Jedro

Ker je tožeča stranka sporazum iz leta 2006 sprejela enostransko, ta sporazum na veljavnost skupnega sporazuma iz leta 1998 ne more vplivati.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 208,09 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 63087/2008 z dne 5.9.2008, in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 212,63 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je leta 1998 sprejela Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik iz leta 1998), ki je bil delno akt v smislu 1. odstavka 84. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) ko je določal splošne pogoje za uporabo avtorskih del, delno pa je bil akt v smislu 1. odstavka 153. člena ZASP, ko je določal splošno tarifo. 11. člen Pravilnika iz leta 1998 je predvidel usklajevanje vrednosti tarife z indeksom rasti cen na drobno letno oziroma v krajših obdobjih, če je indeks rasti cen presežen 10 %. To je bil mehanizem za ohranjanje realne vrednosti tarife tako, da je bilo predvideno usklajevanje z indeksom rasti cen. Navedeni Pravilnik je odobril Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) in je bil tako veljavno sprejet in objavljen. Zaradi določila 11. člena Pravilnika iz leta 1998 za revalorizacijo zneskov iz tarife v nobenem primeru ni potrebno kakršnokoli soglasju URSIL, ampak je potrebno tarifo izvrševati vključno z revalorizacijo. Leta 2006 je tožeča stranka sprejela nov Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik iz leta 2006), ki je pričel veljati 1.1.2007 in v katerem so bili zneski splošne tarife preračunani iz SIT v EUR, obenem pa so bili tudi revalorizirani s stopnjo rasti indeksa cen na drobno, od sprejetja Pravilnika iz leta 1998 do konca leta 2006, pri čemer, kot je bilo že navedeno, glede na določbo 11. člena Pravilnika iz leta 1998, ni bilo potrebne nobene potrditve kateregakoli organa za veljaven sprejem Pravilnika iz leta 2006. Nejasni in sami s sabo v nasprotju so razlogi sodišča prve stopnje, ko to navaja, da naj bi tožnica morala tarifo objaviti v Uradnem listu, vsekakor pred objavo ZASP-D, z njo pa bi moral soglašati tudi Urad za intelektualno lastnino. Dejstvo je, da je bila tarifa objavljena v Uradnem listu v okviru Pravilnika iz leta 2006 in to je še pred objavo ZASP-D, medtem ko soglasja URSIL ni bilo potrebnega. O skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni pa odloča samo Ustavno sodišče in je redno sodišče pri sojenju dolžno upoštevati podzakonske akte, v kolikor jih Ustavno sodišče pred tem ni razveljavilo. To velja tudi za upoštevanje določb Pravilnika iz leta 2006, kot tudi Pravilnika iz leta 1998. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe. Izrecno opozarja, da je sodišče pri sojenju vezano na zakon in protizakonitega podzakonskega predpisa ne sme uporabiti in da tožeča stranka na podlagi 26. člena ZASP-B sama ni mogla spreminjati sporazumno dogovorjene tarife brez soglasja združenja uporabnikov.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na pritožbene trditve o uporabi podzakonskih predpisov, četudi bi ti bili v nasprotju z zakonom ali Ustavo, je potrebno opozoriti na določilo 125. člena Ustave Republike Slovenije, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in Zakon. To pomeni, da če je nek podzakonski predpis v nasprotju z zakonom ali Ustavo, ga sodišče pri odločanju ne uporabi.

Bistveno za odločitev v zadevi je odgovor na vprašanje, ali je v Pravilniku iz leta 2006 vsebovana tarifa za plačilo avtorskih pravic pravno veljavna, saj se v primeru, da ni, avtorske pravice plačujejo po cenah (tarifah) določenih v Pravilniku iz leta 1998. Stališče sodišča prve stopnje, da za uporabo tarif v Pravilniku iz leta 2006 ni podlage, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno. Ni spora med strankama, da je bil Pravilnik iz leta 1998 (vključno s tarifo v njem) pravilno sprejet in objavljen, tako da je veljal in se uporabljal. V nespremenjeni vsebini je veljal in se uporabljal tudi leta 2004, ob uveljavitvi ZASP-B (Ur. list Republike Slovenije, št. 43/2004 z dne 26.4.2004), ki je v 4. odstavku 26. člena izrecno določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan njegove uveljavitve, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi po določbah ZASP-B. S to določbo je ZASP-B dal tarifam v Pravilniku iz leta 1998 moč skupnega sporazuma. Po v ZASP-B spremenjenem 56. členu ZASP kolektivna organizacija (tožeča stranka) sprejme tarife za uporabo avtorskih del (1. odstavek), v kolikor so sklenjeni sporazumi med kolektivno organizacijo in reprezentativnimi združenji uporabnikov o pogojih in načinu uporabe avtorskih del ter višini nadomestil za njihovo uporabo in velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa (2. dostavek). Ker je torej 4. odstavek 26. člena ZASP-B dal tarifi v Pravilniku iz leta 1998 moč skupnega sporazuma, ki so ga med sabo sklenili tožeča stranka kot kolektivna organizacija in reprezentativni predstavniki uporabnikov, tožeča stranka uporabnikom avtorskih pravic (toženi stranki) te lahko od takrat dalje zaračunava izključno v višini tarife v Pravilniku iz leta 1998. Višina te tarife se lahko spremeni le s spremembo skupnega sporazuma s soglasjem obeh strank. Ker je Pravilnik iz leta 2006, ki je bil sprejet in objavljen v času veljavnosti ZASP-B, torej še pred objavo ZASP-D enostranski akt tožeče stranke, na veljavnost ali spremembo skupnega sporazuma ni mogel vplivati. To pomeni, da je tožeča stranka avtorske pravice uporabnikom tudi v letih 2007 in 2008, torej v vtoževanem obdobju lahko zaračunavala le v višini tarife po Pravilniku iz leta 1998. Glede na nezakonito določilo 11. člena Pravilnika iz leta 1998 še to, da je ZASP v prvotno sprejetem besedilu v 153. členu določal, da kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del (1. odstavek), da pa te tarife veljajo, jih mora odobriti URSIL in da so tako odobrene objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije (2. odstavek). ZASP ni predvidel usklajevanja tako določenih tarif brez predhodne odobritve in objave, kar pomeni, da je bil 11. člen Pravilnika iz leta 1998, v kolikor se ga razlaga tako, da je usklajevanje tarif možno brez odobritve in objave, v nasprotju z ZASP in zato neveljaven oziroma brez pravnega učinka.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, in ker pritožbeni razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, kot sledi iz obrazložitve zgoraj niso utemeljeni, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa povrniti stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerijo skladno z določili odvetniške tarife. Njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu.