Jedro

Zgolj nestrinjanje s prvostopenjsko sprejetimi pravnimi in dejanskimi zaključki ter prizadevanje za drugačno materialno vrednotenje posameznih dokazov pa izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne more omajati, kaj šele ovreči.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 632/2022 z dne 11. 1. 2024 v ponovljenem sojenju spoznalo obdolženega A. A. krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 mu je za kaznivo dejanje velike tatvine (opisano pod točko I izreka) določilo kazen osem mesecev zapora, na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 za kaznivo dejanje ropa (opisano pod točko II izreka) pa kazen eno leto in šest mesecev zapora, nakar mu je po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora. Pri tem je skladno določbi 56. člena KZ-1 obdolžencu v izrečeno kazen vštelo prestani čas pripora, in sicer od 5. 1. 2022 do 14. 9. 2022, mu je pa na podlagi 74. člena KZ-1 odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 240,00 EUR. Skladno četrtemu odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da obremenjujejo stroški in nagrada postavljenega zagovornika proračun.

2. Takšno sodbo s pritožbo po zagovorniku izpodbija obdolženi, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti storitve očitanih mu kaznivih dejanj, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje po celostno izvedenem postopku dokazovanja vsebino izvedenih dokazov pravilno in podrobno povzelo, pri čemer je za sprejete pravne in dejanske zaključke ponudilo smiselno in prepričljivo razlogovanje, ki mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ter ga v zaobid podvajanja tudi dosledno povzema, medtem ko v zvezi s pritožbenim izvajanjem obdolženčevega zagovornika dodaja: K storitvi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 na škodo B. B. 5. Zagovornik obdolženega bistveno kršitev določb kazenskega postopka prepoznava v razlogih izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih, nasprotnih listinam (izvedenskemu mnenju) ter izpovedbami (zaslišanju izvedenca), s čimer skuša prepričati v t.i. protispisnost. Vendar brez uspeha. Zatrjevana kršitev je podana samo, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo, medtem ko se pritožbeno namigovanje v smeri nepravilnega prvostopenjskega sklepanja, da je neko odločilno dejstvo dokazano ali da ni dokazano, pokaže kot graja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Obdolženčev zagovornik tako z obširnim polemiziranjem o izkustveni nesprejemljivosti časovnega momenta izvršitve kaznivega dejanja dne 5. 12. 2021 ponuja lastno dokazno oceno in skuša prepričati v zaključke, vsebinsko diametralno nasprotne prvostopenjsko sprejetim. Očitek, naslovljen na obdolženca, da je kaznivo dejanje v stanovanju gibalno oviranega oškodovanega B. B. storil med 16:42 in 16:45 uro, torej v času 3 minut, smatra kot izkustveno nesprejemljiv, saj v pičlih 3 minutah ni mogoče, da bi obdolženi starejšega in temu primerno počasnejšega oškodovanca ogovoril, slednji bi mu natočil polno steklenico vode, nato pa bi se še poslovila in bi obdolženi odšel. Zagovornik ocenjuje, da zgolj obrazložitev namena obiska in natakanje vode v steklenico gotovo traja več kot 3 minute, še sploh ob upoštevanju izvedenskega mnenja za telekomunikacije C. C. (v nadaljevanju sodni izvedenec), da je obdolženi ob 16:42 in 16:44 uri pisal SMS sporočila. Poleg tega se pritožbeni poudarek osredotoča tudi na okoliščino nahajališča obdolženčevega mobilnega telefona. V zvezi s tem zagovornik navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je mobilni telefon obdolženca v času med 16:42 in 16:45 uro nahajal na območju, kjer se nahaja tudi bivališče oškodovanca, medtem ko se je ob 16:47 uri njegov mobilni telefon nahajal že na drugem območju, oddaljenem vsaj 10 minut peš hoje, pri čemer po njegovem mnenju tako velike razdalje (na drugem koncu reke Drave in drugem koncu mesta) ni mogoče prehoditi. Ob nadaljnjem pritožbenem polemiziranju kot edini izkustveno sprejemljiv ponudi zaključek, da se je mobilni telefon obdolženca v kritičnem času sicer nahajal na območju bazne postaje, ki pokriva tudi kraj storjenega kaznivega dejanja, vendar pa obdolženi nikakor ni mogel biti na kraju kaznivega dejanja, ampak znatno bližje območju, ki ga pokriva bazna postaja, na območju katere se je nahajal ob 16:47 uri.

