnem mestu v letih 1994 in 1995 ter je bila že takrat seznanjena tako z diagnozo svoje bolezni kot tudi z dejstvom, da je njen povzročitelj (alergen) lateks na delovnem mestu,8 tožbo pa je vložila (šele) 11. 6. 2002. Bronhialna astma je bila torej pri tožnici diagnosticirana (že) leta 1994, istega leta je bila ugotovljena tudi njena preobčutljivost na lateks. Že takrat je torej vedela za vse elemente, ki so (bili) potrebni za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Izvedenec Varga je jasno in nedvoumno pojasnil, da je bila sicer astma v letu 2000 opredeljena kot poklicna bolezen ravno zaradi lateksa, vendar gre za isto astmo kot v letih 1994 in 1995. Vrhovno sodišče poudarja, da verifikacija poklicne bolezni9 pomeni (zgolj) ugotovitev enega od vzrokov za nastanek invalidnosti kot podlage za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja (primerjaj 29. člen ZPIZ oziroma 62. člen ZPIZ-1),10 ne pa nastanka ali diagnoze (nove) bolezni. Začetek teka zastaralnega roka ne more biti odvisen (zgolj) od tega, kdaj je sprožen (oziroma zaključen) postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja (primerjaj 262. do 273. člen ZPIZ oziroma 259. do 264. člen ZPIZ-1).

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

1 Primerjaj prvi odstavek 38. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR) ter prvi in drugi odstavek 16. člena Zakona o varstvu pri delu (ZVD) oziroma 5., 8. in 15. člen sedaj veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). 2 Primerjaj prvi odstavek 73. člena ZTPDR. 3 Za nastanek odškodninske obveznosti oziroma terjatve morajo biti izpolnjeni vsi štirje elementi odškodninskega delikta, torej nedopustno ravnanje (škodljivo dejstvo), (nedopustna, pravno priznana) škoda, vzročna zveza med njima ter odgovornost (subjektivna - krivdna ali objektivna), in sicer hkrati - kumulativno. 4 Ni moč prezreti, da tožnica (tudi) v reviziji sama navaja, da je veliko zaposlenih na njenem oddelku kihalo in kašljalo. 5 Na te je Vrhovno sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano in jih v tej v tej fazi sojenja ni (več) mogoče izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati . 6 Toženec je tožnico premestil na drugo delovno mesto takoj, ko je prejel ustrezno dokumentacijo - ekspertizo Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Ljubljana. 7 Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi toženec premestitev tožnice na drugo delovno mesto, kjer alergenov (sploh) ni, opustil v obdobju po letu 1994, ko sta bili pri tožnici že razviti tako bronhialna astma kot tudi preobčutljivost na lateks - nastanka tožničine bolezni torej s temi ukrepi ne bi mogel preprečiti. 8 Tožnica je že v tožbi navedla, da je zbolela leta 1994 na delovnem mestu, ko je po stiku z lateksom dobila izpuščaje po rokah in obrazu; med svojim zaslišanjem na naroku 13. 6. 2003 pa je izrecno in natančno izpovedala, da je že leta 1994 vedela, da ima astmo eksternega tipa in da je vzrok njenim težavam lateks na delovnem mestu. To je potrdil tudi priča dr. C. C. (tožničin lečeči specialist), ki ji je predlagal zamenjavo delovnega mesta. 9 Poklicna bolezen je v posebnem seznamu določena bolezen, ki jo povzroča daljši neposredni vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev pri opravljanju določenega dela, ki je podlaga za (obvezno) invalidsko zavarovanje (primerjaj 32. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ; oziroma 65. člen sedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-1). 10 Ugotovitev vzroka oziroma tveganja, ki (lahko) povzroči nastanek zavarovanega primera iz invalidskega zavarovanja, je pristojnost izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije - primerjaj 265. člen ZPIZ oziroma 261. člen ZPIZ-1.