Jedro

Dokazno gradivo, ki ga je zbrala in slovenskim državnim organom posredovala italijanska policija, ima enako dokazno vrednost v predkazenskem postopku kot gradivo, ki ga slovenska policija pridobi v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornikov osumljenih Ž.O. in E.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepoma, navedenima v uvodu, zoper Ž.O. in E.P. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 2. odstavku 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 1. odstavkom 297. člena KZ odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožbi zagovornikov osumljencev zoper sklep o priporu je senat Okrožnega sodišča s sklepom dne 7.8.2006 zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: 1. zagovornik osumljenega Ž.O. zaradi, kot navaja vložnik, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepravilne uporabe kazenskega zakona in 2. zagovornik osumljenega E.P. zaradi, kot navaja, kršitve določb kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadene sodne odločbe.

Zagovornik osumljenega O. v obrazložitvi zahteve navaja, da policijska obvestila italijanskih policijskih organov niso obvestila pravosodnih organov Republike Italije oziroma pravnomočne kazenske sodbe, iz katerih bi sledilo, da so sporni štirje gradbeni stroji bili predmet tatvine, ki ga je storila določena oseba ali več oseb, da same kazenske ovadbe oškodovancev niso dokaz o kaznivem dejanju in da povzemanje tožilčevih trditev ne more predstavljati podlage za ugotovitev utemeljenega suma, da je O. storil dejanje, ki se mu očita. Vložnik nadalje navaja, da je poslovna dejavnost podjetja A. in bratov P. dovoljena in se zato povezanost osumljenega O. z leasingojemalcem Š. ne more šteti kot okoliščina, ki bi kazala na vpletenost v kriminalno združbo.

Vložnik šteje tudi, da je ugotovitev sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti nepravilna. Meni, da ni dokazov, da je osumljeni deloval na območju Italije pri izvršitvi kaznivega dejanja in pa da pripor ni neogibno potreben zaradi varovanja življenja ljudi, ker bi bili oškodovanci ali leasingojemalec Š., ki so mu bili delovni stroji zaseženi, zaradi dejanja v finančni stiski. Predlaga da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in odredi O. izpustitev na prostost. Zagovornik osumljenega P. razloge, s katerimi izpodbija sklep o odreditvi pripora, utemeljuje s svojo oceno, da za ugotovitve o obstoju hudodelske združbe z razdeljenimi vlogami ni podlage v dokazih, ki so v spisu in zato teh ugotovitev ni mogoče preizkusiti in da o njih napadena sklepa tudi nimata razlogov; zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Nadalje ocenjuje, da osumljeni P. z ravnanjem, ki ga v predlogu opisuje državni tožilec, ni izpolnil niti enega od znakov kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in je zato kršen kazenski zakon. V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vložnik ocenjuje, da ni podana neogibnost odrejenega pripora za varnost ljudi. Meni, da ni dokazano, da bi bili oškodovanci zaradi tatvine ogroženi, prav tako tudi ne leasingojemalec Š., saj bo lahko od leasingodajalca zahteval drug stroj, morebitno odškodnino ali pa ne bo dolžan plačevati obrokov. Vložnik poudarja, da v sodnem spisu ni niti enega dokaza, da naj bi stroje ukradel osumljeni E.P. in zaključuje, da neobstoj nevarnosti za varnost ljudi in premoženja predstavlja kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost napadene sodne odločbe po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložnik predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in osumljenega P. izpusti na prostost, podrejeno pa, da sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka K.U. je v svojem odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP navedla, da je sodišče pravilno ugotovilo utemeljenost suma, da je osumljeni P. sodeloval pri kaznivem dejanju, ko je šlo za odvzem veliko vrednih delovnih strojev, ukradenih v Italiji in da je bil pri tem povezan s člani hudodelske združbe. Za tega obsojenca je sodišče pravilno ugotovilo obstoj pripornih razlogov in v zvezi s tem ni mogoče slediti zatrjevanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obstoj pripornega razloga ni podan. Ni tudi pogojev za odreditev hišnega pripora za obdolženca glede na vse okoliščine storitve kaznivega dejanja.

Državna tožilka tudi meni, da ni utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik osumljenega Ž.O. Ugotovljeno je bilo, da zbrani dokazi utemeljujejo sum, da je sodeloval pri prodaji štirih ukradenih delovnih strojev, vrednost teh strojev presega znesek, ki pomeni kvalifikatorni element tatvine po 2. odstavku 212. člena ZKP. Podan je tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj osumljenec ni redno zaposlen, je pa zadolžen.