6. Zgolj nestrinjanje s prvostopenjsko sprejetimi pravnimi in dejanskimi zaključki ter prizadevanje za drugačno materialno vrednotenje posameznih dokazov pa izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne more omajati, kaj šele ovreči. Za zaključek, da je obdolženi storil kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 201. člena KZ-1 na škodo B. B., je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno in zadostno podlago v smiselni ter prepričljivi izpovedi oškodovanca, ki je obdolženca s prepričanjem prepoznal kot osebo, ki mu je inkriminiranega dne iz predala v kuhinji vzela denarnico z 200,00 EUR od "penzije", ki jo je dobil štiri dni prej, in osebne dokumente. Zagovor obdolženca, ki je storitev obravnavanega kaznivega dejanja zanikal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter za sprejeto meritorno odločitev v točkah 7 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe ponudilo tehtne, sprejemljive in zanesljive razloge. Drugačna pritožbena izvajanja, ki skušajo sedaj že pokojnega oškodovanca predstaviti kot gibalno ovirano, počasno starejšo osebo, nezmožno postopanja v inkriminiranem časovnem okviru, pravilnosti predstavljenih razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovornik obdolženega namreč v utemeljitev lastne drugačne ocene in iz nje izvedenih lastnih zaključkov o nedokazanosti odločilnih dejstev, z izjemo poudarjanja starosti, gibalne oviranosti in počasnosti ne ponudi prav nobenega utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost in resničnost izpovedi oškodovanega B. B., ki je ugotovil, da nima denarnice, približno tri četrt ure po tem, ko je obdolženi odšel od njega. Pritožbeno ostane prezrto, da je bil oškodovani ves čas doma, drugega obiska pa ni imel. Ker obdolženčev zagovornik v konkretiziranju pritožbeno zavzetih stališč ne preseže ravni zgolj posplošenega zatrjevanja nekonsistentnega in neprepričljivega izpovedovanja oškodovanega B. B., je pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da gre slednjemu verjeti, saj razloga za pomislek v krivo izpoved ni najti. Poleg tega, na kar je tehtno opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče, njegovo izpovedbo na točki zatrjevanja, da se je inkriminiranega dne pri njem nahajal prav obdolženi, potrjuje tudi sodni izvedenec, ki je ugotovil, da se je obdolženčev telefon med 16:42 in 16:44 nahajal nekje na širšem območju, ki zajema tudi naslov oškodovančevega prebivališča. Preostalo pritožbeno polemiziranje o izkustveni nesprejemljivosti navedenega kaznivega dejanja v inkriminiranem časovnem okviru pa je netočno in zavajajoče, zanesljivo ovrženo z razlogovanjem prvostopenjskega v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Skozi obširno hipotetično razglabljanje, kako obdolženi tempore criminis nikakor ni mogel biti na kraju kaznivega dejanja, ostane nekritično prezrta po sodnem izvedencu ugotovljena velika verjetnost, da se je obdolženi med 16:42 in 16:44 uro nahajal na kraju kaznivega dejanja, tj. območju zelene barve, in se je okrog 16:47 ure nato pomikal v smeri območja oranžne barve. Izčrpne dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča dosledno povzema tudi pritožbeno sodišče, saj so glede na celostno materialno ovrednotenje smiselni, razumni in prepričljivi. Posledično prizadevanje obdolženčevega zagovornika za ustrezn(ejš)o, drugačno oceno in sprejete zaključke ostane brez uspeha.

K storitvi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 na škodo D. D. 7. Namigovanje v smeri pritožbeno zatrjevanega nepravilnega prvostopenjskega sklepanja, da je odločilno dejstvo obdolžencu dokazano na podlagi lokacije njegovega mobilnega telefona, sledi obuvala, ki je bila najdena na kraju kaznivega dejanja ter prepoznave s strani priče E. E., se skozi sicer primarno uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka izkaže kot graja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Obdolženčev zagovornik vztraja, da so zaključki prvostopenjskega sodišča, da se je obdolženi med 20:15 in 20:20 uro nahajal na območju storitve kaznivega dejanja, v nasprotju z izvedenskim mnenjem. To še toliko bolj iz razloga, ker iz slednjega izhaja, da je obdolženi ob 20:18 in 20:19 uri, torej sredi petminutnega časovnega razpona, ko je nekdo za oškodovanim D. D. stekel v gozd, ga podrl na tla, mu iz žepa odtujil denarnico, nato pa stekel iz gozda, opravil dva odhodna klica. K temu skozi nadaljnja pritožbena izvajanja opozori, da oškodovani D. D. ni povedal nič o telefoniranju storilca med napadom nanj, medtem ko je priča E. E., "policijski informator", od katerega je pričakovati, da bo za vsako ceno skušal policistom povedati nekaj, kar jim bo ustrezalo, celo določno zatrdil, da storilec ob teku iz gozda v rokah ni imel ničesar. Skozi nadaljnje pritožbene poudarke je na točki barve jakne storilca problematizirana tudi prepoznava obdolženega s strani priče E. E., prav tako pa zaključek prvostopenjskega sodišča, da je ravno obuvalo obdolženega pustilo sled na kraju in v zvezi s kaznivim dejanjem, ne pa pred ali po storjenem kaznivem dejanju.

8. Jedro povzete vsebine pritožbenih trditev je torej v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša. Vendar pritožbeno izraženim pomislekom ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 11 do 14 obrazložitve razlogov izpodbijane sodbe resda skopo, a glede na ponujeno celostno materialno ovrednotenje še zadostno, sprejemljivo in predvsem razumno pojasnilo, da in čemu glede na izvedene dokaze obdolžencu v zanikanju storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 na škodo D. D. ni sledilo. Ob obširni pritožbeni graji pravzaprav vseh, v razmerju do obdolženega obremenilnih dokazov, in selektivnega poudarjanja lastne dokazne ocene v zvezi s časovno komponento izvršitve kaznivega dejanja, ugotovitev sodnega izvedenca za telekomunikacije, problematiziranja odtenka barve obdolženčevega oblačila in njegove prepoznave v vlogi storilca, pa tudi opredeljevanja do verodostojnosti priče E. E., ostane bistveno v ozadju. Pritožbeno izpodbijana ugotovitev dejanskega stanja namreč temelji primarno na podlagi izpovedi oškodovanega D. D., ki je podal natančen potek inkriminiranega dogajanja, ko ga je storilec podrl na tla in mu na ta način s silo iz žepa hlač vzel denarnico, s katero je nato zbežal. V problematiziranju zaznave barve storilčeve jakne in s tem opozarjanju na sicer nebistveno vrzel med izpovedbama oškodovanega D. D. in E. E., ki na meritorno odločitev zavoljo celostnega rezultata izvedenih dokazov ne more imeti odločujočega vpliva, ostane pritožbeno zamolčano, da je slednji v pomembnem delu izpoved oškodovanca v podrobnostih potrdil (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Medtem ko oškodovani D. D. obdolženca ni prepoznal, saj storilca v obraz ni videl, je E. E., ki je v času inkriminiranega dogajanja v P. (na L.) čakal prijateljico, s katero je bil tam dogovorjen, videl osebo, ki je šla za oškodovanim, ki je, ko je vstopila v gozd v temo, začela "leteti", dve minuti za tem pa je "letel" nazaj. Čeravno tudi on storilca ni prepoznal z gotovostjo, je povedal, da bi storilec lahko bil obdolženi, pri čemer je bila identiteta storilca obravnavanega kaznivega dejanja podkrepljena dan kasneje, ko je E. E. ponovno videl obdolženca in tozadevno samoiniciativno na policijski postaji podal informacije glede videnega storilca. Pritožbeno opozarjanje, da gre za "policijskega informatorja", ki bo za vsako ceno skušal policistom povedati nekaj, kar jim bo ustrezalo, je odvečno in brez teže. Zagovornik namreč ne upošteva, da je bila priča zaslišana pod pretnjo pravnih posledic za primer krivega izpovedovanja, poleg tega pa tudi z ničemer ne obrazloži motiva oziroma "vsake cene", ki bi upravičila v razmerju do obdolženega obremenilno izjavo, všečno policistom. Ocena sodišča prve stopnje, da ne glede na to, kako je priča E. E. poznala obdolženca, ali na podlagi slik ali kako drugače, saj je dejstvo, da ga je po videzu poznala, da je vedela, za koga gre in ga je tudi identificirala, se pokaže kot ustrezna in zanesljiva ter je pri tem pritožbeni manever izpodbijanja verodostojnosti in resničnosti izpovedanega ne more omajati. Enako neprepričljivo in za meritorno odločitev nebistveno pa je tudi pritožbeno kalkuliranje in dajanje vsebine petminutnemu časovnemu razponu, ki ga obširno problematizira obdolženčev zagovornik, kot tudi razglabljanje o vprašanju nastanka sledi obuvala, pri dokaznem vrednotenju katerega se je prvostopenjsko sodišče tehtno oprlo na izpoved priče F. F. ter na definicijo rezultatov primerjave v prilogi A8. Trditev zagovornika, da je ravno obuvalo obdolženca pustilo sporno sled, je netočna in zavajajoča. Sodišče prve stopnje je namreč eksplicitno izrazilo prepričanje, da obdolženčevih obuval ni mogoče z gotovostjo pripisati zavarovani sledi kaznivega dejanja, da pa obstaja neka, sicer nedoločena stopnja ujemanja med odtisom njegovega obuvala in zavarovano slednjo, kar pomeni, da bi obdolženčeva obuvala lahko povzročila zavarovano sled (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Tehtnim in smiselnim razlogom izpodbijane prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče zatorej pritrjuje in jih, navkljub poskusu pritožbeno sejanega dvoma z lastnim dokaznim vrednotenjem in selektivnim problematiziranjem sicer nebistvenih okoliščin v popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja dosledno povzema. K izčrpni obrazložitvi merodajnih okoliščin tako ni več kaj dodati. Glede na vse ugotovljeno, ostane pritožbeno prizadevanje za drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih, brez uspeha.

11. Ker zagovornik obdolženega tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo pritožbo zoper prvostopenjski krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

12. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik obdolženega izrecno ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus pritožbenega sodišča je pokazal, da je sodišče prve stopnje okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ugotovilo pravilno in jih tudi ustrezno ocenilo (točka 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na dosedanjo obsojenost za istovrstna kazniva dejanja, ko je bil obdolženi že večkrat obsojen za kazniva dejanja tatvine in velike tatvine, pa tudi ropa in hude telesne poškodbe in upoštevajoč njegove osebne premoženjske razmere, je sodišče prve stopnje A. A. izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo prostostne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati obdolženemu v korist. 13. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je namreč tudi pritožbeno sodišče obdolženca, ki bo moral na prestajanje zaporne kazni, plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo.