Jedro

V skladu ustaljenim stališčem v sodni praksi v primerih, kot je predmetni, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, začne zastaranje terjatve kljub njeni nedospelosti teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje. V nasprotnem primeru bi bil lahko začetek teka zastaralnega roka pomaknjen v negotovo prihodnost ali terjatev celo nikoli ne bi zastarala, kar bi bilo v nasprotju s kogentno določbo 339. člena OZ, ki prepoveduje spremembe zastaralnega roka. Pritožbeno sodišče glede na to, da je bila toženka v času izdaje računa v finančnih težavah zaradi razveze in izplačila partnerja iz naslova delitve skupnega premoženja, glede na to, da se ti postopki ne odvijajo hitro, in glede na to, da je tožnik že v preteklosti opravljal za toženko storitve baliranja, ocenjuje, da je v predmetni zadevi primeren rok za upnikovo terjanje plačila dolga znašal eno leto, kar predstavlja obdobje, preden bi naslednje leto začel s ponovnim opravljanjem storitev baliranja za tožnico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku osem dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 1.971,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2020 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.133,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo vlaga toženka pravočasno pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni verjelo izpovedbama toženke in njene hčerke, da je bil vtoževan dolg že plačan v 9. 6. 2014 na domu tožnika v gotovini na roke. Nadalje izpostavlja, da je ugovor zastaranja utemeljen, ker je tožnik z izdajo računa z dne 28. 5. 2014 določil rok za začetek zastaralnega roka. Ker je z izdajo tega računa začel teči zastaralni rok, je maja 2019 vtoževana terjatev zastarala. Navaja, da ne drži, da sta se decembra 2019 stranki pogovarjali o tem, da bo toženka plačala vtoževano terjatev, in v tej zvezi izpostavlja, da sta se takrat pogovarjala zgolj o plačilu drugega računa, in sicer iz septembra 2014 v znesku 821,25 EUR. Sodišče je datum zapadlosti določilo 1. 3. 2020, kar pomeni skoraj šest let po izdanem računu, to pa je v nasprotju s stališči v sodni praksi,1 da dolžnik ne more biti v stalni negotovosti in tudi dokazovanje je s potekom časa oteženo. V tej zvezi izpostavlja, da ima pasivnost upnika za posledico neiztožljivost zastarane terjatve. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da se je finančno stanje toženke popravilo v januarju oziroma februarju 2020. Tožnik je prvič zahteval plačilo šele decembra 2019, pet let od izdaje računa pa je poteklo že maja 2019. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča je za začetek teka zastaranja praviloma odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon; dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika in če je upnik v takem primeru pasiven, začne zastaranje teči kljub nedospelosti terjatve po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje. Upnik bi lahko s prikazovanjem slabih finančnih okoliščin toženke zastaranje raztegnil za poljubno dolg čas. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, zlasti 300 točk za predpravdni zahtevek, saj ti stroški niso bili potrebni za pravdo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo vseh nastalih prvostopenjskih in pritožbenih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožnik vložil tožbo zaradi plačila 1.971,00 EUR iz naslova neplačanih storitev baliranja. Vrednost spornega predmeta torej ne presega 2.000,00 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti (443. člen ZPP). V skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nadalje, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pregled zadeve pokaže, da je tožnik na prošnjo toženke v dne 4. 5. 2014 opravil storitev baliranja, za katero ji je 28. 5. 2014 izdal račun, ki ga toženka ni poravnala. Dogovorila sta se, da računa v času izdaje še ni treba plačati in da se zapadlost dolga določi kasneje, in sicer iz razloga slabega finančnega stanja toženke, ki je bila v tistem času v postopku razveze in izplačila partnerja iz naslova delitve skupnega premoženja, tožnik pa denarja ni nujno potreboval. Decembra 2019 se je tožnik zglasil na domu toženke in takrat sta se dogovorila, da toženka plača vtoževan dolg, ko prejme kupnino od prodanih krav, kar se je zgodilo v januarju ali februarju 2020. Tožba je bila vložena 29. 4. 2022. 7. Neutemeljena je pritožbena graja, da je vtoževana terjatev zastarala. Res je, kot navaja pritožba, da zastaralni rok za vtoževano terjatev znaša 5 let (346. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Prav tako drži, da je za začetek teka zastaranja praviloma odločilna dospelost terjatve (actio nata),2 ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. V skladu ustaljenim stališčem v sodni praksi v primerih, kot je predmetni, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, začne zastaranje terjatve kljub njeni nedospelosti teči po preteku primernega roka za upnikovo dejanje.3 V nasprotnem primeru bi bil lahko začetek teka zastaralnega roka pomaknjen v negotovo prihodnost ali terjatev celo nikoli ne bi zastarala, kar bi bilo v nasprotju s kogentno določbo 339. člena OZ, ki prepoveduje spremembe zastaralnega roka.4

8. V predmetni zadevi je bilo med strankama dogovorjeno, da računa v času izdaje še ni treba plačati in da se zapadlost dolga določi kasneje iz razloga slabšega finančnega stanja toženke. To pa ne pomeni, kot zmotno izpostavlja pritožba, da terjatev ne bi nikoli zastarala, če bi bila toženka ves čas v slabem finančnem stanju, temveč je začelo, kot pojasnjeno zgoraj, zastaranje teči po poteku primernega roka za upnikovo dejanje. Pritožbeno sodišče glede na to, da je bila toženka v času izdaje računa v finančnih težavah zaradi razveze in izplačila partnerja iz naslova delitve skupnega premoženja, glede na to, da se ti postopki ne odvijajo hitro, in glede na to, da je tožnik že v preteklosti opravljal za toženko storitve baliranja, ocenjuje, da je v predmetni zadevi primeren rok za upnikovo terjanje plačila dolga znašal eno leto, kar predstavlja obdobje, preden bi naslednje leto začel s ponovnim opravljanjem storitev baliranja za tožnico. To pomeni, da je zastaralni rok začel teči maja 2015. Ker sta se pravdni stranki decembra 2019, t.j. pred iztekom 5-letnega zastaralnega roka, dogovorili, da toženka plača vtoževan dolg, ko prejme kupnino od prodanih krav, je s tem toženka dolg pripoznala.5 S pripoznavo je bilo zastaranje pretrgano (364. člen OZ), 5-letni zastaralni rok pa je začel teči znova (drugi odstavek 369. člena OZ), čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne všteje v zastaralni rok (prvi odstavek 369. čelna OZ). Glede na navedeno in glede na to, da je do pripoznave dolga prišlo decembra 2019, tožnik pa je tožbo vložil 29. 4. 2022, je bila tožba vložena pravočasno, t.j. znotraj 5-letnega zastaralnega roka (ki je začel znova teči decembra 2019). Zato ne drži pritožbeno naziranje, da je dolg zastaral maja 2019, ko je poteklo 5 let od izdaje računa.

9. Pritožba tudi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni verjelo izpovedbama toženke in njene hčerke, da je bil vtoževan dolg že plačan 9. 6. 2014 na domu tožnika v gotovini na roke, da se decembra 2019 stranki nista pogovarjali o plačilu vtoževanega računa, temveč o plačilu drugega računa (iz septembra 2014 za znesek 821,25 EUR), in da se toženkino finančno stanje ni popravilo v januarju oziroma februarju 2020. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ta pa v sporih majhne vrednosti, kot je predmetni, ni dopusten (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so bili stroški predpravdnega zahtevka utemeljeno priznani v skladu s prvim odstavkom 42. člena Odvetniške tarife (OT), zato je tosmerna pritožbena graja neutemeljena.

11. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tudi tožniku se pritožbeni stroški ne priznajo, ker njegove navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Gre za sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 784/2005 z dne 27. 3. 2008 in II Ips 404/2008 z dne 17. 6. 2010. 2 V skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. 3 VS RS sodba II Ips 784/2005 z dne 27.03.2008; VS RS sodba II Ips 404/2008 z dne 17. 6. 2010; VSL sodba II Cp 4658/2008 z dne 02.04.2009; VSL sodba I Cpg 712/2011 z dne 3. 4. 2012, VSL sklep I Cp 677/2015 z dne 08.04.2015 in VSL sklep I Cp 3542/2008 z dne 25. 3. 2009. 4 Prav tam. 5 Pred potekom zastaralnega roka je lahko pripoznava dolga tudi ustna (VSL sodba II Cpg 864/2015 z dne 27. 8. 2015, VDSS Sodba Pdp 112/2017 z dne 8. 6. 2017).