B.

4. Zagovornik osumljenega O. stališča, da sodišče ne bi smelo uporabiti dokaznega gradiva o tatvinah delovnih strojev, ki ga je zbrala in slovenskim državnim organom posredovala italijanska policija, ni utemeljil niti navedel, za katero kršitev naj bi pri tem šlo. Na tako splošno trditev je mogoče le odgovoriti, da gre za dokazno gradivo, zbrano na enak način in z enako vsebino kot ga zbira slovenska policija v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP in ima to gradivo tudi enako dokazno vrednost v predkazenskem postopku. Dokazno gradivo je bilo pridobljeno na zakonit način v skladu z določbami ZKP (3. odstavek 515. člena) in Evropsko konvencijo o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah z Dodatnim protokolom kot je to navedlo že prvostopno sodišče. Vprašanja, ki jih vložnik zastavlja v zvezi z presojo udeležbe osumljenega O. pri kaznivem dejanju, predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno.

5. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja vložnik uveljavlja tudi v zvezi z izpodbijanjem ugotovitev o obstoju ponovitvene nevarnosti, ko pravi, da osumljeni v podjetju A. nima nobene naloge in zadolžitve. Vložnik nadalje zatrjuje, da ni z ničemer podprta trditev, da je osumljenec deloval v zvezi s kaznivim dejanjem na območju Italije in da izpodbijani sklep o tem nima razlogov, pri čemer prezre, da je osumljeni N.P. v zagovoru povedal, da sta stroje v Italiji iskala O. in njegov brat E.P. in šla pri tem včasih v B., tudi v M. in R. in se na to izjavo izpodbijani sklep preiskovalne sodnice sklicuje na 5. strani. Smiselno zatrjevana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodba ne imela razlogov o odločilnem dejstvu, torej ni podana.

6. Vložnik napačno razlaga, kdaj je ogrožena varnost ljudi zaradi nevarnosti, da bi oseba, utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja, taka dejanja ponavljala. Ni pomembno samo, ali je z izvršenim dejanjem s posegom v premoženje ogrozila varnost oškodovancev, ampak gre predvsem za prognozo, da bi s ponavljanjem kaznivih dejanj prišlo do takšne posledice. Izvrševanje tatvin delovnih strojev večje vrednosti in potem njihova prodaja kupcem, ki so lahko tudi osebe, ki bi v nakup vložile večji del svojega premoženja, brez dvoma ogroža varnost ljudi, posebej je pri tem treba upoštevati, da je po dosedanjih ugotovitvah takšno kriminalno dejavnost izvrševala združba, kar navedeno nevarnost le še povečuje.

7. Ni mogoče pritrditi zagovorniku osumljenega E.P., da izpodbijana sklepa nimata razlogov o ugotovitvi, da so osumljenci izvrševali kaznivo dejanje v združbi zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Že iz podrobnega opisa delovanja osumljenih Ž.O. ter E. in N.P. izhaja, da so delovali kot organizirana skupina na podlagi predhodnega načrta in dogovorov in da so z njimi delovali še neznani storilci. Združba je delovala po načelu delitve dela, kar vse je v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora navedeno.

Vloga E.P. je opisana, prevažal je ukradene stroje, pri čemer ga je italijanska policija tudi prijela. Gre za sostorilstvo, pri katerem delovanje osumljenca predstavlja odločilen prispevek pri izvršitvi kaznivega dejanja, ne gre za očitek da je osumljenec sam neposredno izvršil tatvino (ukradel stroje).

8. Ni mogoče pritrditi vložniku, da ni podano sorazmerje med odrejenim priporom in osumljenčevo pravico do prostosti. Ugotovljena teža dejanj glede na vrednost ukradenih stvari, predvsem pa delovanje v združbi, ki je odtujevala gradbene stroje v tujini, jih opremljala s ponarejenimi dokumenti in potem prodajala v naši državi, upravičuje uporabo ukrepa oziroma odvzema prostosti, kar je pravilno ugotovila preiskovalna sodnica v svojem sklepu. Prav okoliščina, da gre za delovanje v združbi in da je osumljenec nadaljeval z kriminalno dejavnostjo kljub temu, da je v Republiki Italiji zoper njega v teku kazenski postopek, pa tudi kaže, da milejši ukrep od pripora ne bi preprečil ponavljanje kaznivih dejanj.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ocenilo, da zahtevi zagovornikov osumljenih O. in E.P. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni in ju zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.