Jedro

V zvezi z vprašanjem, ali ima tisti, ki je delal in imel izdatke za drugega, pravico do povračila, je odločilen njegov namen v času, ko je delal in imel izdatke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bili toženki dolžni plačati tožnici vsaka 32.514,35 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1990 in ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi obrestmi od 18.12.1991 dalje.

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške postopka v znesku 11.100,00 SIT v 15 dneh. Ugotovilo je, da v zvezi s pomočjo pokojni T. G. ni šlo za neupravičeno pridobitev in zato tožnica nima vrnitvenega zahtevka.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlaga razveljavitev oz. spremembo sodbe. V pritožbi obširno ponavlja potek dogodkov in situacijo, v kateri je prišlo do tega, da je tožnica za pokojno T. G. skrbela in imela znatne izdatke. V dokaz tega, da je tožnica za pokojno skrbela, predlaga zaslišanje nekaterih prič. Navaja, da ko je v septembru 1990 T. G. prekinila s tožnico vse stike, je tožnico ta poteza zelo prizadela in je zato zahtevala povrnitev izdatkov. Med T. G. in tožnico je obstajal dogovor, da bo to poračunano ob prodaji delavnice. To je bil glavni motiv, poleg tega pa sta bili 10 let prijateljici. Razmerje med tožnico in T. G. je še najbliže pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Če pride do razdora, dobi vsaka stranka svoje nazaj. Nepravično je, da nekdo drugega obremeni, ko pomoči ne rabi več, pa mu obrne hrbet. Pritožuje se tudi glede pravdnih stroškov, saj skoraj dosegajo tožbeni zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Odločitev je tako pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbena izvajanja še dodaja: V čem naj bi bile procesne kršitve, pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka takih kršitev ni ugotovilo. V zvezi z dejanskim stanjem o vprašanju skrbi in izdatkov ni potrebno dopolnjevanje dokaznega postopka, saj sodišče prve stopnje verjame tožnici in torej sprejema tožničino trditev, da je pok. T. G. nudila določene usluge, le da sodišče prve stopnje ugotavlja drugačno pravno podlago kot jo zatrjuje tožnica. Trditev, da naj bi med T. G. in tožnico obstajal dogovor, da bi se poračun opravil ob prodaji delavnice, je v nasprotju z izpovedbo same tožnice, ki je zaslišana kot stranka določno izjavila, da je pokojna sicer obljubljala, da ji bo prodala delavnico, vendar bi ji pomagala, tudi če bi kaj takega ne obljubljala. Dejansko stanje je torej v zadostnem obsegu razjasnjeno.

V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava se sodišče druge stopnje v celoti strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča. Zahtevek, kolikor se nanaša na plačilo davkov, ni utemeljen, ker je bil glede tega drugačen dogovor med strankama. Sicer pa pritožba tega dela niti posebej ne izpodbija. Enako velja glede plačila stroškov za vzdrževanje hiše. Pritožba torej izrecno izpodbija tisti del sodbe, ki se nanaša na delo in usluge pok. T. G. Kot izhaja iz sodbe in iz spisa, gre v tem delu skoraj izključno za zahtevek, ki se nanaša na tožničino delo (pripr. spis red. št. 36) in torej ne gre za natančno določene denarne zneske, ki naj bi jih tožnica plačala za pokojno.

Gre v pretežni meri za "odškodnino za delo" kot označi tožnica svoj zahtevek, v resnici pa za verzijski zahtevek kot eno izmed vrst neupravičene obogatitve, saj nikakršni elementi odškodninske odgovornosti niso izkazani. Sodišče prve stopnje je torej pravilno našlo podlago v čl. 211 Zakona o obligacijskih razmerjih.

Neupravičena obogatitev je podana, če gre za neupravičen premik premoženja in je prikrajšanje ene stranke zvezano z okoriščenjem druge stranke. Vendar pa vsako opravljeno delo za drugega ali plačilo še ne pomeni neupravičene obogatitve. Odločilno je, ali je imel tisti, ki je delal in imel izdatke za drugega, namen zavezano osebo zadolžiti takrat, ko je prikrajšanje nastajalo. Iz dokaznega postopka na prvi stopnji izhaja, da v času, ko je tožnica delala usluge in ki se nanaša na zahtevek, takega namena ni imela. Tožnica sama je izpovedala, da je pomagala prostovoljno, ker se ji je pokojna smilila in ker so se dobro razumeli. Nobenih koristoljubnih namenov ni imela.

Posredno to pove tudi v pritožbi, ko pravi, da se je odločila zahtevati povračilo potem, ko je pokojna z njo prekinila stike. Glede na povedano ne morejo biti upoštevna pritožbena izvajanja, ki zadevajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izrek o pravdnih stroških v okviru pritožbenih trditev. Ugotovilo je, da so stroški pravilno odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta in glede na odvetniško tarifo, pritožba pa natančneje ne pove, v čem naj bi bila pri odmeri napaka.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl.368. ZPP).