Jedro

Tožena stranka je imela možnost, da se o vtoževani terjatvi in navedbah tožeče stranke določno izjavi, česar pa ni storila.

S svojo procesno neaktivnostjo je tožena stranka onemogočila, da sodišče iz kateregakoli razloga trditvam in dokazom tožeče stranke ne bi verjelo. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice, dokazni predlog pa mora biti oprt na konkretne trditve. Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 6.680,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izpodbijane sodbe ter plačilo pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da ji prepis zvočnega posnetka zaslišanja prič, ki je bil izveden na naroku za glavno obravnavo dne 23. 4. 2019, ni bil vročen. Čeprav drži, da je v primeru, ko se stranka nima možnosti seznaniti s prepisom zvočnega posnetka, le-tej odvzeta možnost učinkovito uresničiti svoje pravice do ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa zvočnega posnetka, očitana kršitev v tem primeru ni podana. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bil zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave z dne 23. 4. 2019 (s fikcijo vročitve; prim. 142. člen ZPP) vročen toženi stranki 26. 6. 2019, saj je za zastopanje odvetnika pooblastila šele 24. 7. 2019. To pa pomeni, da so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno nevročitev prepisa zvočnega posnetka z zgoraj navedene glavne obravnave.

6. Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, v katerem zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Četudi je zakoniti zastopnik tožene stranke na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da podpisi na dobavnicah, na podlagi katerih tožeča stranka vtožuje terjatev, ne pripadajo nobeni od zaposlenih oziroma pooblaščenih oseb pri toženi stranki, dokazni postopek tega ni potrdil. Nasprotno: sodišče prve stopnje je jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj zaključuje, da je bilo blago po vtoževanih računih toženi stranki dobavljeno. Nenazadnje je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi priznala obstoj pravno poslovnega razmerja s tožečo stranko, kakor tudi, da je bilo blago dobavljeno, vendar dobave naj ne bi bile v skladu z dejanskimi naročili. Kasneje je trditveno podlago spremenila in trdila, da blaga po računih in dobavnicah ni naročila, še manj prejela, pri čemer ni niti zatrjevala, še manj dokazala, koliko blaga naj bi dejansko naročila ter kolikšne količine naj bi bile napačno obračunane. Prav tako dokazni postopek ni potrdil, da bi bile dobave reklamirane.

7. V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo, ki strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka je imela možnost, da se o vtoževani terjatvi in navedbah tožeče stranke določno izjavi, česar pa ni storila. Višje sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so njene trditve glede neustreznih dobav, odstopanj od dejansko naročenega blaga, cen in rokov plačil, ki naj bi bili v nasprotju z dogovorjenimi, nekonkretizirani. S svojo procesno neaktivnostjo je tožena stranka onemogočila, da sodišče iz kateregakoli razloga trditvam in dokazom tožeče stranke ne bi verjelo. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice, dokazni predlog pa mora biti oprt na konkretne trditve (1. odst. 7. člena ZPP). Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve. Odveč so zato pritožbeni očitku sodišču prve stopnje, ki dokaza z izvedencem grafologom (po zaključku višjega sodišča pravilno) ni izvedlo, saj izvedba tega dokaza ob tako pomanjkljivih trditvah, kakršne je tožena stranka podala v tem postopku, ni bila potrebna.

8. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.